Jedro

V fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, zato je sodišče postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi listinskih dokazov.

Sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilni vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika.

Sodna praksa se je že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.

Odlog plačevanja ali reprogram kredita sta le možnost tožnikov, ne pa njuna obveznost. Kljub temu, da te možnosti nista izkoristila, jima varstva v obliki začasne odredbe zgolj zato ni mogoče odreči.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko (banko) dne 13. 2. 2007 sklenila kreditno pogodbo št. 000 z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in sporazum o zavarovanju terjatve s hipoteko, vse v obliki notarskega zapisa SV 382/07. S tožbo z dne 25. 4. 2023 sta zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa pogodbe in sporazuma ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke.

2.Dne 27. 3. 2024 sta tožnika vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve o njunem zahtevku v tem postopku toženki prepove od tožnikov zahtevati plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi ter se ta prepoved vpiše v centralni kreditni register SISBON. Toženki naj se prav tako prepove, da bi v času trajanja te začasne odredbe zaradi neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, zapadlih v plačilo v času veljavnosti začasne odredbe, odstopila od kreditne pogodbe ali v centralni kreditni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu v plačilo. Za primer kršitve obeh prepovedi sta predlagala določitev denarne kazni v višini 10.000 EUR.

3.S sklepom z dne 5. 4. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožnikov v celoti ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, ki ji je toženka pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločalo s končno odločbo (II. točka izreka).

5.Zoper I. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja, da je sodišče napačno presodilo razmerje med nacionalno zakonodajo, Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) in sodbo Sodišča evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. (sodba SEU), ki nista neposredno uporabljivi in ne moreta predstavljati neposrednega vira prava. Načelo lojalne razlage ni absolutno, temveč je omejeno s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Ni skladna razlaga, ki ustvarja novo pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pričakovanega standarda strokovnosti pa ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Sodišče je nekritično sledilo sodbi SEU, ne da bi jo apliciralo na okoliščine konkretnega primera in presodilo, ali so bile bistveno podobne in da zato terjajo enako obravnavo.

Terjatve, v zvezi s katero sta predlagala zavarovanje, tožnika nista določno označila, niti je nista z verjetnostjo izkazala. Sodišče jima je verjelo, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, pri tem pa je zanemarilo številne okoliščine, ki jih je izpostavila toženka in to domnevo izpodbijajo. Med postopkom je toženka že pojasnila, da je tožnika na več načinov seznanila z valutnim in obrestnim tveganjem, ob tem pa je izpostavila, da bodočih nihanj tečaja ni mogoče predvideti in glede tega ni dajala nobenih zagotovil in napovedi. V zvezi s tem je predlagala zaslišanja več referentov, ki bodo potrdili dana pojasnila, sodišče pa teh dokazov še ni izvedlo in je stališče, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, vsaj preuranjeno. Ne drži ugotovitev, da tožnika nista prejela jasnih opozoril glede tveganja, saj je to razvidno že iz s strani prvega tožnika podpisane izjave z dne 16. 1. 2007, katere pomen je sodišče povsem zminimaliziralo. Sodišče je prezrlo tudi toženkine navedbe, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki kot javna listina potrjuje resničnost zapisanega, torej tudi resničnost podaje opozorila na tveganja. Verjetneje je, da je toženka pojasnilno dolžnost izpolnila, sodišče pa je kljub temu na podlagi pavšalnih navedb tožnikov zaključilo, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Arbitrarno je stališče, da toženka ni pojasnila črnega scenarija, saj sodišče ne pove, kaj naj bi to sploh pomenilo in je sklep neobrazložen. Sodišče je vsebino pojasnilne dolžnosti tudi nedopustno in retroaktivno širilo mimo zahtev, kot so obstajale v času sklepanja pogodbe. Toženka izpostavlja, da je bilo sklepanje kreditov v CHF dopuščeno in urejeno v takrat veljavnem Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki je določal obvezno vsebino pogodb, in je torej imela zakonsko podlago za svoje ravnanje, obveznost opozarjanja na črni scenarij pa ni bila predpisana. Toženka še navaja, da tudi sicer neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi avtomatično do ničnosti pogodbe.

