Jedro

Delna sodba je sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka. Sodišče z njeno izdajo odloči o delu zahtevka ali o enem izmed več postavljenih zahtevkov. Delna sodba je zato končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev (3. odstavek 329. člena ZPP). Glavno vodilo za izdajo delne sodbe je načelo ekonomičnosti postopka, saj je njen namen postopek pospešiti, poenostaviti in poceniti. Sodišču je zato prepuščena presoja, ali za izdajo delne sodbe obstojijo razlogi procesne ekonomije, predsednik senata pa ima v 298. členu ZPP pooblastilo za materialno procesno vodstvo obravnave.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo prvotoženi stranki K. I. d.d, da izplača tožniku zapadle mesečne prejemke za obdobje od aprila 1987 do decembra 1992 v skupnem znesku 900.192,72 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznega mesečnega prejemka do plačila. Tožbeni zahtevek proti drugim toženim strankam je zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev o stroških postopka si je pridržalo za končno sodbo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaradi nezakonito izrečenega mu disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja utrpel škodo v izgubi plače za čas od aprila 1987 do decembra 1992. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni in potrdilo delno sodbo prvostopnega sodišča, saj je sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo prvotožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da za izdajo delne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 329. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP), saj je imelo zbrane vse dokaze za odločitev zahtevku v celoti (izvedensko mnenje in sprejet dokazni sklep o dodatnem zaslišanju izvedenca finančne stroke). Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na podatke tožene stranke in ne na izvedensko mnenje, izrek sodbe po mnenju revizije, nasprotuje razlogom in vsebini listin, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker prvotoženi stranki ni bil vročen tožnikov predlog na izdajo delne sodbe z dne 29.3.1995, pomeni to nezakonito postopanje sodišča iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja te zahteve. Po stališču revidenta je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o delovnih razmerjih, ki ob nastanku škode tožniku še niso veljali. Po takrat veljavnem 3. odstavku 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/77 do 5/86) pa je bil delavec, za katerega se ugotovi, da ni zmožen opravljati del in nalog, lahko razporejen na delo oziroma k nalogi, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba. Ker je tožnikovo nezmožnost za opravljanje del pravne službe ugotovilo Sodišče združenega dela SRS v svoji odločbi opr. št. Sp 635/92-3 z dne 26.11.1995, tožnik ni upravičen do plače na delovnem mestu "pravne službe" oziroma na primerjalnem delovnem mestu "samostojna razvojna opravila", kot mu je bila priznana s sodno odločbo. Tožena stranka za tožnikovo nesposobnost za delo pravnika ni vedela in tudi ni mogla vedeti, saj se je tožnik izkazal z diplomo Pravne fakultete v Ljubljani, zato je za nastalo škodo podana tudi njegova soodgovornost. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba in delna sodba razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki jo je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizijo tožeče stranke je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani na podlagi pravnomočnega sklepa opr. št. I Pd 963/94-150 z dne 17.3.1999 štelo za umaknjeno (4. odstavek 109. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijskih navedb ni povzemalo in nanje ni odgovarjalo (VIII Ips 21/2000).

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) Uveljavljani revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki jih očita revizija, češ, da so njen izrek in razlogi v nasprotju z mnenjem izvedenca finančne stroke. Ti očitki niso utemeljeni. Obe sodbi natančno obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta povsem jasno dokazno oceno o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka. Izrecno so navedeni razlogi za izdajo delne sodbe. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ne obstaja, prav tako ne smiselno uveljavljena kršitev iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Po omenjeni določbi je bistvena kršitev določb postopka podana takrat, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati kavzalna zveza. Revizija vzročne zveze ne zatrjuje, njene trditve so usmerjene le v pomanjkanje pravne podlage za izdajo delne sodbe v določbi 329. člena ZPP.

