Jedro

Dolžnica utemeljeno opozarja na nasprotje med izdanim sklepom o izvršbi in izvršilnim naslovom in sicer, da obresti nimajo podlage v izvršilnem naslovu. Zamudne obresti so res objektivna posledica zamude, vendar to ne pomeni, da se izvršba za njihovo uveljavitev dovoli brez izvršilnega naslova, saj mora biti v vsakem primeru terjatev za zakonske zamudne obresti ugotovljene v izvršilnem naslovu. Datum zapadlosti terjatve v dokončno plačilo še ne pomeni, da upniku pripadajo tudi zamudne obresti, če v izvršilnem naslovu niso določene.

Izrek

Pritožbi dolžnice se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka s p r e m e n i tako, da se sedaj glasi: "Ugovoru dolžnice se deloma ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I 2004/00616 z dne 24.5.2004, v delu, s katerim je dovoljena predlagana izvršba, spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 51.540,00 SIT od 9.10.1995 dalje, od 52.248,00 SIT od 9.1.1995 dalje, od 53.340,00 SIT od 9.12.2005 dalje, od 53.910,00 SIT od 9.1.1996 dalje, od 54.390,00 SIT od 9.2.1996 dalje in od 1.416.324,00 SIT od 9.3.1996 dalje." V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep v 4. točki izreka.

Upnik je dolžan dolžnici povrniti 26.928,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2005 dalje do plačila v roku 8 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo za dne 11.10.2004 plačani znesek 1.717.066,00 SIT (1. točka izreka), zavrnilo ugovor dolžnice (2. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe (3. točka izreka), dolžnico oprostilo plačilo sodnih taks v tem postopku od 22.6.2004 dalje (4. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnica v roku 8-ih dni povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 71.976,00 SIT z zakonski zamudnimi obrestmi od 4.5.2005 dalje do plačila (5. točka izreka).

Proti sklepu se pritožuje dolžnica, po vsebini proti 2. in 4. točki izreka, in ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ne drži, da ni nakazala razlogov iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki preprečujejo izvršbo, saj je v ugovoru navedla, da je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma strank z opr. št. R 96/95, sestavljenega pred sodiščem v Piranu dne 9.3.1995, tako na glavnico v višini 1.681.752,00 SIT kot tudi na obresti na posamezne zneske, pa čeprav za to ni pravne podlage in navedeno ne izhaja iz izvršilnega naslova. Zakonske zamudne obresti niso navedene v sporazumu o zastavi, pač pa so navedene zgolj v posojilni pogodbi, glede katere pa ne izhaja, da bi bila sestavni del sporazuma o zastavi, v katerem je zgolj in edino ugotovljeno, da se ustanavlja zavarovanje upnikove terjatve v višini 22.200 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju S., d.d., na dan plačila, ki zapade v končno plačilo 9.3.1996. Glede na navedeno so navedbe v izpodbijanem sklepu, ki se sklicujejo na posojilno pogodbo, neutemeljene, saj izvršilni naslov takih pogojev ne zajema. V danem primeru je šteti, da je izpodbijani sklep dovolil izvršbo na podlagi listine, ki ni izvršilni naslov oziroma verodostojna listina in je tovrstni ugovor tudi uveljavljala dolžnica v svojem ugovoru, in napačno uporabil materialno pravo ter na podlagi tega napravil napačne zaključke. Prav tako je neutemeljen sklep v delu, kjer zavrne predlog upnice za odlog izvršbe. Dejstvo je namreč, da je upnica že s prošnjo in dokazili za oprostitev plačila takse izkazala, da bi s plačilom le te bilo ogroženo njeno preživljanje, nenazadnje pa v samem predlogu za odlog izvršbe upnica zatrjuje, da bi ji nastala škoda v primeru, če bi ji vzeli še to edino kar ima, to je premične stvari v stanovanju. Prav tako ni res, da v danem primeru ni izpolnjen noben izmed devetih pogojev, naštetih v 71. členu ZIZ, saj je dolžnica zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, nenazadnje pa je vložila tudi pravno sredstvo, na podlagi katerega je po mnenju izpodbijanega sklepa predmetna izvršba tudi dovoljena (posojilna pogodba). Prav tako ni res, da dolžnica ne bi izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo, ki bi bila večja kot tista, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Dejstvo je namreč, da je upnik v delu in sicer za 1.717.066,00 SIT bil že poplačan, zaradi česar je šteti, da z odlogom izvršbe ne bi utrpel večje škode od tiste, ki bi jo utrpela dolžnica, če bi se predlagana izvršba dovolila. Nadalje iz obrazložitve izreka glede dejstva, da se dolžnico oprosti plačila sodne takse, izhaja, da dolžnica ne bi bila sposobna plačati takse brez škode za svoje premoženje, kar je nesporno dokazano in izhaja iz listin, ki jih je dolžnica naknadno predložila sodišču. Iz tega izhaja tudi neizpodbojni zaključek, da bi predlagana izvršba ogrozila preživljanje dolžnice, v posledici česar bi dolžnica pretrpela nenadomestljivo škodo. Iz navedenega izhaja, da so dejstva, na katera se sklicuje izpodbijani sklep, sama s seboj v nasprotju, saj sklep enkrat navaja, da je dolžnica dokazala, da je šibkega premoženjskega stanja, nakar svojo trditev v delu, kjer predlog za odlog izvršbe zavrne, negira. Na podlagi vsega navedenega dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in dovoli odlog izvršbe do pravnomočno končane pravdne zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 309/99, upniku pa naj naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora je delno utemeljena, ni pa utemeljena pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe.