Toženka izpodbija tudi zaključke glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Meni, da je začasno odredbo mogoče izdati le ob izjemnih razlogih, njena nujnost pa v konkretnem primeru ni podana, sodišče tudi ni obrazložilo potrebnosti njene izdaje v smislu zagotavljanja polnega učinka meritorne odločitve. Sodišče navaja, da je treba položaj tožnikov presojati tudi v luči stroškov razširitve zahtevkov in vlaganja novih tožb, ob tem pa zanemari možnost oprostitve plačila sodnih taks in pridobitve brezplačne pravne pomoči. Sodišče verjame tožnikoma, da plačujeta višji obrok, ne upošteva pa, da je do tega prišlo tudi zaradi spremembe obrestne mere. Nekritično sledi navedbam tožnikov o slabem premoženjskem stanju in ne upošteva, da sta tožnika ob sklepanju kreditne pogodbe predstavila drugačno premoženjsko stanje, naknadne spremembe, na katere toženka nima nobenega vpliva, pa sedaj naprti njej v breme. Tožnika bi lahko ob poslabšanju stanja zaprosila za reprogram kredita ali odlog plačila, pa tega nista storila, temveč se skušata z očitno zlorabo instituta začasne odredbe izogniti plačevanju obrokov. Tožnika nista izkazala, da njun obrok kredita sedaj znaša 900 EUR, prav tako tudi ne, da sta že plačala več, kot sta prejela. Njuna obveznost bo prenehala, ko bosta odplačala glavnico v CHF skupaj z obrestmi, ki jih sodišče ni upoštevalo.

Tudi pri pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče sledilo pavšalnim in neizkazanim navedbam tožnikov in s tem stranke neenakopravno obravnavalo pri tehtanju posledic začasne odredbe. Ni opravilo analize, kako plačilo obroka vpliva na premoženjsko stanje tožnikov in ali na to vplivajo še druge okoliščine. Prav tako ni opravilo presoje stanja toženke v primeru izdane začasne odredbe, temveč je zgolj pavšalno zaključilo, da so ti obroki le neznaten del njenega poslovanja. Ob tem je zanemarilo, da bosta tožnika v primeru neuspeha morala vse obroke plačati za nazaj v enkratnem znesku, česar glede na zatrjevano slabo stanje ne bosta zmogla, v primeru izvršbe pa ni zagotovila, da bo toženka v celoti poplačana, kar predstavlja zanjo potencialno škodo.

Do pogoja reverzibilnosti se je sodišče opredelilo le navidezno in ni upoštevalo, da bosta tožnika težko plačala vse, prav tako ni izvedlo primerjave vrednosti nepremičnine in višine dolga. Zanemarilo je, da se dolg povečuje zaradi obresti. Neresnično je tudi zapisalo, da ima toženka poleg zavarovanja terjatve s hipoteko podpisano tudi upravno izplačilno prepoved na plačo prvega tožnika, saj je prvi tožnik s.p., ki plače ne prejema. Možnosti odprave posledic izdane začasne odredbe tako tožnika nista izkazala. Nekritično je sodišče tožnikoma sledilo tudi pri določitvi denarne kazni, ki je nesorazmerna in pretirana, obrazložitev sodišča pa povsem neprepričljiva.

Toženka predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

6.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne v sklepu ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede uporabe Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22

9.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

10.SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.

