Jedro

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odločba US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.4.2005, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka za nično izrekla delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 25.4.1994, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da sta Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Gozdno gospodarstvo V., dolžna A.A., roj. 27.1.1900, umrlem 3.2.1976, v last in posest vrniti tam naštete nepremičnine, med katerimi je tudi parc. št. 15 v izmeri 1511 m2 k.o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, št. I Up 584/2004-3 z dne 9.2.2005, toženi stranki naložilo, da ugotovi, ali na sporni parceli št. 15 res stoji objekt, ki ga je zgradila prizadeta stranka, in šele nato odloči o ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Nadalje navaja, da tožena stranka ni sledila napotilu vrhovnega sodišča, saj ni nedvoumno ugotovila, ali objekt prizadete stranke stoji na sporni parceli. Sporne prvostopne upravne odločbe pa ni mogoče izreči za nično, dokler niso dejanske okoliščine, ki tak izrek opravičujejo, v celoti dokazane. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku izvesti ugotovitveni postopek. Dodaja še, da iz kopije katastrskega načrta, ki izkazuje današnje parcelno stanje, ni videti, da bi na sporni parceli št. 15 stal kakšen objekt, niti to ne izhaja iz kakršnihkoli drugih relevantnih listin v predloženih upravnih spisih. Tožena stranka tudi ni imela zakonske osnove, da je za nično izrekla celotno odločbo z dne 25.4.1994, s katero je bilo upravičencem vrnjeno v last in posest deset parcel v skupni izmeri 3,26 ha, sporna parcela št. 15 v izmeri 0,15 ha pa je le ena izmed vrnjenih parcel. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka razčistiti dejansko stanje glede sporne parcele in nato odločiti glede tistega dela sporne odločbe, ki se nanaša na parcelo št. 15, na kateri naj bi stal stanovanjski objekt. C.C. kot prizadeta stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je imelo sodišče zadostno podlago, da bi samo odločilo v zadevi ter da bi to moralo storiti iz razlogov smotrnosti, ekonomičnosti in hitrosti postopka. Čeprav tožena stranka ni sledila napotkom vrhovnega sodišča, naj ne bi bilo sporno, da na sporni parceli stoji hiša, saj sta to potrdila tudi tožnika. Predlaga, da vrhovno sodišče samo odloči v tej zadevi.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe prizadete stranke. Navajata, da ne prizadeta stranka ne njegov pravni prednik nista bila zemljiškoknjižna lastnika parc. št. 15, temveč si jo je prizadeta stranka prilastila v celoti in ne samo obrobni del cca 2 ara za hišo, ki naj bi bila zgrajena na črno.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnji ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen).

V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima zato utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (tretji odstavek 153. člena Ustave RS), kar pa mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, do bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča.