Jedro

V obravnavanem primeru je med strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in september 2004 ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik je s tem, ko je njegov promet presegel mejni znesek, postal zavezanec za DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP velja sistem samoobdavčitve. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena ZDDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od 1. 12. 2003 do 30. 11. 2004 naknadno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 4.663,69 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 860,47 EUR (točka I. izreka); tožnik mora naložene obveznosti plačati v roku 30 dni po prejemu te odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba (točka II. izreka); stroški postopka niso nastali (točka III. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-177/2007-4 z dne 13. 5. 2010. Ker je bil davčni zavezanec A.A. - B. s.p. na podlagi sklepa o izbrisu iz poslovnega registra 316-02-V01-057744/1 z dne 7. 7. 2008 izbrisan iz poslovnega registra Slovenije, je bil ponovni postopek uveden zoper pravnega naslednika A.A. Zadeva je bila v delu, ki se je nanašala na pravico do odbitka vstopnega DDV po predloženih računih tožnika, vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, da dodatno utemelji svoje ugotovitve, v preostalem delu pa je bila pritožba tožnika zavrnjena (v delu, ki se je nanašal na čas, ko je tožnik presegel limit po 45. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) v višini 5.000.000,00 SIT tj. decembra 2003, ko bi se moral registrirati kot davčni zavezanec, pa tega ni storil). Zavrnjena je bila tudi pritožba, da bi se morala uporabiti preračunana davčna stopnja in ne 20 % splošna davčna stopnja. O ugotovitvah DIN je bil sestavljen zapisnik 27. 9. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDDV niso zavezanci za DDV osebe, katere vrednost opravljenega prometa blaga oz. storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oz. ni verjetno, da bo presegla 5.000.000,00 SIT. Iz navedenega izhaja, da osebe, ki presežejo navedeni mejni znesek, zavezanci za DDV. Te osebe, morajo takrat, ko postanejo zavezanci, začeti obračunavati in plačevati DDV, saj za DDV velja sistem samoobdavčitve, kar izhaja iz 209. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). Oseba, ki opravlja dejavnost, tako postane zavezanec za DDV, ko njen promet blaga ali storitev preseže 5.000.000,00 SIT in mora vložiti prijavo za registracijo. Davčni organ je tožniku naknadno obračunal DDV za obdobje, ko je tožnik presegel limit 5.000.000,00 SIT, to je od decembra 2003 do vključno novembra 2004, saj v zadnjih 12 mesecih (od januarja 2004 do decembra 2005) ni presegel navedenega limita. Naknadni obračun DDV je razviden na strani 5 do 12 obrazložitve. Davčni organ kot podlago navaja določbe 13. člena, prvi odstavek 45. člena in tretji odstavek 58. člena ZDDV ter 114. člen in 115. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV (v nadaljevanju PZDDV).