11.V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem, oziroma da je napačno presodilo razmerje med nacionalno zakonodajo, Direktivo 93/13 in sodbo SEU. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče le nekritično oziroma avtomatizirano sledilo sodbi SEU, saj je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v okviru konkretnih navedb strank po določbah ZIZ, ki jih je vsebinsko razlagalo evropsko skladno.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

12.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnika v predlogu nista določno označila terjatve, v zvezi s katero sta predlagala zavarovanje. Iz predloga namreč jasno izhaja, da začasno odredbo predlagata po 272. členu ZIZ, torej v zavarovanje svoje nedenarne terjatve, iz utemeljitve predloga pa je tudi mogoče razbrati, da gre za terjatev na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu. Da skušata tožnika zavarovati svojo nedenarno terjatev, pa nenazadnje izhaja že iz samega dejstva, da denarnega zahtevka na vračilo preplačanih zneskov tožnika še niti nista postavila.

13.Po 272. členu ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek), in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka), ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

(a) V zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ

14.Tožnika sta prvi pogoj, verjetnost izkaza nedenarne terjatve iz naslova ničnosti kreditne pogodbe, utemeljevala z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Tožnikoma, ki nimata nobenega ekonomskega znanja, je navedla le, da so mogoča minimalna nihanja višine mesečnih obrokov, ni pa pojasnila dejanskih tveganj in posledic, če bi prišlo do znatne spremembe tečaja oziroma do potencialno slabega scenarija. Pri tem sta se sklicevala na svoje dosedanje navedbe v postopku, kar je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno, ter predložila in predlagala dodatne dokaze. Za neutemeljene se tako izkažejo toženkine ugovorne in v pritožbi ponovljene navedbe, da je bila trditvena podlaga tožnikov le pavšalna in nekonkretizirana.

15.Toženka je trditvam tožnikov nasprotovala in najprej navedla, da je bilo sklepanje kreditov v CHF dopuščeno in tudi izrecno urejeno v takrat veljavnem Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki je predpisoval obvezno vsebino tovrstnih kreditnih pogodb, sporna kreditna pogodba pa je vse zahtevano vsebovala. V zvezi s tem je pojasniti, da je obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo, kot jo je določal navedeni zakon, le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke tako ni uresničena že s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede vsebine pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo.⁸ Tudi dejstvo, da je sklepanje kreditnih pogodb z valutno klavzulo dovoljeno, še ne pomeni, da je potrošnik tudi seznanjen z vsebino takega pogodbenega pogoja in da je vanjo informirano privolil.

16.Kot je obrazloženo že v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.⁹ Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve črnega scenarija).¹⁰ Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹¹

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila namreč sklenjena za 30 let). Nasprotno tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača, ko trdi, da bodočih nihanj tečaja ni mogoče predvideti in zato strankam glede tega ni dajala nobenih zagotovil in napovedi. Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev.

18.Toženka pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti s pritožbenim sklicevanjem na izjavo prvega tožnika z dne 16. 1. 2017, s katero je potrdil, da je bil poučen o tveganjih. Vsebina danih pojasnil namreč iz te izjave ne izhaja, zato izjava sama po sebi ne potrjuje izpolnitve pojasnilne dolžnosti v zahtevani zgoraj pojasnjeni obliki.¹² Slediti tudi ni mogoče pritožbeni navedbi, da je sodišče pomen te izjave zminimaliziralo, saj jo je upoštevalo, se do nje v 32. točki obrazložitve opredelilo in ocenilo njeno dokazno vrednost z navedbo, da pojasnilna dolžnost glede tveganja ni izčrpana že s samim podpisom izjave, temveč je ključna presoja, ali je bilo tveganje tožnikoma v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno (pri čemer pa je ugotovilo, da toženka tej zahtevi ni zadostila). V notarskem zapisu SV 382/07 z dne 13. 2. 2007 kakršnakoli pojasnila o valutnih in obrestnih tveganjih niso zapisana, zato tudi notarski zapis kot javna listina ne potrjuje resničnosti podaje opozoril na tveganja, kot neutemeljeno meni pritožba. Slediti tudi ni mogoče očitkom, da sodišče ni obrazložilo, kaj naj bi sploh pomenila zahteva po pojasnjevanju črnega scenarija, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno in razumljivo povedano, da gre za možnost bistvenega povečanja obroka kredita zaradi velike spremembe tečaja ali obrestne mere. Prav tako je neutemeljena navedba o arbitrarnosti stališča glede zahteve po pojasnjevanju črnega scenarija, saj takšna zahteva kot integralni del pojasnilne dolžnosti izhaja iz ustaljene in enotne sodne prakse.

