Jedro

Pojem izpodbojnega "pravnega dejanja" po 125. čl. ZPPSL in nasl. je potrebno razlagati v povezavi s posledicami, zaradi katerih je v zakonu opredeljena izpodbojnost le-tega. Zato ne sodi v opredeljevanje izpodbijanega pravnega dejanja navajanje pravnih poslov, ki so lahko morda bili podlaga ali celo vzrok pravnemu dejanju, na podlagi katerega je prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase.

Pasivno je legitimirani tisti, ki je hkrati zavezanec za vrnitev koristi, pridobljene z izpodbijanim dejanjem. Ker gre v konkretnem primeru za plačilo po asignaciji, je bilo dejanje storjeno v korist druge tožene stranke, ki je bila asignatar, ne pa prve tožene stranke, ki je kot asignat nakazilo izvršila.

Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala (1. odst. 214. čl. ZPP).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi: - v delu, v katerem je v II./1. tč. izreka zavrnjen zahtevek glede Pogodbe o asignaciji ali nakazilu z dne 29.11.1995 proti drugi toženi stranki, - v delu, v katerem je v II./2 tč. izreka zavrnjen dajatveni zahtevek proti drugi toženi stranki, - v delu, v katerem je tožeči stranki naloženo plačilo stroškov drugi toženi stranki, in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita II/1. in II/2. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da je brez učinka proti stečajni masi Pogodba o asignaciji ali nakazilu z dne 29.11.1995 in Pogodba o prodaji rednih imenskih delnic Gorenjske banke d.d. Kranj. Tožeča stranka je zahtevala še, da toženi stranki nerazdelno plačata v stečajno maso 2.004.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi oberstmi od 29.11.1995 dalje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da med strankami ni bilo sporno, da je bila izpodbijana asignacija izpolnjena. Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je svojo obveznost iz pogodbe o nakupu delnic v celoti poravnala drugi toženi stranki. Tudi druga tožena stranka je izrecno navedla, da je bila asignacija izvršena. Toženi stranki sta tedaj skladno "izpovedali", da je prvotožena stranka plačala drugi toženi stranki znesek 2.004.999,00 SIT. Razlogi sodišča so tako v nasprotju s trditvami vseh strank v postopku.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz skopih tožbenih trditev, Pogodbe o prodaji rednih imenskih delnic G. d.d. (priloga A 2) in Pogodbe o asignaciji ali nakazilu (priloga A 1) je razvidno, da je prva tožena stranka - kupec po prodajni pogodbi kot asignat namesto stečajnemu dolžniku - prodajalcu (asignantu) kupnino plačala drugi toženi stranki (asignatarju). Ker tožeča stranka uveljavlja plačilo 2.004.000,00 SIT v stečajno maso M. p.o. - v stečaju, je plačilo kupnine namesto stečajnemu dolžniku njegovemu upniku tista posledica, ki jo želi izpodbojna tožba odpraviti.

Pojem izpodbojnega "pravnega dejanja" po 125. čl. ZPPSL in nasl. je potrebno razlagati v povezavi s posledicami, zaradi katerih je v zakonu opredeljena izpodbojnost le-tega. Zato ne sodi v opredeljevanje izpodbijanega pravnega dejanja navajanje pravnih poslov, ki so lahko morda bili podlaga ali celo vzrok pravnemu dejanju, na podlagi katerega je prišlo do zmanjšanja (bodoče) stečajne mase (prim. s tem v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 23.12.1999, opr. št. III Ips 144/99). Za konkretni primer takšno izhodišče pomeni, da v opredelitev izpodbijanega dejanja ni treba vključevati prodajne pogodbe, na podlagi katere je postala prva tožena stranka dolžnik kasnejšega stečajnega dolžnika in zaradi katere izpodbijanega nakazila ni zavrnila, temveč ga je izpolnila (prim. nadaljevanje obrazložitve).

Po 2. odst. 130. čl. ZPPSL se o vrnitvi premoženjske koristi v stečajno maso zaradi prikrajšanja le-te odloča po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Tožbo je potrebno vložiti proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno (2. odst. 129. čl. ZPPSL), sodba, s katero je zahtevku za izpodbijanje pravnega dejanja ugodeno, pa učinkuje proti stečajni masi (1. odst. 130. čl. ZPPSL). To pomeni, da je pasivno legitimirani tisti, ki je hkrati zavezanec za vrnitev koristi, pridobljene z izpodbijanim dejanjem. Ker gre v konkretnem primeru za plačilo po asignaciji, je bilo dejanje storjeno v korist druge tožene stranke, ki je bila asignatar, ne pa prve tožene stranke, ki je kot asignat nakazilo izvršila.

Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije prve tožene stranke je tako po presoji pritožbenega sodišča utemeljen tako glede dajatvenega dela kot tudi glede zahtevka na izpobijanje asignacije.

Tako se izkaže, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve celotnega zahtevka proti prvi toženi stranki, glede druge tožene stranke pa v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala izpodbojnost Pogodbe o prodaji rednih imenskih delnic G. d.d.. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je o tem delu pritožbe pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 2. tč. izreka te odločbe.

Pač pa pritožnik pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da toženi stranki nista oporekali tožbenim trditvam, da je bilo plačilo po izpodbijani asignaciji izvršeno.

Iz odgovora na tožbo, ki ga je vložila drugotožena stranka, nedvoumo sledi, da je prejela plačilo po izpodbijani asignaciji z dne 29.11.1995. Tudi prva tožena stranka, ki je pri izpodbijani asignaciji sodelovala kot asignat (priloga A 1), je v odgovoru na tožbo navedla, da je svojo obveznost po pogodbi o nakupu delnic, sklenjeni med stečajnim dolžnikom in drugo toženo stranko, "poravnala drugi toženi stranki". Udeleženki izpodbijane asignacije - toženi stranki sta tako potrdili navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka prejela priliv na podlagi izpodbijane asignacije. In ker ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala (1. odst. 214. čl. ZPP), pritožnik smiselno pravilno opozarja na relativno bistveno kršitev te določbe, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe glede sporne asignacije in druge tožene stranke (1. odst. 339. čl. ZPP). Okoliščina, da tožeča stranka ni predložila dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je prva tožena stranka na podlagi sprejema pooblastila nakazilo izpolnila drugi toženi stranki, namreč ne more biti v breme tožeče stranke, ker tega dejstva tožeči stranki ni bilo treba dokazovati. Glede druge tožene stranke je zato podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da dejstvo, da je druga tožena stranka prejela plačilo po izpodbijani asignaciji, med pravdnima strankama ni sporno. Ugotoviti pa bo treba še, ali so podane druge predpostavke za zatrjevano izpodbojnost sporne asignacije (125. čl. ZPPSL).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.