Jedro

Niti prekrškovni organ v odločbi o prekršku niti sodišče v sodbi se nista konkretno opredelila do navedb in dokaznih predlogov zagovornice samostojnega podjetnika, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Celje je z odločbo št. 5550072424342 z dne 5. 9. 2014 zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 40b. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD) samostojnemu podjetniku posamezniku Avtoprevoz R. K., s. p. (v nadaljevanju samostojni podjetnik) izrekel globo v višini 500,00 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 1117/2014 z dne 1. 7. 2015 zahtevo za sodno varstvo zagovornice samostojnega podjetnika zavrnilo in samostojnemu podjetniku naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da v obravnavanem primeru samostojni podjetnik odgovarja na podlagi prvega odstavka 14a. člena ZP-1, torej za prekršek, ki ga je storil storilec pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika. V takem primeru se samostojni podjetnik lahko skladno s prvim odstavkom 14a. člena v zvezi s tretjim odstavkom 14. člena ZP-1 razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Vlagateljica navaja, da je zagovornica samostojnega podjetnika še pred izdajo odločbe o prekršku, nato pa tudi v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala, da je samostojni podjetnik pravočasno izvedel vse ukrepe za preprečitev prekrška in predložil razbremenilne dokaze, do katerih pa se prekrškovni organ in sodišče nista opredelila. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta zgolj posplošeno trdila, da samostojni podjetnik ni dokazal izvedbe potrebnih ukrepov, ob tem pa nista navedla nobenega konkretnega ravnanja, ki bi predstavljalo tak ukrep, in tudi vsebinsko nista obrazložila, zakaj ukrepi, ki jih je samostojni podjetnik izvedel, ne zadostujejo. Po oceni vlagateljice je zato podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj odločba o prekršku in sodba ne ustrezata standardom obrazložene odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena samostojnemu podjetniku ter njegovi zagovornici N. C., odvetnici v Mariboru, ki se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 10. 2. 2016 pridružuje navedbam zahteve.

B-1.

4. Določbe 14. in 14a. člena ZP-1 urejajo pridružitveno (akcesorno) odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost za prekrške, ki jih pri opravljanju njihove dejavnosti storijo druge osebe. Samostojni podjetnik je za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti, odgovoren pod pogoji, ki veljajo za odgovornost pravne osebe. Samostojni podjetnik je tako odgovoren za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu ali za njegov račun, ali v njegovo korist, ali z njegovimi sredstvi. Samostojni podjetnik pa ni odgovoren za prekršek, če uspe izkazati enega od razbremenilnih (ekskulpacijskih) razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, to je: 1) da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku, ali 2) z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitve za samostojnega podjetnika, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Vrhovno sodišče je glede uveljavljanja ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 že zavzelo stališče, da: a) se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, b) mora sodišče vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, in c) vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

B-2.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da pri samostojnemu podjetniku zaposleni storilec, voznik tovornega vozila M. G. dne 29. 6. 2014 med vožnjo v digitalnem tahografu ni uporabljal svoje vozniške kartice, ampak vozniško kartico št. 1070500004276001, izdano na ime R. K., in s tem storil prekršek po sedmem odstavku 40b. člena ZDCOPMD.

6. Zagovornica samostojnega podjetnika je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 14. 7. 2014 ter v zahtevi za sodno varstvo z dne 18. 9. 2014 uveljavljala ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, torej, da je pri samostojnemu podjetniku zaposleni storilec kršil njegova navodila ali pravila, ta pa je v okviru dolžnega nadzorstva izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Zagovornica je pojasnila, da se samostojni podjetnik ukvarja s prevozom v cestnem prometu in ima zaposlenih več voznikov, med drugim tudi M. G., ki je storil obravnavani prekršek. Navedla je, da ima samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti organizirano službo notranje kontrole ter sprejet Pravilnik o organiziranju in izvajanju notranje kontrole, v katerem so natančno določene tako naloge voznika kot delodajalca, z navedenim pravilnikom pa so seznanjeni vsi pri njemu zaposleni vozniki, kar so potrdili s svojimi podpisi. Vsi vozniki se redno usposabljajo in izobražujejo. Samostojni podjetnik nad vozniki izvaja kontinuiran nadzor. Vozilo, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek, je dne 29. 6. 2014 prevzel voznik G., pri tem pa je po pomoti pozabil zamenjati kartice. Konkretna kršitev je tako posledica pomote in ne namenske uporabe kartice drugega voznika. Zagovornica je navedla, da gre pri opravljanju prevoznih storitev za specifično dejavnost na terenu, kjer delavec ni pod neposrednim nadzorom delodajalca; nadzor se lahko opravi samo po opravljenem delu, ko se voznik vrne na sedež delodajalca, zato ugotovljena kršitev ni posledica opustitve nadzora s strani delodajalca. Zagovornica je izjavi priložila Pravilnik o organiziranju in izvajanju notranje kontrole, izpisek za vozilo CE U4 20 C, izpisek tahografa ter predlagala vpogled v podatke ZPIZ za G. in zaslišanje samostojnega podjetnika ter M. G. 7. Prekrškovni organ je v svoji odločbi (strani 4-5 odločbe) navedel, da se samostojni podjetnik ni razbremenil odgovornosti za prekršek, saj ni dokazal, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja samostojnemu podjetniku ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere voznik opravlja delo ali storitev za samostojnega podjetnika, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (tretji odstavek 14. člena ZP-1). Prekrškovni organ je zaključil, da samostojni podjetnik v konkretnem primeru ni dokazal, da je sprejel ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, zato se odgovornosti za prekršek ne more izogniti. Prekrškovni organ je izrazil nestrinjanje z navedbo samostojnega podjetnika, da za ugotovljene napake odgovarja storilec sam in pojasnil, da je odgovornost samostojnega podjetnika pridružitvene (akcesorne) narave.