Delna sodba je sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka. Sodišče z njeno izdajo odloči o delu zahtevka ali o enem izmed več postavljenih zahtevkov. Delna sodba je zato končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev (3. odstavek 329. člena ZPP). Glavno vodilo za izdajo delne sodbe je načelo ekonomičnosti postopka, saj je njen namen postopek pospešiti, poenostaviti in poceniti. Sodišču je zato prepuščena presoja, ali za izdajo delne sodbe obstojijo razlogi procesne ekonomije, predsednik senata pa ima v 298. členu ZPP pooblastilo za materialno procesno vodstvo obravnave. V obravnavani zadevi so bile po presoji revizijskega sodišča izpolnjene vse v omenjenih zakonskih določilih predpisane predpostavke glede dopustnosti izdaje delne sodbe. Delna sodba se lahko izda na predlog stranke ali po presoji sodišča, zato revizijske navedbe o nevročitvi tožnikovega predloga po njeni izdaji niti ne bi bile pravno pomembne. Ker pa se sodišče prve stopnje sklicuje na predlog tožnika za izdajo delne sodbe, katerega prejem tožena stranka zanika, je potrebno poudariti, da iz vročilnice z dne 5.4.1995 (list. št. 87 spisa) izhaja, da je sodno pošiljko prejela pooblaščenka tožene stranke. Potrdilo o vročitvi sodne pošiljke - vročilnica - je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 230. člena ZPP). Zakonita domneva o vročitvi tožnikovega predloga toženi stranki zato ne more biti ovržena. Še zlasti, ker drugih kršitev o nepravilnosti opravljene vročitve, ki bi toženi stranki lahko odvzela možnost, da bi se z vsebino sodne pošiljke seznanila, tožena stranka ni zatrjevala, niti ni ponudila dokazov. Zato je šteti, da je bila sporna sodna pošiljka toženi stranki pravilno vročena, kar pomeni, da ji ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Še posebej, ker je po prejemu te vloge, sodelovala na štirih narokih za glavno obravnavo. Uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podan.

Tudi materilano pravo po presoji revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 22/73 - ZMRD) je v 64. členu določal, da ima delavec, kateremu je po ugotovitvi sodišča prenehala lastnost delavca v nasprotju z zakonom in samoupravnim sporazumom, pravico vrniti se na dotedanje delovno mesto, da ima za tisti čas, ko ni bil na delu, vse pravice izvirajoče iz dela, kot tudi pravico do povračila škode. V Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR) ni posebnih določb o pravicah delavca, kateremu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in se je po pravnomočnosti sodne odločbe vrnil na dotedanje delovno mesto. Po 1. odstavku 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, pravico do povrnitve škode po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninska odgovornost delodajalca je pogojevana s temeljnim načelom iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR) - povzročitvijo škode. Povrnitev škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pomeni specifično odgovornost za škodo, povzročeno s takim ravnanjem. Odgovornost temelji izključno na objektivnih okoliščinah - sodno ugotovljeni nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja - neodvisno od subjektivnih okoliščin na strani organa, ki je sprejel odločitev o izgubi dela delavcu.

Temeljni način povrnitve škode je določen v 1. odstavku 185. člena ZOR, na katerega uporabo napotuje omenjeni 1. odstavek 73. člena ZTPDR, ki nalaga odgovorni osebi dolžnost, da vzpostavi stanje, kot je bilo, predno je škoda nastala. Restitucija je tako upoštevna tudi pri posegu v svobodo dela (49. člen Ustave Republike Slovenije). Če je delavcu z nezakonitim ravnanjem ta pravica okrnjena, ima pravico po omenjeni določbi do vzpostavitve prejšnjega stanja. To pomeni, da mora biti glede njegovega delovnopravnega statusa retroaktivno vzpostavljeno tisto stanje, kot je bilo pred odločitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Delavec ima namreč pravico do nepretrgane delovne dobe kot podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je dolžnost delodajalca, da delavca prijavi pristojnim zavodom za socialno zavarovanje, mu poravna ustrezne prispevke za dobo, ko je bil nezakonito odstranjen z dela ter vpiše v delovno knjižico delovno dobo v času, za katerega je ugotovljena upravičenost do plačila plače in mu to tudi izplača. Na podlagi pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1195/90-105 z dne 28.11.1991 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 635/92-3 z dne 26.11.1992 je bilo odločeno, da tožniku dne 13.7.1987 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, hkrati pa je bilo prvotoženi stranki naloženo, da tožnika razporedi na ustrezna dela in naloge. To odločitev sta sodišči lahko vzeli kot podlago za uveljavljeni zahtevek tožnika na plačilo neizplačane plače v spornem obdobju.