19.Ker v fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, je sodišče postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi listinskih dokazov, saj je izvajanje predlaganih ustnih dokazov (zaslišanje strank in prič, na katere opozarja pritožba) praviloma pridržano za postopek odločanja o glavni stvari, o kateri bo sodišče odločilo po izvedbi vseh relevantnih dokazov na podlagi strožjega standarda prepričanja.¹³ Ugotovitev, da pojasnilna dolžnost verjetno ni bila opravljena ustrezno, tako ni preuranjena, prav tako pa sodišče z neizvedbo teh dokazov že v tej fazi postopka ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče pojem pojasnilne dolžnosti širilo in ga za nazaj napolnjevalo s standardi in obveznostmi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Pojasnilna dolžnost je bila presojana na podlagi v času sklepanja kreditne pogodbe veljavnih določb 6. in 7. člena ZPotK, vzpostavljena pa je neposredno na podlagi temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika¹⁴) in so očitki o retroaktivnosti neosnovani.¹⁵

21.Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, s čimer je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je nepošten in s tem ničen (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZPotK). Podano pa je tudi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).¹⁶ Terjatev na ničnost kreditne pogodbe je tako verjetno izkazana.

(b) V zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZIZ

22.Pravilna je dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so za izdajo začasne odredbe podane tudi predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Presoja je pravilno opravljena v luči pogojev, ki jih je za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah izpostavilo SEU v zadevi C-287/22, ki jo je treba po že prej obrazloženem kot relevantno pravno podlago upoštevati tudi v tem postopku.

23.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri presoji izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti toženke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Sodna praksa je v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilni niti vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika.¹⁷ Ker pa je sodišče ta pogoja vseeno presojalo in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, pritožbeno sodišče odgovarja tudi na te navedbe.

24.Najprej je kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj naj bi bila predlagana začasna odredba potrebna in nujna, saj je izrecno in jasno zapisalo, da je začasni ukrep treba sprejeti, da se zagotovi polni učinek meritorne odločbe tako, da bosta tožnika postavljena v pravni in dejanski položaj, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo (16. in 17. točka obrazložitve sklepa). Pog0j težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je namreč treba upoštevaje sodbo SEU, na katero se je sodišče prav tako sklicevalo, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe).¹⁸ SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.¹⁹

25.Tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.²⁰ Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.²¹ Za nerelevantne se zato izkažejo navedbe toženke, da imata tožnika za pokrivanje stroškov morebitne razširitve tožbe ali vložitve nove tožbe na voljo taksno oprostitev in brezplačno pravno pomoč.

26.Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da so navedbe tožnikov glede škode ostale pavšalne in neizkazane. Tožnika sta v zvezi z grozečo škodo v primeru nadaljnjega izvajanja kreditne pogodbe podala konkretne in relevantne trditve, ki sta jih tudi dokazno podprla.

27.Na podlagi teh navedb je sodišče ugotovilo, da sta tožnika že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe odplačala znesek 136.681,94 EUR, ki je višji od izposojene evrske protivrednosti črpanega kredita 132.745,74 EUR. Pritožba ugotovitve o višini že plačanega zneska ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela²², ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.

