Jedro

Ni pomemben pritožbeni očitek, da so že predhodni direktorji tožeče stranke v preteklosti izčrpavali in uničevali tožečo stranko, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skušal drugi toženec po 8.4.2013 nase prenesti vinograde iz tako imenovanih gerkov (vinogradni okoliši), ki so bili v posesti in najemu tožeče stranke, kar pa mu ni uspelo, ker je predhodni direktor tožeče stranke pred iztekom te funkcije razdrl pogodbo o dolgoročnem najemu vinogradov in omogočil vrnitev teh vinogradov lastniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da mora drugi toženec plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2015 dalje, poleg tega pa tudi pravdne stroške skupaj s prvim tožencem v znesku 2.652,52 EUR, vendar le vsak izmed tožencev do višine največ 1.931,41 EUR, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

3. Zoper to sodbo se je pritožil drugi toženec, ki je v pritožbi navedel, da ne vzdržijo trditve tožeče stranke za leto 2013 glede insolventnosti, saj tožeča stranka ni opravila ali dokazala pregleda poslovanja v zadnjem obdobju likvidacije in nikakor ne gre za navideznega novega lastnika, temveč za kupca, kateri ob sklenitvi in nikoli kasneje ni mogel prevzeti premoženja, ključev, dokumentacije, ipd., kot se mu očita za obdobje od 8.4.2013 do začetka 18.10.2013. S tem premoženjem ni mogel upravljati, zato je kupec v najkrajšem možnem času razdrl pogodbo o nakupu poslovnega deleža tožeče stranke.

4. Tudi ne drži trditev glede stanja v zadnjih mesecih, pri čemer ne obstaja dejanski pregled premoženja o odtujitvi ali uničenju premoženja. Kupec nikoli ni podpisal ali prevzel premoženja, zato tudi ne more odgovarjati. Tudi ni plačal kupnine, temveč je od pogodbe odstopil. Sklicevanje na bilance, katere so nepreverjene, pa ni v redu. Tožeča stranka ni preverjala ali dokazala resničnosti stanja, kar pomeni, da ne more obtoževati drugega toženca za insolventnost. Ta je obstajala zaradi odgovornosti predhodnih pooblaščencev tožeče stranke. Tožbeni zahtevek in sodba temeljita na dvomih in pavšalnih trditvah brez dokazov. Drugi toženec je po nasvetu priče V.K., ki je imel vpisane gerke na svoje ime, napravil enak pristopil, vendar pa mu je bilo s strani škofije to onemogočeno. Navedena priča je zato prevzela vse gerke upoštevaje predhodni načrt izčrpavanja s pomočjo odgovorne osebe D.B.. Sodišče je opustilo dokazno stanje malomarnosti in namernega slabega ravnanja predhodnikov in obtožilo drugega toženca za končno stanje brez premoženja, katero je bilo že pred njim izčrpano in uničeno.

5. Pritožba drugega toženca ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je bila tožeča stranka najkasneje 31.12.2011 insolventna (prezadolžena pod 2. točki tretjega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) in da od 30.3.2012 dejansko ni več poslovala (delavci so bili brez kakršnihkoli odločb poslani domov na čakanje, tožeča stranka pa zanje ni plačevala več nobenih plač ali prispevkov; za poslovno leto 2012 tožeča stranka ni oddala letnega poročila, čeprav bi bila to dolžna storiti najkasneje do marca 2013; 6.12.2012 je bila v izvršilnem postopku prodana celotna kletna in vinarska oprema ter zaloge vina, upoštevaje, da je bila vinska dejavnost edina dejavnost tožeče stranke). Prav tako ni bilo nobenega dvoma o tem, da je bil drugi toženec direktor tožeče stranke od 8.4.2013 do 18.10.2013, ko se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek. Glede na takšno stanje stvari je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je drugi toženec ob nastopu poslovodne funkcije pri tožeči stranki vedel ali bi moral vedeti (če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo), da je tožeča stranka insolventna, upoštevaje ob tem, da ob prevzemu poslovodne funkcije niti ni razpolagal s potrebno poslovno - računovodsko dokumentacijo, ki se je nanašala na tožečo stranko. Tudi če drugi toženec ob nastopu te funkcije (hkrati je družba drugega toženca S. d.o.o., katere edini družbenik je bil drugi toženec, odkupila od prejšnjega družbenika tožeče stranke celoten poslovni delež tožeče stranke) (1) ni poznal premoženjskega in siceršnjega stanja tožeče stranke, bi ga ta okoliščina sama po sebi še ne razbremenila odškodninske odgovornosti po 42. členu ZFPPIPP, upoštevaje ob tem, da je bila zadnja bilanca stanja tožeče stranke (na dan 31.12.2011) tudi javno objavljena na spletnih straneh AJPESA. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sklicevalo na nepreverjene bilance.

8. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, kjer je predpisano, da je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila (2), če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečaja ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru pa je drugi toženec (ki je bil preko svoje družbe S. d.o.o. tudi edini družbenik pri tožeči stranki) predlagal začetek stečaja nad tožečo stranko šele po skorajda šestih mesecih, šteto od dneva, ko je postal poslovodja tožeče stranke. Nobenega dvoma torej ni bilo, da drugi toženec kot poslovodja ni pravočasno opravil dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da tožeča stranka za leto 2013 ni opravila pregleda poslovanja, ker kupec poslovnega deleža tožeče stranke od 8.4.2013 do 18.10.2013 sploh ni razpolagal s premoženjem in dokumentacijo tožeče stranke. Drugi toženec je bil tedaj namreč poslovodja (direktor) tožeče stranke, ki bi glede na opisane okoliščine konkretnega primera moral ravnati s profesionalno skrbnostjo in takoj po nastopu direktorske funkcije (oz. najkasneje v enem mesecu) predlagati nad tožečo stranko začetek stečajnega postopka. Kot rečeno, pa je drugi toženec ta predlog vložil šele po skorajda šestih mesecih od nastopa poslovodne funkcije.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je večmesečni zamik začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dodatno zmanjšal premoženje tožeče stranke (ki je ob začetku stečaja znašalo zgolj 50.749,00 EUR), oz. da je bil zaradi tega narejen še večji razkorak med vrednostjo premoženja tožeče stranke in njenimi obveznostmi do upnikov (naraščanje zamudnih obresti, nemožnost izpodbijanja zaradi poteka časa, zastaranje terjatev). Sicer pa je na drugem tožencu (poslovodji) dokazno breme glede (višine) škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem poslovodje in nastalo škodo. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitve poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom upnikove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Te zakonske domneve pa drugi toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni uspel izpodbiti, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka zoper drugega toženca uveljavljala odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. V konkretnem primeru namreč odškodnina ne sme biti manjša od tega zneska (tretja točka prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP). Nobenega dvoma tudi ni, da je drugi toženec v konkretnem primeru škodo povzročil s krivdno obliko malomarnosti, saj pri izpolnjevanju oz. izvajanju svojih poslovodnih nalog ni ravnal s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetju (četrti odstavek 28. člena ZFPPIPP). Vstop novega poslovodje v že insolvenčno družbo, novega poslovodje ne razbremeni njegove odškodninske odgovornosti, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je drugi toženec odškodninsko odgovoren kot poslovodja tožeče stranke. Zaradi tega so pravno nepomembni pritožbeni očitki glede tega, da kupec poslovnega deleža pri tožeči stranki S. d.o.o. (katerega edini družbenik je bil drugi toženec) od prodajalca ni prejel nobenega premoženja oz. poslovnih dokumentov, ki se nanašajo na tožečo stranko. Prav tako ni pomemben pritožbeni očitek (glede na spredaj opisane razloge), da so že predhodni direktorji tožeče stranke (zlasti D.B.) v preteklosti izčrpavali in uničevali tožečo stranko, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skušal drugi toženec po 8.4.2013 nase prenesti vinograde iz tako imenovanih gerkov (vinogradni okoliši), ki so bili v posesti in najemu tožeče stranke (3), kar pa mu ni uspelo, ker je predhodni direktor tožeče stranke pred iztekom te funkcije razdrl pogodbo o dolgoročnem najemu vinogradov z N. in omogočil vrnitev teh vinogradov lastniku. S tem je tožeča stranka izgubila vsa zemljišča (vinograde), ki jih je imela v najemu in je zanje za petnajst let vnaprej plačala celotno najemnino. Šele, ko je drugi toženec spoznal, da so se ti nameni izjalovili, je po več kot petih mesecih od nastopa direktorske funkcije predlagal začetek stečaja nad tožečo stranko. Takšno stanje stvari nenazadnje izhaja tudi iz obravnavane pritožbe (4).

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Zato je absurden izgovor drugega toženca, da je moral ravnati v skladu s sklepi edinega družbenika tožeče stranke, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

op. št. 2: Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo, česar obravnavana pritožba ne izpodbija, da imajo upniki v stečaju nad tožečo stranko priznanih terjatev za več kot 3 mio EUR, premoženje stečajnega dolžnika na dan začetka stečaja pa je znašalo le nekaj okrog 50.000,00 EUR.

op. št. 3: In s tem tudi poslovna sredstva, ki jih vinogradniki dobijo od države.

op. št. 4: Pritožbena navedba, da je drugi toženec skušal vpisane gerke prenesti na svoje ime.