Jedro

Po presoji sodišča je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, saj tožniku statusa vojnega veterana ni priznal iz razloga, ker obrambno oziroma zaščitno-reševalnih nalog ni opravljal neposredno med oboroženimi spopadi (v navzkrižnem ognju). Takšna dikcija iz točke h) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2 ne izhaja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., Oddelek za občo upravo in skupne zadeve št. … z dne 21. 4. 2008 odpravi in zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Prvostopni organ tožniku ni priznal statusa vojnega veterana, ki ga je le-ta uveljavljal na podlagi točke h) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 95/06, v nadaljevanju ZVV-UPB2). Po navedeni določbi je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 17. 7. 1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot član republiškega mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Prvostopni organ je na podlagi dopisa Uprave za zaščito in reševanje, Izpostava B., z dne 12. 2. 2008 in zaslišanja tožnika ugotovil, da je tožnik v času od 28. 6. 1991 do 7. 7. 1991 kot poveljnik civilne zaščite v Krajevni skupnosti C. opravljal zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po točki h).7. alineje 2. člena ZVV-UPB2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. V postopku pred organom prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik v pravno pomembnem obdobju sodeloval kot poveljnik CZ KS C. in ni bil član republiškega mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, da bi se mu lahko status vojnega veterana priznal. Tožnik je opravljal pomembne naloge v času agresije na Republiko Slovenijo v okviru CZ KS C. s tem, ko je bil najprej aktiviran za sklic štaba civilne zaščite in organizacijo nadziranja vodohrama na D. nad C., opazovanje in spremljanje dogajanja na njihovem področju in hrambo orožja za potrebe TO ter klica na posamezne zaščitno-reševalne naloge, vendar pa teh nalog ni opravljal v kraju in času oboroženih spopadov. Zakon o vojnih veteranih opredeljuje opravljanje nalog zaščite in reševanja v specializiranih enotah CZ neposredno med oboroženimi spopadi s tem, da je za priznanje statusa vojnega veterana potrebna neka neposredna povezava med krajem in časom oboroženega spopada ter opravljanjem nalog zaščite in reševanja, kar pa v primeru tožnika ni izkazano. Zakonodajalec je z določitvijo izpolnjevanja zakonskega pogoja časa in območja oboroženih spopadov za pripadnike CZ - specializiranih enot, predpisal posamezno ožje mesto obrambe in možnega spopada oziroma je v zadnji spremembi in dopolnitvi zakona na področju varstva vojnih veteranov izhajal iz zgodovinskih dejstev, po katerem so bili številni ljudje vključeni v osamosvojitvene aktivnosti, pravno varstvo po upoštevani točki ZVV-UPB2 pa gre le tistim, ki so bili pri opravljanju nalog udeleženi v oboroženih spopadih (navzkrižnem ognju).

Tožnik v tožbi izpodbija očitek, da med agresijo ni deloval kot pripadnik TO. Navaja, da je v agresiji branil območje UE A. in sodeloval s TO pri vseh nalogah, ki so jih dobivali s komunikacijo. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se mu prizna status vojnega veterana.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi točke h) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2 je vojni veteran član republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oz. zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnik sodeloval kot poveljnik CZ KS C. in da je opravljal obrambno oziroma zaščitno-reševalne naloge, sporno pa je ali jih je opravljal v času oboroženih spopadov. Po mnenju sodišča je prvostopni organ, pa tudi tožena stranka, napačno uporabila materialno pravo, saj tožniku statusa vojnega veterana ni priznal iz razloga, ker obrambno oziroma zaščitno-reševalnih nalog ni opravljal neposredno med oboroženimi spopadi (v navzkrižnem ognju). Takšna dikcija iz točke h) 7. alineje 2. člena ZVV-UPB2 ne izhaja. Po povedanem torej ni sporno, da je bil tožnik član tam navedenih organizacij, odprto pa je ostalo vprašanje ali je opravljal obrambne oz. zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Vsekakor tudi po presoji sodišča termina „v času oboroženih spopadov“ ni mogoče enačiti s terminom „neposredno med oboroženimi spopadi“, saj zadnji dejansko pomeni prisotnost osebe v oboroženih spopadih. Navedena okoliščina je po mnenju sodišča ostala neraziskana, predvsem tudi niso zaslišane priče, ki jih je tožnik predlagal, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa je izpodbijana odločitev nezakonita.

Sodišče je zato na podlagi 4. in 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo prvostopnega organa odpravilo ter zadevo na podlagi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, ki bo v ponovnem postopku upoštevalo stališče te sodbe.