Jedro

Od specializirane družbe za davčno svetovanje se ne le pričakuje poznavanje vseh procesnih in materialnih predpisov davčnega prava ter sodne prakse, temveč tudi, da opravi pojasnilno dolžnost, to je, da naročitelja pouči o o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ga opozori na vse okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovih interesov, zaradi katerih je sklenil pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( v I/ 1. in 2 točki za oba tožnika ter v II. in III. odstavku izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki plačati znesek 11.082,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2009 dalje do plačila, znesek 14.558,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2005 do plačila, znesek 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in znesek 5.033,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz točke I./4. izreka ter sodne takse v višini 592,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz točke I./5. izreka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 9.457,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2009 dalje do plačila, znesek 5.374,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 15. 6. 2005 dalje do plačila in znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov prvi toženi stranki v višini 2.955,94 EUR ter stranskemu intervenientu v višini 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili tožnik in tožnica. Tožnik zoper zavrnilni del zahtevka glede davka na promet nepremičnin v višini 11.082,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2009 do plačila, glede medbančnih obresti od obračunanega DDV v višini 14.558,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 15. 6. 2005 do plačila ter glede stroškov postopka. Tožnica pa zoper zavrnilni del zahtevka glede davka na promet nepremičnin v višini 9.457,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2009 do plačila, glede medbančnih obresti od obračunanega DDV v višini 5.374,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2005 do plačila ter glede stroškov postopka. Navajata, da je davčni organ dne 15. 5. 2009 izdal odločbo o odmeri DDV. V odločbi sta vsebovani dve ločeni postavki, in sicer obračun DDV in pripadajoče obresti. Toženec se je zoper odločbo pritožil, vendar je v pritožbi zatrjeval le, da obračun DDV ni pravilen, ni pa se podrejeno pritožil zoper obresti, ki so natekle pred izdajo odločbe. Ne gre namreč za tipično akcesorno obveznost, kot na primer pri obrestih po izdaji odločbe do plačila, ampak gre za samostojno obveznost, o kateri je bilo odločeno v odločbi davčnega organa. Če bi toženec v pritožbi navedel, da se, če bo ugotovljena obveznost plačila DDV-ja, podrejeno pritožuje zoper obresti do izdaje odločbe, bi pritožbeni organ o tem moral odločiti in bi pritožbi glede na znano sodno prakso ugodil. Sodne prakse sodišča, čeprav upravnega, tožnikoma ni bilo treba dokazovati z izvedencem, kot to zmotno navaja izpodbijana sodba, ampak bi jo moralo poznati sodišče samo. V zahtevku z datumom 22. 7. 2011 je toženec zahteval samo vračilo DPN, ni pa hkrati predlagal razveljavitev odločb, s katerimi je bil DPN odmerjen (97. in 98. člen ZdavP-2). Tudi v tem primeru ne gre za vprašanje strokovnosti, ki bi ga morala tožeča stranka dokazati z izvedencem, ampak za upoštevanje pozitivne zakonodaje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz trditvene podlage tožnikov izhaja, da sta se tožnika s toženo stranko dogovorila za zastopanje v vseh davčnih zadevah pred davčnimi organi, sodišči in posameznimi osebami ter za vlaganje in podpisovanje vlog, za vpoglede v spise in drugo dokumentacijo, za sprejem pošte in za ukrepe glede vsega, kar se ji kot pooblaščenki zdi smotrno v zvezi z davčnim postopkom, ki se pri Davčnem uradu Ljubljana vodi pod številko 46202-189/2005-3-0894/198 za prvo tožečo stranko in davčnim postopkom, ki se pri Davčnem uradu Ljubljana vodi pod številko 46202-24212005-2-0894/198 za drugo tožečo stranko.

7. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se odškodninska odgovornost tožene stranke presoja po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja ter po specialnih predpisih, ki urejajo delo davčnih svetovalcev.

