Jedro

Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene B.Z. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko I. izreka odločilo, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 485.185,92 EUR, odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 26642/2017 z dne 7. 3. 2018, nazadnje podaljšano s sklepom II K 26642/2017 z dne 27. 2. 2020, zoper obdolženo B.Z., tako da se obdolženki ali komu drugemu prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi, prepove odtujitev in obremenitev oziroma kakršnokoli razpolaganje z vozili ter prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, vse kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa, podaljša za čas enega leta, to je do 7. 9. 2021. Pod točko II. izreka je odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, pod točko III. izreka pa, da je o izvršitvi tega sklepa sodišče, pristojno za zemljiško knjigo, dolžno takoj pisno obvestiti naslovno sodišče. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik, brez navedbe pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog državnega tožilstva zavrne in po zavrnitvi predloga zavarovanje odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obstoju utemeljenega suma zagovornik nasprotuje pavšalno, zgolj z navedbami, da se sodišče pri presoji tega zakonskega pogoja sklicuje na obrazložitev Višjega sodišča v Mariboru z dne 3. 4. 2019, vendar pa taka obrazložitev obdolženca ne prepriča. 5. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje namreč o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, ni sklepalo zgolj iz obrazložitve citirane odločbe Višjega sodišča v Mariboru, temveč je primarno, v točki 6 obrazložitve sklepa poudarilo pravnomočnost obtožnice in dejstvo, da se do sedaj okoliščine, zaradi katerih je bil ukrep začasnega zavarovanja odrejen, niso v ničemer spremenile. Nadalje pa je v točkah 7 do vključno 47 obrazložitve sklepa navedlo številne dokaze, ki po presoji sodišča dajejo podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano dejanje na način, opisan v pravnomočni obtožnici.

6. Bistvo pritožbenih navedb zagovornika je v trditvi, da se obdolženki očita kaznivo dejanje, ki v času izvršitve po opisu dejanja v obtožbi, še sploh ni bilo kaznivo dejanje po določbah Kazenskega zakonika.

7. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se z zagovornikom ni mogoče strinjati, kot je sicer pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v točki 46 obrazložitve sklepa, ob sklicevanju na odločitev tukajšnjega višjega sodišča z dne 3. 4. 2019. Slednje je namreč identične pritožbene navedbe zagovornika že presojalo in poudarilo, da so bila opisana izvršitvena ravnanja obdolženke v obtožbi, tudi že pred uveljavitvijo Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določena kot kazniva dejanja po določbah takrat veljavnega Kazenskega zakonika (KZ), ne le kot poneverba po 245. členu KZ, ampak tudi kot zatajitev po 215. členu KZ, in da je opisano izvršitveno ravnanje obdolženke za celotno očitano časovno obdobje praktično povsem enako. Sodišče je torej glede na čas izvršitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja in dejstvo spremembe zakona ugotavljalo in presodilo, da je podana pravna kontinuiteta dejanja v novem zakonu (KZ-1), zato ponovne pritožbene navedbe zagovornika o hudi kršitvi načela zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave Republike Slovenije ne morejo biti utemeljene. Kateri zakon je, glede na pravila o časovni veljavnosti kazenskega zakona in s tem povezanega pravila obvezne uporabe milejšega zakona, treba uporabiti v obravnavani zadevi, pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, saj sodišče presoja zgolj obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja. Ta pa je po pravilnih razlogih izpodbijanega sklepa nedvomno podan.

8. Po obrazloženem, in ker glede odločilnih dejstev in okoliščin zagovornik ne navaja ničesar drugega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izpodbijane odločitve, je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.