Jedro

Ni podlage za uporabo določbe 3. in 4. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih, če je zahteva za priznanje statusa vojnega invalida vložena po preteku roka iz 96. člena tega zakona, to je 5 let od nastanka bolezni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2177/97 z dne 11.1.2000 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7.7.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 9.9.1996, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida, vloženo dne 12.7.1996. Po presoji tožene stranke je bila tožnikova zahteva ob upoštevanju določbe 3. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95), utemeljeno zavrnjena, ker ni bila vložena v roku iz 96. člena tega zakona, to je v 5 letih po nastanku bolezni. Tožnik je prošnjo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida zaradi posledic bolezni, ki naj bi nastale v času služenja vojaškega roka v letu 1977, prvič vložil 6.12.1993 po takrat veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 68/81, 10/82-popr., 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90), vendar mu veljavni status ni bil priznan, ker ga tožnik ni uveljavil v roku iz 97. člena ZTPVI, to je v 5 letih od dneva odpusta iz obroženih sil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ne more biti podlaga za odločitev tožene stranke ugotovitev, da je bila že prva tožnikova zahteva iz leta 1993 pravnomočno zavrnjena, ker je bila vložena po preteku roka, določenega v ZTPVI. Navedeni zakon namreč ob odločanju o ponovni tožnikovi zahtevi ni več veljal. Za odločanje o tej zadevi je pravno relevantno le, ali je tožnikova zahteva pravočasna glede na določbe ZVojI. Po presoji sodišča je tožnikova zahteva glede na določbo 3. odstavka 121. člena ZVoj pravočasna. To določbo je po presoji sodišča prve stopnje razlagati tako, da ne glede na rok iz 96. člena ZVoj, omogoča uveljavljanje statusa in pravic vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravlja zaradi bolezni ali poslabšanje bolezni, dobljene v okoliščinah po prejšnih predpisih še dve leti po uveljavitvi ZVojl. Razlaga tožene stranke, da za primere iz določbe 3. odstavka 121. člena velja rok iz 96. člena ZVojI, je v nasprotju z ustavnim načelom socialne države.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 3. odstavka 121. člena ZVoj. V pritožbi navaja, da sicer soglaša s sodiščem, da se pravočasnost tožnikove zahteve presoja po ZVoj in ne po ZTPVI. Vendar pa se pravočasnost za vse primere presoja po 96. členu tega zakona. Izjema so le tisti pimeri, ko so si vlagatelji "zaščitili" rok po prej veljavnih predpisih v smislu 4. odstavka 121. člena ZVoj. Ob drugačni razlagi bi za nekatere upravičence veljal za vlaganje rok krajši od petih let. Tako bi imela oseba, ki je na primer zbolela med služenjem vojaškega roka januarja 1995, torej pred uveljavitvijo ZVoj, možnost uveljavljanja statusa vojaškega mirnodobnega invalida le do 31.12.1997. To pa pomeni, da bi bila taka oseba v slabšem položaju od vseh ostalih upravičencev, ki jim 96. člen ZVoj, omogoča uveljavljanje statusa v petih letih po datumu nastanka bolezni.

Določbi 3. in 4. odstavka 121. člena sta bili v zakon vnešeni z namenom, da se osebam, ki so v preteklosti že uveljavljale status vojaškega mirnodobnega invalida, pa tega statusa zaradi prenizkega odstotka invalidnosti niso mogle uveljaviti, omogoči, da izkoristijo ugodnosti novega zakona v pogledu minimalnega odstotka invalidnosti, v dveh letih po njegovi uveljavitvi.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga navajata sodišče prve stopnje in tožena stranka ni sporno. Tožnik je prvo zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida zaradi posledic bolezni, nastale med služenjem vojaškega roka leta 1977 prvič vložil 6.12.1993, po takrat veljavnem ZTPVI, vendar je bila njegova zahteva pravnomočno zavrnjena, ker ni bila vložena v roku iz 97. člena ZTPVI, to je v 5 letih od dneva odpusta iz oboroženih sil. Ponovno zahtevo je tožnik vložil dne 12.7.1996. Sporna pa je uporaba materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. ZVoj v 96. členu določa rok za vložitev zahteve za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni - to je pet let po domnevnem nastanku bolezni. Ta rok je splošen, določen je za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov. Določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojl, ki sta umeščeni v prehodne in končne določbe, pa določata še poseben pogoj za uveljavljanje zahtev za priznanje statusa vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanje bolezni, dobljene v pravno relevatnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve ZVojl. To je dveletni rok od uveljavitve ZVoj, ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena tega zakona, če je bila prva zahteva vložena v tem roku. Po vsebini sta določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI povezani in se nanašata le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida že pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi spremenjenega odstotka invalidnosti. Navedenih določb ni mogoče razlagati vsako zase, čeprav sta tehnično v zakonu zapisani v samostojnih odstavkih. Tožena stranka ima prav ko navaja, da sta bili navedeni določbi vključeni v ZVojl z namenom, da se osebam, ki so postale invalidne zaradi bolezni ali njenega poslabšanja do uveljavitve tega zakona, pa statusa vojaškega invalida zaradi prenizkega odstotka invalidnosti glede na prejšnje predpise niso mogle uveljaviti v roku 5 let, omogoča, da to možnost izkoristijo v dveh letih po uveljavitvi novega zakona.

V obravnavani zadevi pa glede na nesporne ugotovitve, da je tožnik zbolel med služenjem vojaške roka leta 1977, da je bila njegova prva zahteva iz leta 1993 pravnomočno zavrnjena, ker ni bila vložena znotraj petletnega roka, za uporabo 3. in 4. odstavka 121. člena ZVoj ni podlage.

Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikova ponovna zahteva z dne 12.7.1996 prepozna.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.