28.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v primeru, ko višina odplačanega presega višino izposojenega zneska, treba težko nadomestljivo škodo presojati širše, tudi v luči vpliva nadaljnjega plačevanja obrokov kredita na življenjski standard tožnikov ter v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov.²³ Tožnika sta glede tega trdila, da imata tri otroke, ki sta jih dolžna preživljati, glede na njune skupne dohodke v višini 2.630 EUR mesečno pa jima po plačilu obroka kredita na družinskega člana ostane 352 EUR.²⁴ Svoje navedbe sta tudi dokazno podprla, zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi toženke, da je sodišče nekritično sledilo neizkazanim navedbam tožnikov. Pravno nerelevantno je, da sta tožnika ob sklepanju kreditne pogodbe prikazovala drugačno, boljše premoženjsko stanje, saj je odločilno njuno stanje v trenutku odločanja o začasni odredbi (spremembe pa so glede na to, da kredit odplačujeta že 17 let, nenazadnje tudi življenjsko logične). Ugotovljeni razpoložljivi dohodek po plačilu obroka kredita je nizek, vpliva na življenjski standard in celo na zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Mesečni obrok kredita je objektivno visok in znaša 899,65 EUR (namesto ob sklenitvi pogodbe pričakovanih 645 EUR), kar izhaja iz obvestila o prometu na transakcijskem računu prvega tožnika (priloga A46), zato se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da tožnika višine obroka nista izkazala. Drži sicer, da takšno zvišanje obroka kredita ni zgolj posledica spremembe menjalnega tečaja, ampak tudi spremembe obrestne mere, vendar pa to na presojo škode zaradi zvišanja obroka kredita ne vpliva, saj zgoraj obrazložena pojasnilna dolžnost toženke zajema tudi opozorilo o vplivu obrestnega tveganja na višino obroka.

29.Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da bi tožnika lahko ob poslabšanju stanja zaprosila za reprogram kredita ali odlog plačila, pa tega nista storila. Odlog plačevanja ali reprogram kredita sta namreč le možnost tožnikov, ne pa njuna obveznost, in kljub temu, da te možnosti nista izkoristila, jima varstva v obliki začasne odredbe zgolj zato ni mogoče odreči. Prav tako zato ni mogoče govoriti o zlorabi instituta začasne odredbe, za katero tudi sicer nikjer ni določeno, da bi predstavljala skrajni, ultima ratio ukrep, ki bi se ga bilo mogoče poslužiti šele po izčrpanju drugih možnosti.

30.Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi nadaljnje plačevanje obrokov po verjetno nični pogodbi še dodatno poslabševalo že tako slabo stanje in s tem vplivalo na sposobnost preživljanja tožnikov oziroma na njuno zmožnost odplačevanja kredita, kar bi lahko pripeljalo do sprožitve izvršilnega postopka na nepremičnino, ki je dom tožnikov. Hkrati bi nadaljnje izvajanje verjetno nične kreditne pogodbe, ki bi jo tožnika morala odplačevati do januarja 2037, pomenilo, da bi morala za nadaljnje plačane obroke razširiti svoj tožbeni zahtevek ali celo vložiti novo tožbo, kar je povezano s stroškovno obremenitvijo tožnikov. Vse navedeno pomeni, da brez predlaganega začasnega ukrepa učinkovitega varstva tožnikov skladno z Direktivo 93/13 in sodbo SEU ni mogoče doseči in je z verjetnostjo izkazan pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, nasprotne pritožbene navedbe ter očitki o arbitrarnosti pa so neutemeljeni.

31.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta namreč glede na zgoraj pojasnjeno z verjetnostjo izkazala svojo grozečo škodo, ki je nedvomno večja od tiste, ki bi jo zaradi izdane začasne odredbe utrpela toženka kot finančna institucija z dobrim finančnim položajem. Tožnika sta v predlogu navedla, da je toženka kapitalsko zelo močna gospodarska družba z osnovnim kapitalom 89.958.958,47 EUR. Toženka je temu le pavšalno nasprotovala z navedbo, da naj bi šlo za absurden, neizkazan, pavšalen in populističen argument, ki kaže na nerazumevanje bančnega poslovanja in makroekonomskih učinkov, konkretnejših pojasnil glede tega pa ni podala, prav tako ne navedb o škodi, ki bi ji grozila zaradi začasne odredbe. Sodišče je pravilno pojasnilo, da so morebitne neugodne posledice za toženko, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno izdano, le začasne in denarne ter brez večjega vpliva na njeno siceršnje poslovanje, poleg tega ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko.

