Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je stanovanjski objekt v v katerem je sporno stanovanje, po zazidalnem načrtu predviden za rušenje. Pritrditi je treba stališču sodišča druge stopnje, da je ta okoliščina zadosten razlog za odklonitev prodaje stanovanja in da ni potrebno, da bi bil o rušenju izdan konkreten akt, kot meni sodišče prve stopnje. Kolikor veljaven zazidalni načrt predvideva rušenje objekta, ni pomembno, kdaj je bil ta načrt sprejet. Na tožnikove sedanje pravice tudi ne more vplivati okoliščina, če je v pripravah nov zazidalni načrt.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora prodati tožniku stanovanje v po zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 20.1.1982 z enkratnim plačilom po 119.čl. Stanovanjskega zakona. Kolikor tožena stranka v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe pogodbe ne bi sklenila, se ji določi denarna kazen v znesku 1,000.000,00 SIT. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o realnem zazidalnem načrtu, saj je bil sprejet v letu 1981, sklepa o njegovi realizaciji z dne 21.4.1987 pa ni spoštovala niti tožena stranka sama. Občina je v fazi sprejemanja novega zazidalnega načrta. Končno še navaja, da Občina zavira prodajo stanovanj po Stanovanjskem zakonu, stališče pritožbenega sodišča, ki je njenim ugovorom sledilo, pa je preozko.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Kolikor se revizijske navedbe nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, jih revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj po 3.odst. 385.čl. ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Tožeča stranka v reviziji ni posebej navedla revizijskih razlogov. Njene navedbe pa kažejo, da šteje, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Ta revizijski razlog pa mora revizijsko sodišče upoštevati tudi po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. V 1.odst. 129.čl. Stanovanjskega zakona je med primeri, ko lastniki niso dolžni prodati stanovanja, naštet tudi primer, ko je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je stanovanjski objekt v ... v katerem je sporno stanovanje, po zazidalnem načrtu predviden za rušenje. Pritrditi je treba stališču sodišča druge stopnje, da je ta okoliščina zadosten razlog za odklonitev prodaje stanovanja in da ni potrebno, da bi bil o rušenju izdan konkreten akt, kot meni sodišče prve stopnje. Kolikor veljaven zazidalni načrt predvideva rušenje objekta, ni pomembno, kdaj je bil ta načrt sprejet. Na tožnikove sedanje pravice tudi ne more vplivati okoliščina, če je v pripravah nov zazidalni načrt. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).