Jedro

Po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 po treh mesecih od dneva zamude ni več mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje, po petem odstavku istega člena pa zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Navedeni trimesečni rok se je v obravnavani zadevi iztekel dne 23. 5. 2012, tožba pa je bila oddana priporočeno na pošto dne 28. 5. 2012. Že pred vložitvijo tožbe je torej prišlo do situacije, ko v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, ki jo tožnik želi izpodbijati, ni bilo več mogoče vložiti ne revizije ne predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik torej z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi v ničemer spremenil oziroma izboljšal svojega pravnega položaja, kar pomeni, da za vložitev tožbe nima več pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 2102/2011 z dne 17. 1. 2012. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se kot pogoj za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je vložena prošnja za odobritev BPP. Ugotavlja, da je revizijo mogoče vložiti le pod pogoji, ki so določeni v zakonu, v obravnavani zadevi pa niso izpolnjeni. Tudi glede na stanje stvari in ustaljeno upravnosodno prakso tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku, kar po navedeni zakonski določbi prav tako pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila njegova prošnja za odobritev BPP zavrnjena že drugič, potem ko je bila prva odločitev toženke v upravnem sporu odpravljena. Izpodbijana odločba mu je bila vročena s tako zamudo, da mu je bila zaradi preteka vseh rokov onemogočena vložitev revizije. S tem je toženka izničila namen določbe 36. člena ZPP, še posebno, ker tožnik kot pravni laik revizije ne more vložiti sam.

Tožnik sicer meni, da bi bilo treba institut vrnitve v prejšnje stanje uporabiti tako, da roki za vrnitev v prejšnje stanje začnejo teči šele z dnem vročitve sodbe, kar bi pomenilo, da še niso zamujeni. V tem smislu je po njegovem mnenju mogoče razumeti tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 174/2012 z dne 18. 4. 2012. V nadaljevanju tožbe navaja, da namen postopka dodelitve BPP ni neke vrste predrevizijsko odločanje o morebiti reviziji, zato je toženka zaradi napačne razlage prvega odstavka 24. člena ZBPP tožniku postavila previsoke zahteve za utemeljitev njegove prošnje. Tožnik tej zadevi po utemeljitvi ni mogel ugoditi tudi zato, ker je pravni laik, saj sicer BPP sploh ne bi potreboval. Napačna so tudi stališča toženke o tem, zakaj revizija v obravnavani zadevi ni dovoljena, saj je vrednost spornega predmeta več kot 20.000,00 EUR, gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, vprašanje pa je tudi izjemnega pomena za tožnika. Poleg tega je bilo v sodbi, zoper katero želi tožnik vložiti revizijo, materialno pravo napačno uporabljeno, saj ni bila upoštevana relevantna mednarodno pravna ureditev, tako da ima revizija možnosti za uspeh. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi.

Tožba ni dovoljena.

Tožnik je v obravnavani zadevi zaprosil za dodelitev BPP zaradi vložitve revizije zoper sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 2102/2011 z dne 17. 1. 2012, ki mu je bila vročena dne 24. 1. 2012. Po prvem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je revizijo mogoče vložiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe, kar pomeni, da se je rok za vložitev revizije iztekel z dnem 23. 2. 2012. S pretekom roka za vložitev revizije je odločanje o dodelitvi BPP za to revizijo na videz postalo brezpredmetno, vendar pa je to sodišče že v sodbi I U 374/2012 z dne 18. aprila 2012, izdani v isti zadevi, opozorilo na možnost vrnitve v prejšnje stanje zaradi naknadno odobrene BPP. Da je vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku rokov za opravo pravnega dejanja lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep I Up 211/2011 z dne 5. 5. 2011).

Vendar pa po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 po treh mesecih od dneva zamude ni več mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje, po petem odstavku istega člena pa zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Navedeni trimesečni rok je objektivni rok, ki teče od dneva zamude in se torej ne ravna po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Gre za zakonski prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Po izteku navedenega roka torej v nobenem primeru ni mogoče več vložiti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za drugačno interpretacijo te zakonske določbe ne daje podlage ne zakonsko besedilo, ne omenjena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se smiselno nanaša le na vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pred iztekom trimesečnega objektivnega roka.

Navedeni trimesečni rok se je v obravnavani zadevi iztekel dne 23. 5. 2012, tožba pa je bila oddana priporočeno na pošto dne 28. 5. 2012. Že pred vložitvijo tožbe je torej prišlo do situacije, ko v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, ki jo tožnik želi izpodbijati, ni bilo več mogoče vložiti ne revizije ne predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik torej z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi v ničemer spremenil oziroma izboljšal svojega pravnega položaja, kar pomeni, da za vložitev tožbe nima več pravnega interesa. Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka in če ugotovi, da tožnik pravnega interesa ne izkazuje, je to razlog za zavrženje tožbe (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena).

Po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011 je sicer ureditev ZUS-1, kolikor tožniku v takem položaju ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, da bi v upravnem sporu lahko dosegel sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta, neskladna z ustavo. Vendar pa je Ustavno sodišče v tej odločbi na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) določilo tudi način izvršitve te odločitve, in sicer tako, da lahko do odprave ugotovljenega neskladja tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Tožnik mora vložiti ugotovitveno tožbo v enakem roku in na enak način kot izpodbojno tožbo, le da mora biti v njej postavljen drugačen zahtevek. Tudi taka tožba je podvržena enakemu predhodnemu preizkusu in tožbenim predpostavkam kot izpodbojna. To pomeni, da mora tožnik izkazati določeno pravno korist, s katero izkaže legitimacijo za izdajo ugotovitvene sodbe, kar je lahko na primer v preprečitvi ponavljanja bodečega istovrstnega odločanja ali v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode (17. točka obrazložitve).

Navedeno neskladje ZUS-1 z Ustavo še ni bilo odpravljeno, zato se odločba Ustavnega sodišča izvršuje na opisani način.

Tožnik v obravnavani ni postavil ugotovitvenega zahtevka, kar že samo po sebi pomeni, da sodišče nima podlage za odločanje o izdaji ugotovitvene sodbe, saj je po prvem odstavku 40. člena ZUS-1 pri presoji upravnega akta vezano na meje tožbenega predloga. Poleg tega tožnik ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajal njegov pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe. Sodišče zato tudi v tem pogledu ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo v okviru predhodnega preizkusa, iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.