Jedro

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Prepis (ali le delni prepis, kot v obravnavanem primeru) zakonskega besedila (v obravnavanem primeru dela 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka brez navedbe razlogov. Glede na določbo 371. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni dolžno samo iskati, kje naj bi obstajala morebitna nasprotja, v čem naj bi bile nejasnosti, katere listine naj bi bile v nasprotju z razlogi itd., kar vse se v reviziji brez konkretne opredelitve in utemeljitve le pavšalno zatrjuje.

Izrek

Revizija se glede odločitve o zahtevku za plačilo 220.000 SIT zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, naj se ugotovi, da spadata v zapuščino po pok. F. V. tudi zneska 2.645.030 SIT (pridobljen od proizvedene električne energije) in 220.000 SIT (pridobljen s prodajo posekanega lesa), tožniku pa naložilo, da mora povrniti toženki 153.240 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov, razlogi, ki so v njej navedeni, pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nasprotje obstaja tudi med razlogi sodbe in tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah. Vse to predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Priča R. je izpovedal, da je mogoče natančno izračunati, koliko dobička je prinesla elektrarna, vendar pa tega izračuna sodišču ni predložil. Tožnik vztraja pri stališču, da spadajo v zapuščino pravice, ki izvirajo iz predmeta, ki je bil last zapustnika.

Električna energija se proizvaja v elektrarni, ki je v pretežni lasti zapustnika. Zato spada v zapuščino. Nasprotni razlogi v izpodbijani sodbi niso prepričljivi in so v nasprotju z izpovedbo R. Višina zneska, ki ga je toženka dobila za posekan les, sicer ne dosega vrednosti za dovoljenost revizije, vendar pa je tudi ta znesek toženka pridobila iz zapuščine brez soglasja tožnika kot sodediča in brez sklepa sodišča. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta bili izdani po uveljavitvi (14. 7. 1999) Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP). Zato je treba v revizijskem postopku uporabiti določbe tega zakona (498. člen ZPP) a) Glede nedovoljenosti revizije: Tožnikova zahtevka imata različno dejansko in pravno podlago. Zato je treba, kot pravilno ugotavlja v reviziji sam tožnik, presojati dovoljenost revizije posebej za vsakega od njiju.

V premoženjskih sporih (za tak spor gre v obravnavani zadevi) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Znesek 220.000, ki naj bi ga po tožnikovih trditvah toženka pridobila na račun posekanega lesa, navedenega zneska ne presega. Zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).

b) Glede neutemeljenosti revizije: Tožnik v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ne pove opredeljeno in konkretno, v čem naj bi bila ta kršitev. Prepis dela vsebine 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (le to je tožnik v reviziji naredil), ne predstavlja takega uveljavljanja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka, kot zahteva ZPP. Po določbi 371. člena ZPP namreč revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Prepis (ali le delni prepis, kot v obravnavanem primeru) zakonskega besedila (v obravnavanem primeru dela 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka brez navedbe razlogov. Glede na določbo 371. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni dolžno samo iskati, kje naj bi obstajala morebitna nasprotja, v čem naj bi bile nejasnosti, katere listine naj bi bile v nasprotju z razlogi itd., kar vse se v reviziji brez konkretne opredelitve in utemeljitve le pavšalno zatrjuje.

Edina bolj konkretna revizijska trditev je, da sodišče ni zahtevalo od A. R., ki je bil v postopku zasliišan kot priča, naj naredi natančen obračun o tem, koliko zaslužka naj bi prinesla elektrarna. Vendar pa tudi ta revizijska trditev ne more biti upoštevna, saj se z njo izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na že omenjeno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki se jih v revizijskem postopku ne da več izpodbiti. Iz teh ugotovitev pa izhaja, da toženka zneska 2.645.030 SIT, ki naj bi bil ustvarjen s proizvodnjo električne energije v elektrarni, ki naj bi sodila v zapuščino, nima in ga tudi nikoli ni prejela. Že ta ugotovitev pa zadošča za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija glede zneska 2.645.000 SIT ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožnik z revizijo ni uspel. Zato mora stroške revizijskega postopka trpeti sam. Toženka zaradi revizijskega postopka stroškov ni imela.