8. Zagovornica samostojnega podjetnika je v zahtevi za sodno varstvo ob sklicevanju na izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška ponovila navedbe glede razbremenilnega razloga in ponovno poudarila, da je samostojni podjetnik voznika G. pred prvo razporeditvijo na samostojno opravljanje dela natančno seznanil s pravili, ki zadevajo uporabo vozniških kartic, tahografa oziroma s pravili glede trajanja vožnje, odmori in počitki. Navedla je, da je samostojni podjetnik ob zaposlitvi voznika preizkusil, ga seznanil z načinom dela, pozitivno zakonodajo in internimi pravili podjetja. Samostojni podjetnik mesečno organizira sestanek kolektiva, na katerem vse voznike opozori na pomanjkljivosti, ki jih opazi pri nadzoru njihovega dela in voznike seznani z zakonodajnimi novostmi. Zagovornica meni, da je samostojni podjetnik storil vse, da bi voznik pravila poznal in mu omogočil, da bi spoštoval pravila, saj je bila konkretna delovna naloga oziroma vožnja odrejena tako, da bi jo storilec lahko pravočasno opravil brez kršitve predpisov. Po navedbah zagovornice je storilec samovoljno, brez vednosti samostojnega podjetnika, uporabil kartico, izdano na njegovo ime, kar je samostojni podjetnik izvedel šele z obvestilom o prekršku. Po ugotovljenem prekršku je samostojni podjetnik s storilcem opravil razgovor in mu izrekel opomin. Zagovornica ocenjuje, da odgovornost samostojnega podjetnika za storjeni prekršek voznika G. ni podana.

9. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 1. 7. 2015 zahtevo za sodno varstvo zagovornice samostojnega podjetnika zavrnilo kot neutemeljeno. Obrazložilo je, da bi moral samostojni podjetnik v konkretnem primeru poskrbeti za svojo osebno vozniško kartico. Ker je samostojni podjetnik kartico pustil v tovornem vozilu, ki ga je vozil storilec prekrška, je storilcu omogočil storitev prekrška (točka 9 obrazložitve sodbe).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornica samostojnega podjetnika s svojimi navedbami v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter zahtevi za sodno varstvo jasno ter določno uveljavlja razbremenilni (ekskulpacijski) razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je samostojni podjetnik storilca seznanil s pravili v zvezi z zapisovalno opremo v cestnih prevozih, vendar je ta kršil njegova navodila in pravila, ko ni ravnal v skladu z internim pravilnikom in veljavnimi predpisi. Ker se niti prekrškovni organ v odločbi o prekršku niti sodišče v sodbi nista konkretno opredelila do navedb in dokaznih predlogov zagovornice samostojnega podjetnika, gre pritrditi vrhovni državni tožilki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev po 8. točki 155. člena ZP-1(1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče, v kolikor je menilo, da samostojni podjetnik ni izkazal izvrševanja vseh oblik dolžnega nadzorstva, navesti konkretne ukrepe, ki jih samostojni podjetnik ni izvršil, takšni ukrepi pa morajo biti v pravnih predpisih vnaprej in jasno predvideni(2) .

C.

11. Ker je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče vsebinsko opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in dokaznih predlogov ter svojo odločitev obrazložiti. Sodišče bo v ponovljenem postopku prav tako moralo navesti konkreten pravni predpis, iz katerega izhaja dolžno nadzorstvo, ki ga je samostojni podjetnik opustil in predstavlja temelj odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).

(1) Sodbe VSRS IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007, IV Ips 106/2008 z dne 16. 1. 2009 in IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009).

(2) Sodba VSRS IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015.