Upnik je predlagal izvršbo na podlagi izvršljive sodne poravnave Okrajnega sodišča v Piranu z dne 9.3.1995, opr. št. R 96/95, torej na podlagi izvršilnega naslova. Upnik in dolžnica sta sta 9.3.1995 sklenila pred Okrajnim sodiščem v Piranu sporazum, s katerim sta soglasno ugotovila, da ima upnik terjatev do dolžnice v višini 22.200 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju S., d.d., Ljubljana na dan plačila, s tem da zapade terjatev dokončno v plačilo dne 9.3.1996. Stranki sta tudi soglašali, da se v zavarovanje terjatve upnika do dolžnice opravi vknjižba zastavne pravice na dolžničinih nepremičninah v korist upnika. Izvršilni naslov za predmetno izvršbo predstavlja zapisnik o sporazumu strank, ki ima po določilu 2. odst. 251.c čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku moč sodne poravnave. Dolžnica utemeljeno opozarja na nasprotje med izdanim sklepom o izvršbi in izvršilnim naslovom in sicer, da obresti nimajo podlage v izvršilnem naslovu. Iz izvršilnega naslova (sporazuma strank) namreč izhaja le višina terjatve 22.200 DEM po tečaju na dan plačila in datum zapadlost terjatve v dokončno plačilo. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno navaja, da je sestavni del sporazuma tudi posojilna pogodba. Sporazum ne omenja posojilne pogodbe, ne povzema njene vsebine in tudi ne navaja, da je posojilna pogodba sestavni dela sporazuma. V skladu z določbo 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova le v obsegu, kolikor izhaja iz izvršilnega naslova. Zamudne obresti so res objektivna posledica zamude, vendar to ne pomeni, da se izvršba za njihovo uveljavitev dovoli brez izvršilnega naslova, saj mora biti v vsakem primeru terjatev za zakonske zamudne obresti ugotovljene v izvršilnem naslovu. Datum zapadlosti terjatve v dokončno plačilo še ne pomeni, da upniku pripadajo tudi zamudne obresti, če v izvršilnem naslovu niso določene. V tem delu je pritožba dolžnice utemeljena, saj terjane zakonske zamudne obresti nimajo podlage v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče ugovoru dolžnice v tem delu ugodilo in izpodbijano točko 2 izreka sklepa spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o izterjavi izvršilnih stroškov, saj se sodna taksa in odvetniška nagrada odmerita od vrednosti zahtevka. Po 39. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, obresti pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga dolžnice za odlog izvršbe je pravilna. Dolžnica v pritožbi navaja enaka razloga za odlog kot v predlogu, in sicer, da bo uspela dokazati, da je posojilna pogodba nična in ji bo nastal škoda, če bi ji vzeli premične stvari iz stanovanja. Zakonsko zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 1. odst. 71. člena ZIZ dolžnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala in tudi ne, da je vložila tožbo za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, kar je razlog za odlog iz 4. točke 1. odst. 71. člena ZIZ, ki mora biti podan poleg pogojev iz 1. odst. 71. člena ZIZ. Zatrjevana finančna stiska, zaradi katere je oproščena plačila sodnih taks, in vložena tožba na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe ne predstavljata posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe v smislu 2. odst. 71. čl. ZIZ, ko je mogoče odložiti izvršbo najdlje za tri 3 mesece, ta roka pa je od vložitve predloga za odlog izvršbe (21.6.2004) tudi že dosežen in presežen. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev postopka (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnica je delno uspela s pritožbo, zato ji je dolžnik dolžan povrniti polovico pritožbenih stroškov v znesku 26.928,00 SIT, ki predstavljajo stroške za zastopanje, materialne stroške, z 20 % DDV, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku v skladu z veljavno odvetniško tarifo (čl. 165 v zvezi s čl. 154 ZPP).