Jedro

Znesek preveč izplačane pokojnine ali druge denarne dajatve sploh ne predstavlja zneska, ki bi pripadal imetniku osebnega računa. Zato tudi v trenutku smrti ne preide na dediče, saj ne predstavlja njegove zapuščine. Iz tega izhaja, da je tožena stranka za poravnavo obveznosti svojega komitenta porabila denar, ki komitentu sploh ni pripadal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 75,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila in 54,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP nanj vezano, izhaja, da je tožeča stranka na račun komitenta K. K., ki je imel pri toženi stranki (banki) odprt transakcijski račun, po njegovi smrti 27. 10. 2013 nakazala celotno pokojnino, čeprav bi mu pripadal le sorazmerni del. Tožeča stranka je na račun komitenta nakazala 75,57 EUR preveč.

7. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo na podlagi 195. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavod ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen (prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2). Potrdilo zavoda o izplačilih dajatev je javna listina oziroma nalog, na podlagi katerega je izvajalec plačilnih storitev dolžan zavodu v roku treh dni vrniti zneske, nakazane po smrti imetnika osebnega računa. Okoliščina, kdaj je izvajalec plačilnih storitev izvedel za datum smrti imetnika osebnega računa, na dolžnost izvajalca plačilnih storitev po tem zakonu ne vpliva (drugi odstavek 195. člena ZPIZ-2).

8. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je smela sporni znesek preplačila na podlagi pogodbe in splošnih pogojev zadržati za poravnavo obveznosti komitenta iz naslova limita. Vendar je takšno materialno pravno stališče zmotno.1 Ker je določba 195. člena ZPIZ-2 kogentna, njenega učinka ni mogoče izključiti s pogodbenim dogovorom ali splošnimi pogoji poslovanja (prim. 3. člen OZ). Zato se nerelevantne vse pritožbene navedbe o tem, do česa naj bi bila tožena stranka upravičena na podlagi pogodbe o vodenju TRR, naloga komitenta ali splošnih pogojev poslovanja banke. Do teh navedb se pritožbenemu sodišču na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni treba opredeljevati.

9. Znesek preveč izplačane pokojnine ali druge denarno dajatve sploh ne predstavlja zneska, ki bi pripadal imetniku osebnega računa (prim. prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2). Zato tudi v trenutku smrti ne preide na dediče, saj ne predstavlja njegove zapuščine (2. in 132. člen ZD). Iz tega izhaja, da je tožena stranka za poravnavo obveznosti svojega komitenta porabila denar, ki komitentu sploh ni pripadal. Prav tako pa ni podan dejanski stan izjeme iz tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-2, po kateri mora izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko, če denarja ni več na računu. Izjema iz tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-1 se nanaša le na dvige denarnih zneskov, ki jih z imetnikovega računa opravijo tretje osebe, med katere pa tožena stranka kot izvajalka plačilnih storitev ne spada.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na podlagi prvega in drugega odstavka 195. člena ZPIZ-2 utemeljeno ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (1. 3. 2016; drugi odstavek 299. člena OZ) dalje do plačila (378. člen OZ).

11. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Kar je bilo toženi stranki že pojasnjeno v vsebinsko primerljivih zadevah, ki so bile izdane v njeno škodo: VSL II Cpg 990/2017, II Cpg 1492/2015 in II Cpg 642/2017.