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Glede na to, da se je bil tožnik dolžan prijaviti v sistem DDV, ko je presegel limit iz prvega odstavka 45. člena ZDDV (5.000.000,00 SIT), velja zanj ureditev, da mora v temu sistemu ostati, dokler v zadnjih 12 mesecih, ko je postal zavezanec za DDV, ni več presegel tega limita. Prvostopenjski organ je tožniku pravilno naknadno obračunal DDV od opravljenega prometa od decembra 2003 do novembra 2004. Navedena odločitev je bila potrjena tudi s citirano odločbo Ministrstva za finance z dne 13. 5. 2010. Enako velja tudi glede uporabe splošne davčne stopnje 20% in ne preračunane davčne stopnje 16,6%. Iz navedb davčnega organa je razvidno, da tožnik na izstavljenih spornih računih DDV sploh ni izkazoval, čemur tožnik v pritožbi niti ne ugovarja. Preračunana davčna stopnja pa se uporablja le v primeru, ko je znesek DDV že vsebovan v znesku, navedenem za plačilo (38. člen PZDDV). To pa je, ko je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali storitev opravljena.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja ter v tožbi in pripravljalni vlogi ugovarja naknadni obdavčitvi z DDV za avgust in september 2004. Ugovarja tudi uporabi splošne 20% davčne stopnje, saj bi morala biti uporabljena preračunana 16,6% davčna stopnja. V tožbi povzema dosedanji davčni postopek in ugotovitve davčnih organov. Meni, da prvi odstavek 45. člena in tretji odstavek 58. člena ZDDV nista bila pravilno uporabljena. V citiranih določbah ni nikjer navedena obveznost trajanja registracije zavezancev za DDV v naslednjih davčnih obdobjih po prekoračitvi praga, kar je bilo to pri tožniku decembra 2003. V nadaljevanju tožnik navaja določbo prvega odstavka 45. člena ZDDV, tretji in četrti odstavek 136. člena in prvega odstavka 183. člena PZDDV. Davčni organ ni navedel predpisa, po katerem mora davčna obveznost trajati naslednjih 12 mesečnih obdobij. Zato mora za vsako posamično obdobje kasneje davčni organ po uradni dolžnosti upoštevati tožnikovo pravico do izstopa iz sistema DDV. Ker v ugotovljenem tožnikovem prometu ni bil izkazan DDV, gre za skupni promet z obračunanim DDV. Posledično bi bilo potrebo za obračun DDV za takšen promet uporabiti stopnjo 16,6 % in ne splošne 20 % stopnje. Tožnik meni, da je bil naknadno odmerjen DDV previsoko, saj za obdobje avgust in september 2004 tožnik ni prekoračil limita za vstop v sistem DDV, niti pred tem v roku, krajšim od enega leta, kot mali davčni zavezanec ni sam vstopil v sistem DDV. Davčni organ pa ni pojasnil razlogov za obdavčitev. Tožnikov promet v obdobju decembra 2003, oktobra in novembra 2004 pa tudi ne vključuje zaračunanega DDV. Davčni organ pa bi moral glede na takšno vrsto ugotovljenega prometa uporabiti 16,6 % stopnjo in ne splošne 20 % davčne stopnje. Vsebinsko predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: v obravnavanem primeru je med strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in september 2004 ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik meni, da v citiranem obdobju ni bil zavezanec za DDV. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je tožnikov promet decembra 2003 prekoračil zakonski limit 5.000.000,00 SIT iz prvega odstavka 45. člena ZDDV, kar med strankama tudi ni sporno. Tako je tudi po presoji sodišča tožnik s tem, ko je promet tožnika presegel navedeni mejni znesek, postal zavezanec za DDV in s tem tudi zavezan za obračun in plačilo DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP velja sistem samoobdavčitve, kar je tožniku pravilno pojasnil že prvostopenjski davčni organ. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena ZDDV. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je tožnikov promet decembra 2003 presegel naveden limit, ni pa izvedel prijave za registracijo, čemur tožnik tudi ne ugovarja.

8. Neutemeljen je ugovor tožnika, da v ZDDV in PZDDV ni nikjer navedena obveznost trajanja registracije zavezancev za DDV v naslednjih davčnih obdobjih po prekoračitvi praga (decembra 2003). Iz določbe prvega odstavka 45. člena ZDDV izhaja, da oseba, katere vrednost opravljenega prometa v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oz. ni verjetno, da bo presegla 5.000.000,00 SIT po tem zakonu, ni zavezanec za DDV. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, tudi po presoji sodišča ta ureditev za zavezanca velja, dokler v zadnjih 12 mesecih, ko je postal zavezanec za DDV, ni več presegal zakonskega limita (5.000.000,00 SIT). Tako je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno navedel obdobje, v katerem je tožnik presegel zakonski limit, torej od decembra 2003, ko bi se moral registrirati kot zavezanec za DDV, česar pa ni storil. Tožnik bi moral v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZDDV sprožiti postopek registracije pri Davčnemu uradu Ljubljana najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet v višini, ki presega zakonski limit. Od tega trenutka dalje (ko postane oseba zavezanec za DDV) je davčni zavezanec dolžan zaračunavati in plačevati DDV. Ker tožnikov promet v zadnjih 12 mesecih, torej od januarja 2004 do decembra 2005 ni presegel zakonskega limita, je davčni organ tožniku pravilno naknadno obračunal obveznost DDV za obdobje od dneva, ko je tožnikov promet presegel zakonski limit, torej od decembra 2003 do novembra 2004. 9. Tožnik tudi ugovarja, da bi za naknadni obračun DDV davčni organ moral uporabiti preračunano davčno stopnjo 16,6 % in ne splošne 20 % stopnje. Med strankama ni sporno, da na predmetnih računih, ki jih je tožnik izstavil, ni obračunal in tudi ni izkazal DDV. Temu tožnik tudi ne ugovarja. V takšnem primeru pa se uporabi 20% splošna davčna stopnja za obračun DDV in ne preračunana davčna stopnja, ki se uporabi le v primeru, ko je znesek DDV že vsebovan v znesku navedenem na izstavljenem računu (38. člen PZDDV). Kot pa sta tožniku pravilno pojasnila že oba davčna organa, pri tožniku takšen primer ni podan, saj tožnik na predmetnih izstavljenih računih DDV sploh ni prikazoval, kar tudi sicer med strankama ni sporno. Tako je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno uporabil splošno 20% davčno stopnjo pri naknadnem obračunu DDV tožnika od dneva, ko je presegel zakonski limit (decembra 2003) pa do 31. 12. 2005. 10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.