8. Obveznosti prevzemnika naročila so opredeljene v 768. členu OZ, ki nalaga mandatarju, da naročilo izvrši po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem pa mora ostati v mejah naročila in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je mandatar mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je mandatar dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Citirana določba torej mandatarju nalaga, da si z ustrezno skrbnostjo prizadeva, da prevzeto nalogo opravi tako, da bo uresničen interes naročitelja. Mandatar res ne odgovarja za končni uspeh posla, zavezan pa je, da si z ustrezno skrbnostjo prizadeva, da bo posel opravil tako, da bo s tem dosegel tudi končni interes, za katerega mu je naročitelj dal naročilo – tako imenovana obligacija prizadevanja. Za presojo kršitve prevzete pogodbene obveznosti je zato treba ugotoviti, ali ravnanje mandatarja ustreza pravnemu standardu ustrezne skrbnosti. Pri odplačni mandatni pogodbi ima mandatar položaj profesionalne osebe, zato je treba njegovo ravnanje obravnavati po strožjem standardu profesionalne skrbnosti, skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

9. Tožnika sta toženi stranki očitala, da ju je namerno zavedla v smiselnost in uspešnost vseh pritožbenih dejanj, ker je začela pritožbeni postopek, čeprav je vedela, da sta tožnika v skladu z zakonom dolžna plačati DDV.

10. Od specializirane družbe za davčno svetovanje se ne le pričakuje poznavanje vseh procesnih in materialnih predpisov davčnega prava ter sodne prakse(1), temveč tudi, da opravi pojasnilno dolžnost, to je, da naročitelja pouči o o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ga opozori na vse okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovih interesov, zaradi katerih je sklenil pogodbo.

11. Tožnika nista nasprotovala navedbam toženke, da si je v postopku z vložitvijo pravnih sredstev zoper odločbe davčnih oziroma upravnih organov prizadevala razlagati veljavno zakonodajo v smeri, ki bi tožnikoma prinesla uspeh, saj v letu 2005 in tekom reševanja vloženih pravnih sredstev ni bilo niti davčne niti sodne prakse glede vprašanja, ali se gradnja stanovanjskih hiš, kot je bila izvedena v primeru tožnikov, šteje za opravljanje dejavnosti in ali se posledično obračuna DDV, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnika namerno zavedla glede uspešnosti pritožbenih dejanj v zvezi s plačilom DDV-ja .

12. Nadalje tožnika očitata toženi stranki, da je v postopkih zastopanja ravnala z veliko malomarnostjo in nestrokovnostjo, ker je vložila pritožbi zoper odločbi davčnega organa o odpravi odločb, s katerima je bil tožnikoma odmerjen DPN oz. ker ni v zahtevi za vračilo DPN hkrati predlagala tudi razveljavitev odločb, s katerima jima je bilo odmerjeno plačilo DPN, zaradi česar naj bi bilo tožnikoma onemogočeno vračilo DPN. Poleg tega pa toženi stranki še očitata, da bi morala tudi zoper plačilo obresti, ki so bile obračunane do izdaje odločbe o odmeri DDV, vložiti pritožbi.

13. Kot sporna so se torej izkazala vprašanja, ali sta bila tožnika zaradi vložitve pravnega sredstva zoper odločbo davčnega organa za odpravo odločb, izdanih po skrajšanem postopku, s katerim naj bi jima bil odmerjen DNP, oziroma ali sta bila zaradi ne vložitve predloga za razveljavitev odločb, s katerima jima je bil odmerjen DPN, na podlagi veljavnega materialnega prava prikrajšana za vračilo DPN, ter ali bi vložena pritožba tudi zoper obračun obresti, nateklih pred izdajo odločbe o odmeri DDV, pripeljala do drugačnega rezultata.

14. Vsa ta vprašanja so po mnenju pritožbenega sodišča pravna vprašanja, ki jih ni dopustno ugotavljati z izvedencem, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Po določbi 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. To pomeni, da je izvedenec namenjen ugotavljanju dejstev in ne pojasnjevanju pravnih pravil, kajti sodišče pravo pozna (iura novit curia). Pravilno je zato pritožbeno stališče tožnikov, da stranki v postopku pravnih pravil ni treba dokazovati.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odgovoriti na navedena predhodna vprašanja ter nato o zahtevku ponovno odločiti.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): primerjaj odločbo VSRS II Ips 67/2015