25. 9. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 13. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 38/2000 z dne 15. 6. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-3876799 z dne 26. 10. 1999 in z odločbo Sodnika za prekrške v Sežani št. P-248/99 z dne 17. 2. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnik je bil s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vrhovno sodišče je zahtevo njegovega zagovornika za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da dejanje, za katero je obsojen, ni določeno kot prekršek in da mu je s tem kršena pravica iz 28. člena Ustave. Meni, da 117. člen ZVCP prepoveduje vožnjo v primeru, ko ima voznik preseženo koncentracijo alkohola v krvi, ne pa sicer v organizmu. Njemu je bila namreč ugotovljena količina alkohola v izdihanem zraku, ne pa v krvi, kar po njegovem mnenju ni prekršek. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ker naj bi bil dokaz - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - pridobljen na nezakonit način. Meni namreč, da elektronski alkotest ni ustrezal tehničnim zahtevam. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da v nadaljevanju postopka ni mogoče uspešno izpodbijati rezultatov opravljenega preizkusa z alkotestom, če se je z rezultati strinjal in ni zahteval preizkusa z odvzemom in analizo krvi. Pritožnik tudi predlaga, naj se do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih odločb.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku in ne presoja same po sebi pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnikova trditev, da dejanje, za katero je obsojen, ni opredeljeno kot prekršek, se nanaša na pravilnost uporabe materialnega prava, kar bi lahko predstavljalo tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Po prvem odstavku navedene ustavne določbe ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Iz te določbe izhaja med drugim tudi, da morajo biti v opisu dejanja, ki se očita obdolžencu, vsebovani vsi znaki kaznivega ravnanja, ki jih določa zakon.

4.Po prvem odstavku 116. člena ZVCP voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, če je pod vplivom alkohola. Po drugem odstavku istega člena se šteje, da je pod vplivom alkohola voznik, ki ima v organizmu večjo koncentracijo alkohola, kot jo dovoljuje ta zakon. V 116. členu ZVCP je določeno še, da je količina alkohola v krvi določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku (tretji odstavek) ter da se dejstvo, ali je voznik pod vplivom alkohola, ugotavlja s sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom (četrti odstavek). V določbi 117. člena ZVCP je natančneje določena dovoljena koncentracija alkohola v krvi za posamezne kategorije voznikov (prvi in drugi odstavek 117. člena), v nadaljnjih odstavkih pa so določene sankcije za kršitve zgoraj navedenih prepovedi ravnanja. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku so razvidni vsi znaki prekrška, saj je navedeno, da je pritožnik vozil pod vplivom alkohola in da je bilo z elektronskim alkoskopom ugotovljeno, da je koncentracija alkohola v njegovi krvi ustrezala 1,74 grama alkohola na kilogram krvi. Glede na navedeno očitno ni podana kršitev 28. člena Ustave.

5.Vprašanje pravilnosti rezultatov preizkusa alkoholiziranosti pa je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo, razen, če bi šlo za tako očitno napačno odločitev, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno in samovoljno in s tem v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa pritožnik ni izkazal, saj temelji ugotovitev o koncentraciji alkohola v krvi na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, ki mu pritožnik ni ugovarjal.

C.Stališče, da v primeru, če kaznovani ni zahteval strokovnega preizkusa alkoholiziranosti in se je strinjal z zapisniškimi ugotovitvami o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, v poznejšem postopku teh rezultatov ne more uspešno izpodbijati, še ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na obdolženca. Zato tudi kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave očitno ni podana.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senatadr. Zvonko Fišer