Sodišči prve in druge stopnje sta oprli svojo odločitev o višini dela tožbenega zahtevka na podatke tožene stranke o plači tožnika za sporno obdobje in podatke o razliki plače, ki bi tožniku šla v času, ko je bil od aprila 1987 dalje v suspenzu. Kot osnovo za izračun plače pa sta upoštevali plačo, ki bi tožniku pripadala, če bi delal na delovnem mestu "pravna služba", po ukinitvi tega delovnega mesta v letu 1989 pa po primerjalnem delovnem mestu "samostojna razvojna opravila". Temu izračunu se tožena stranka upira s sklicevanjem na tožnikovo nezmožnost opravljanja del "pravne službe", ki je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 635/92. Zato bi bil tožnik po stališču revizije, upravičen do plače na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba od njegove.

Revizija zmotno šteje, da je bilo s pravnomočno sodbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije v sporu, v katerem je preizkušalo zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa, ugotovljeno, da tožnik nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta "pravna služba", na katero je bil razporejen. V tem sporu je sodišče odločalo o disciplinski odgovornosti tožnika, za katerega je ugotovilo, "da ne more odgovarjati disciplinsko oziroma krivdno, če določenega dela ne zna opravljati oziroma ga ne opravi ali ne izvrši zaradi neznanja oziroma nesposobnosti" (stran 5 obrazložitve). To pomeni dejansko ugotovitev sodišča, ki ni bila povzeta v izrek sodbe in zato ni mogla postati pravnomočna (333. člen ZPP). Ker postane pravnomočna le odločitev o zahtevku, saj je le-ta odločitev vsebovana v izreku sodbe (338. člen ZPP), odločitev o predhodnem vprašanju ali dejanske ugotovitve, ki so vsebovane v obrazložitvi sodbe, ne postanejo pravnomočne. Ker je bila tožnikova nezmožnost opravljati "svoje" delo ugotovljena le v razlogih sodbe Sodišča združenega dela RS, se pravnomočnost ne razteza na to ugotovitev, zato ta ugotovitev ni deležna materialne pravnomočnosti. To pomeni, da ne veže strank in sodišča v tem sporu.

Zato so sklicevanja revizije glede obstoja toženčeve nezmožnosti opravljati delo pravne službe na pravnomočno razsojeno stvar v smislu 2. odstavka 333. člena ZPP oziroma na pravnomočno sodbo kot listinski dokaz, pravno neupoštevna. S svojimi zatrjevanji v tej smeri se tožena stranka ne more izogniti opustitvi takoimenovanega postopka ugotavljanja tožnikove nezmožnosti za delo, predpisanega v 18. členu ZTPDR, 23. členu ZDR in 9. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 - SKPG) - ki so veljali v času izdaje odločbe Sodišča združenega dela RS, opr. št. Sp 635/92-3 - če je želela tožnika razporediti na drugo delovno mesto, ustrezno njegovemu znanju in zmožnostim. Ker tožnik ni bil v postopku in na način, kot ga predpisuje zakon, razporejen na drugo delovno mesto, je bilo delu njegovega tožbenega zahtevka na plačilo uveljavljenega zneska utemeljeno ugoditi.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe nekdanjih zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).