Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nezgodo 31.8.1994, ko si je tožnica zvila levo stopalo in levi gleženj, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 366.982 SIT od zahtevanih 1,956.983 SIT, in sicer ji je prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 300.000 SIT od zahtevanih 1,200.000 SIT, za strah 60.000 SIT od zahtevanih 200.000 SIT ter 6.982 SIT za gmotno škodo; tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 590.000 SIT pa je v celoti zavrnilo. Obresti za negmotno škodo je prisodilo od konca glavne obravnave dalje, za gmotno pa od različnih zneskov in različnih datumov dalje. Toženi stranki je naložilo, naj povrne tožnici 253.010 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem zvišalo za 300.000 SIT in temu ustrezno zvišalo znesek pravdnih stroškov na 316.932 SIT, medtem ko je v ostalem to pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo. Omenjeno odškodnino je zvišalo, ker je treba upoštevati tudi 18-mesečno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga je ugotovil izvedenec kirurg.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da ji bo morala tožena stranka poleg prisojenega plačati še 1,330.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1995 dalje do plačila in še takšne obresti od že prisojenega zneska 660.000 SIT od 7.6.1995 do 8.7.2001 ter vse priglašene stroške. Trdi, da bi moralo sodišče upoštevati ugotovitve iz ekspertiz dr. M. K. in prim. dr. H. S., da tožnica ima in bo še imela tudi v prihodnje občasne telesne bolečine v levem gležnju, predvsem pri hoji po stopnicah, zlasti navzgor, pri daljši hoji in vremenskih spremembah. Tožnica se je, kot sledi iz ekspertize prim. dr. H. S., ob dogodku močno prestrašila. Ker je bila noseča, se je bala, da ne bi padec vplival na njeno nosečnost, sekundarni strah pa je trajal štiri tedne. Sodišči bi morali prisoditi odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je bilo ugotovljeno 18-mesečno zmanjšanje življenjske aktivnosti, tožnici, ki je bila stara ob nesreči 27 let, pa so trajno ostale prej opisane težave. Sodišči bi tudi morali prisoditi zamudne obresti od poteka 14-dnevnega roka po postavljenem zahtevku toženi stranki, in sicer na podlagi 125. člena Ustave RS (URS) in po 12., 17., 72. in 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri temu opozarja, da se tožena stranka že osem let in pol nahaja v dolžniški zamudi. Tožnik (bržkone je mišljena tožnica) pripominja, da bo sicer primoran vložiti odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo. Tožniku (spet verjetno tožnici) je sicer znano, da je vrhovno sodišče v zvezi z obrestmi sprejelo načelno mnenje, ki pa krši načelo enotnosti.

"Tožnik" ne pristaja na to, da bi kdo uporabljal njegovo premoženje. Tožnica pa se je pripravljena odreči plačilu za uporabo "njegovega kapitala", če sodniki pristanejo, da bi prejemali plače s triletnim zamikom brez obresti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ob obravnavanju revizije vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (razlog iz določbe tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ne pa, kakršno bi morda sledilo iz kakšnega izmed izvedenih dokazov. Zato ni sprejemljivo revizijsko sklicevanje na izvedenski mnenji, pri čemer se uveljavlja le razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navzlic povedanemu pa naj bo pojasnjeno, da iz mnenj nič ne sledi, da bi imela tožnica bolečine še sedaj in v prihodnje. Te bolečine so v mnenjih sicer omenjene, vendar le med anamnestičnimi podatki, ne pa kot dejanska ugotovitev in strokovno mnenje izvedencev. Nadalje, iz opisanih razlogov vezanosti na ugotovljeno stanje ni mogoče upoštevati trditve o popolnem mirovanju in nošnji bergel. Ker sedanjih bolečin ni, za prestane bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, podrobno opisane v prvostopenjski sodbi, v drugostopenjski sodbi pa upoštevane še za čas v razdobju osemnajstih mesecev po poškodbi, je odškodnina, ki jo prisodilo pritožbeno sodišče v višini 600.000 SIT, pravično zadoščenje za škodo iz tega naslova. In to tudi upoštevaje tožničino predolgo čakanje na odškodnino.

V zvezi z odškodnino za strah revizija spet nedovoljeno govori o tožničinem padcu ob nesreči, saj je bilo ugotovljeno, in to na podlagi tožničine izpovedi, dane med izvajanjem dokaza z zaslišanjem strank, da ko ji je spodrsnilo na oljnem madežu, se je z roko ujela za leseno mizo. Padec med nosečnostjo je seveda nekaj povsem drugega kot ujeti se za mizo. Pri tem spet ni šlo za močan strah, saj sta sodišči sprejeli izvedensko mnenje, da tožničin strah ob samem dogodku ni dosegal stopnje pravega primarnega strahu. Potem pa ni šlo za strah, marveč le za zmerno zaskrbljenost za izid zdravljenja.

Prisojena odškodnina za v sodbah opisane okoliščine v zvezi s to obliko škode nikakor ni prenizka, pa čeprav prisojena šele po šestih letih.

Sodišči sta pravilno zavrnili odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Slednjega v trajni obliki sodišči nista ugotovili, saj sedanjih bolečin in drugih omejitev ni. Za 18-mesečno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa po ustaljeni sodni praksi odškodnina tožnici ne gre, saj je to kratko obdobje, šlo pa je le za 5-odstotno zmanjšanje. Ne gre torej za izredne okoliščine, spričo katerih bi bilo mogoče izjemoma priznati odškodnino iz tega naslova za omejeno trajanje tega zmanjšanja.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o začetku teka obresti, ki sta jih sodišči priznali šele od dneva sodbe dalje. Odločili sta pravilno. Res določa ZOR v 186. členu, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi ni predvidena različna ureditev. Vendar je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega razmika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti pa Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestmi meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnici prisodilo obresti po tem zakonu že za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidentiran in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja odškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno.

Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojane zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Načelna in pravna mnenja, ki jih sprejema občna seja vrhovnega sodišča, so obvezna, za senate vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 do 28/00). To velja tudi za pravkar omenjeno mnenje. Zato ne bo posebnih odgovorov na revizijske pomisleke o tem, da je bilo načelno mnenje prepozno sprejeto, o njegovi (ne)pravičnosti, o nebistvenih spremembah zadevne zakonodaje in podobnem.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zadevi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca - tožničinega delodajalca, zaradi katerega ima oškodovanka lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. To pravico ima res le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pa ne pomeni, da izvira oškodovankino upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in 941. členu (neposredna tožba) ZOR. Zavarovalnica je tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških, ki je zajet z zavrnilnim izrekom te odločbe, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.