32.Za neutemeljene se tako izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče stranki pri tehtanju posledic začasne odredbe obravnavalo neenakopravno, saj je tudi pri tej presoji in pri tehtanju posledic sodišče vezano na trditveno podlago (ki je pri toženki po obrazloženem do te mere pomanjkljiva, da bolj podrobnega tehtanja niti ne omogoča). Slediti tudi ni mogoče očitkom, da je sodišče zanemarilo, da bosta tožnika v primeru neuspeha morala vse obroke plačati za nazaj v enkratnem znesku, česar glede na zatrjevano slabo stanje ne bosta zmogla in da v primeru izvršbe ni zagotovila, da bo toženka v celoti poplačana, kar predstavlja zanjo potencialno škodo. Sodišče je namreč obrazložilo, da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, pri čemer tudi ne gre prezreti, da sta tožnika obroke po kreditni pogodbi odplačevala že 17 let in je torej terjatev že precej nižja, kot je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe, v zavarovanje katere je hipoteka ustanovljena. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da bo v primeru, če se začasna odredba izkaže za neutemeljeno, toženki škoda nastala tudi zato, ker se bo podaljšala doba odplačevanja kredita in bo še pred dokončnim poplačilom ostala brez zavarovanja. Hipoteka kot akcesorna pravica namreč ostane v veljavi do dokončnega poplačila terjatve, tudi če se čas odplačevanja podaljša (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika).

(c) V zvezi s pogojem reverzibilnosti

33.Glede tega pogoja je sodišče v izpodbijanem sklepu ob upoštevanju usklajene sodne prakse pravilno ugotovilo, da je podan že zaradi zavarovanja terjatve s hipoteko²⁵, preko katere bo toženka lahko v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka na ničnost kreditne pogodbe prišla do poplačila začasno zadržanih obrokov kredita za nazaj, tudi če jih tožnika zaradi slabega premoženjskega stanja takrat ne bi mogla poplačati.

34.Ne drži, da je takšna opredelitev le navidezna, saj je sodišče odgovorilo na vse navedbe, s katerimi je razpolagalo v okviru trditvene podlage. Neutemeljene so zahteve, da bi moralo ob tem opraviti primerjavo vrednosti nepremičnine in višine dolga, saj podatkov o vrednosti nepremičnine v spisu ni. Kot pravilno opozarjata tožnika v odgovoru na pritožbo, pa je toženka s pristankom na tak način zavarovanja očitno menila, da vrednost nepremičnine že ob sklenitvi kreditne pogodbe (še toliko bolj pa po 17 letih odplačevanja kreditne obveznosti) nudi zadostno garancijo za poplačilo.

35.Glede upravne izplačilne prepovedi na plačo prvega tožnika je pojasniti, da je sodišče to zapisalo zgolj kot dodaten in nikakor ne bistveni argument za reverzibilnost, saj za izpolnjenost tega pogoja zadošča že sama hipoteka. Posledično ni pravno pomembno, ali se ta prepoved glede na spremembo zaposlitvenega statusa prvega tožnika lahko realizira, kljub temu sodišču ni mogoče očitati neresničnosti tega argumenta, saj je ta podatek črpalo iz izrecnega zapisa v 10. členu kreditne pogodbe.

Glede denarne kazni

36.Za primer kršitve izdane začasne odredbe sta tožnika predlagala izrek denarne kazni 10.000 EUR. Sodišče je predlogu sledilo in tako v sklepu o začasni odredbi kot v izpodbijanem sklepu ocenilo, da je denarna kazen v taki višini primerna glede na naravo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, saj ZIZ v prvem odstavku 227. člena v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena denarno kazen za pravne osebe določa v razponu celo do 500.000 EUR. Pavšalni in nekonkretizirani očitki toženke, da je izrečena denarna kazen nesorazmerna in pretirana, obrazložitev pa neprepričljiva, so zato neutemeljeni.

Sklepno

37.Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

38.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo.

-------------------------------