Jedro

Stranka mora v priglasitvi konkretno navesti nameravana dela, da bi se moglo ugotoviti, ali po predpisih zadostuje priglasitev del, ali je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Uprave za urbanizem občine z dne 8.9.1993, s katero je tožniku in njegovi soprogi dovolila izvesti priglašena dela za popravilo dimnika na hiši, zgrajeni na zemljiški parceli št. 1097/30. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da odločba prvostopnega organa nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o dovolitvi priglašenih del, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker je v prvostopni odločbi določeno, da se dovoljuje popravilo dimnika brez popisa del, tudi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali za dovoljena dela po predpisih zadošča le priglasitev del ali pa bi bilo potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje. Zaključki prvostopnega organa, da tožnikova priglasitev del ni v nasprotju s prostorsko izvedbenimi predpisi, temveč je v skladu z Odlokom o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni list RS 9/91) in s prostorsko ureditvenimi pogoji za območje planske celote TNP (Uradni list RS 16/91), so torej brez dejanske podlage.

Tožeča stranka z listinami, priloženimi tožbi, predvsem izkazuje, da je bila hiša zgrajena v letu 1954 v skladu s takrat veljavnimi predpisi in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93, ZUN) pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Pravilno je razlogovano v izpodbijani odločbi, da bi morala biti z odločbo prve stopnje opisno določena dela, na podlagi tožnikove priglasitve del. Že tožeča stranka bi morala nameravana dela v priglasitvi konkretno navesti, da bi se moglo ugotoviti ali za izvedbo del po predpisih zadostuje priglasitev ali pa je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje.

Sodišče se tudi strinja z razlogi v izpodbijani odločbi, da odločba prvostopnega organa ne vsebuje ugotovljenih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da za tožnikov poseg v prostor zadostuje priglasitev del, saj za pravilno odločitev v tej stvari ni ugotovljenih in navedenih relevantnih okoliščin niti v inšpekcijskem zapisniku o ogledu na kraju samem z dne 1.7.1993. Taka odločba nima bistvenih sestavin po 2. odstavku 209. člena ZUP, to je ugotovljenega dejanskega stanja. Zato jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odpravila po 242. členu ZUP.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot določbe ZUP, smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).