Jedro

Terjatev nadomestila iz naslova bolnišničnih in bolniških dni je, ob odsotnosti posebne določbe v splošnih pogojih, ki bi določala drugače, skladno z oblikovano sodno prakso nastala v trenutku, ko se je bolnišnično zdravljenje oziroma bolniški stalež zaključil. Sodna praksa uporabo izvedenskega mnenja iz drugega postopka, če ni soglasja strank, dopušča le v izjemnih primerih, če ni kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja terjatve zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zavarovalnine v znesku 14.410,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.575,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke in da ji je neutemeljeno očitalo dokazno pasivnost v postopku. Tožeča stranka je na poziv sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, kar je po njenem mnenju dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki pa mu sodišče ni sledilo, s tem pa naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba nadalje navaja, da iz predloženih izvedenskih mnenj in dopolnitev jasno izhaja, da pri tožeči stranki ne gre (le) za postkomocijski sindrom, ampak za hujše posledice poškodovanja možganov, do katerih je prišlo zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, in katerih zavarovalno kritje je po Splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja tožene stranke prav gotovo podano. Po mnenju pritožnika je zato napačna odločitev sodišča glede ugovora zastaranja, ker se psihična slika tožeče stranke, pri čemer se pritožnik sklicuje na ugotovitve izvedencev, ne popravlja, ampak se stanje zgolj slabša. Ker zdravljenje tožeče stranke še ni zaključeno, zahtevek tožeče stranke ni zastaran.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka zoper toženo stranko zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči dne 23. 10. 2009 uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne police nezgodnega zavarovanja, in sicer za bolnišnične in bolniške dni ter za nastalo invalidnost. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo po presoji, da je vtoževana terjatev iz naslova zavarovalnine za telesno invalidnost ter iz naslova bolnišničnih in bolniških dni zaradi zdravljenja telesnih poškodb zastarala.

7. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je obrazložilo z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja in pojasnjuje:

8. Po določbi prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zastaranje terjatve začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Pri zavarovalnih pogodbah terjatve iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala (prvi odstavek 357. člena OZ). Nastanek terjatve se presoja po zavarovalni polici (pogodbi), katere sestavni del so splošni pogoji. Ti v obravnavanem primeru kot splošno pravilo določajo (7. člen, četrti odstavek splošnih pogojev), da se pred potekom enega leta od nezgode zavarovalnina iz naslova invalidnosti izplača samo, če je možno nedvoumno in točno določiti stopnjo invalidnosti. To pa pomeni, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da zavarovančeva terjatev iz naslova eventualne invalidnosti dokončno nastane šle po preteku enega leta od zavarovalnega primera. Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje se je zastaralni rok za terjatev iz naslova nezgodnega zavarovanja za invalidnost tako iztekel 1. 1. 2014, terjatev nadomestila iz naslova bolnišničnih in bolniških dni pa je, ob odsotnosti posebne določbe v splošnih pogojih, ki bi določala drugače, skladno z oblikovano sodno prakso nastala v trenutku, ko se je bolnišnično zdravljenje oziroma bolniški stalež zaključil, to pa je bilo, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dne 17. 12. 2009, tako da je zastaranje te terjatve nastopilo 1. 1. 2013. Tožba z dne 23. 10. 2014 je bila tako vložena po izteku triletnega zastaralnega roka za zastaranje obeh terjatev.

9. Pritožnik v pritožbi tem ugotovitvam ne oporeka, navaja pa, da njegova terjatev ni mogla zastarati, ker zdravljenje še ni zaključeno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da se je tožeča stranka po letu 2009 zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči z dne 23. 10. 2009 zdravila le še zaradi posledic na psihičnem področju, na katere je vplival pretres možganov in posledični postkomocijski sindrom, ki pa po splošnih pogojih tožene stranke ni predmet zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni (pravočasno) podala ustrezne trditvene in dokazne podlage za presojo, ali celoten obseg njenih težav na psihičnem področju izvira iz postkomocijskega sindroma, ki ga zavarovalna pogodba po izrecni določbi splošnih pogojev ne krije, ali pa tudi iz katerih drugih, s prometno nesrečo povezanih vzrokov, ki bi bili v skladu s pogoji nezgodnega zavarovanja upoštevni. Tožeča stranka je glede zadobljenih poškodb le pavšalno zatrjevala, da so le-te jasno razvidne iz predloženega izvedenskega mnenja (iz drugega pravdnega postopka), v pritožbi pa poudarja, da so njene poškodbe oziroma posledice poškodovanja možganov celo hujše od tistih (tj. izvirajočih iz postkomocijskega sindroma), ki po zavarovalni pogodbi niso krite in so kot take vsekakor predmet zavarovalnega kritja.

10. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo sicer predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, uporabljenega v postopku, ki je tekel pod opr. št. II P 904/2012 med tožečo stranko in povzročiteljem prometne nesreče oziroma njegovo zavarovalnico, vendar pa je tožena stranka uporabi tega mnenja, ker ni bilo pridobljeno tekom pravdnega postopka, nasprotovala. Sodna praksa uporabo izvedenskega mnenja iz drugega postopka, če ni soglasja strank, dopušča le v izjemnih primerih, če ni kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja.(1) V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer. Zato se lahko mnenje izvedencev prof. dr. A. A. in prof. dr. B. B. upošteva le v okviru trditvene podlage. Pritožbenemu očitku obstoja procesne kršitve, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca (oziroma odredilo dopolnitve predloženega izvedenskega mnenja) tako ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po kateri mora stranka kršitve določb pravdnega postopka (razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, na eventualno kršitev (zavrnitev dokaznega predloga) opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer takoj, ko je bilo to mogoče. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka tega ni storila, čeprav je bila z odločitvijo, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca ne bo izvedlo, seznanjena na glavni obravnavi. V pritožbi ne zatrjuje, da kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati takrat, zato pritožbeno sodišče njenih pritožbenih izvajanj v tej smeri tudi iz tega razloga ne more upoštevati.

11. Ker tožeča stranka dokaza z izvedencem v tem postopku ni predlagala, predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, izdelanega v drugem postopku, pa glede na obrazloženo ne predstavlja pravno upoštevnega dokaznega predloga, saj tožena stranka za njegovo uporabo ni dala soglasja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja poškodb oziroma posledic le-teh na psihičnem področju, ki bi bili po njeni oceni podlaga za invalidnost in ostale postavke tožbenega zahtevka, kar se v pravdnem postopku dokazuje z izvedencem ustrezne stroke. Hujših posledic poškodovanja možganov, izvirajočih iz škodnega dogodka, ki bi, razen postokomocijskega sindroma, zahtevale zdravljenje pritožnika na psihičnem področju, ki še ni zaključeno, tožeči stranki tako ni uspelo dokazati.

12. Ne glede na to, da je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da izvedensko mnenje iz druge pravde, na katerega se, tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, sklicuje tožeča stranka, njenih navedb o hujših posledicah možganov, ki bi rezultirale v še ne zaključenem zdravljenju, in za katere naj bi bilo v skladu z zavarovalno pogodbo in splošnimi pogoji podano zavarovalno kritje, ne potrjuje. Iz slednjega namreč izhaja, da so psihične težave tožeče stranke kot postkomocijski sindrom povezane s poškodbo glave ob prometni nesreči. Da je bilo zdravljenje po 17. 12. 2009 usmerjeno v odpravljanje težav zaradi postkomocijskega sindroma, pa je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je bil v postopku postavljen na predlog tožene stranke, in katerega delo je bilo usmerjeno izključno v ocenjevanje dejstev, povezanih z zastaranjem. Tako tudi dokazni predlog nasprotne stranke ni mogel nadomestiti odsotnosti ustreznega dokaznega predloga tožeče stranke. Kljub temu pa je mogoče iz obeh mnenj razbrati povezanost tožnikovega deficita na psihičnem področju s postkomocijskim sindromom, ki ob nedokazanem obstoju drugih vzrokov za zdravljenje tožeče stranke po letu 2009, ki bi lahko preprečili nastop oziroma začetek teka zastaranja, tudi po oceni pritožbenega sodišča narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

13. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep VSL I Cp 3304/2013.