Jedro

Pravno relevantno opravičilo za zamudo roka je odkup stanovanja (123. člen v zvezi s 117. členom SZ) bi moglo biti le v zlorabi ali drugačnem izigravanju upravičenca s strani lastnika stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožeči stranki prodati stanovanje v pritličju stanovanjskega objekta v Ljubljani s pripadajočim kletnim prostorom in souporabo skupnih prostorov za pogodbeno ceno 604.316,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi poteka roka iz 123. člena Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91). Vendar pa tožnika nista uveljavljala podaljšanja tega roka. Trdila sta, da zanju rok ni mogel imeti veljave. V času, ko bi lahko stanovanje odkupila, po krivdi tožene stranke nista izpolnjevala pogojev za odkup. Obstoj imetništva stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ je bil dokazan šele s pravnomočno sodno odločbo v letu 1997. Do tedaj tožnika nista vedela, da izpolnjujeta pogoje za odkup stanovanja v skladu z določbami 117. člena SZ. Tožena stranka ju je postavljala v položaj nezakonito vseljenih stanovalcev in jima odvzela možnost pravočasnega odkupa stanovanja. Zato tožnika ne moreta izgubiti pravic, ki jima jih je nudil zakon. Zagotovljena mora biti enakost med vsemi imetniki stanovanjske pravice, torej tistimi, ki so to pravico že imeli ob uveljavitvi SZ in tistimi, ki so jo šele iztožili v sodnem postopku, vendar po izteku roka iz 123. člena SZ.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot revizijski razlog (prvi odstavek 385. člena ZPP) revizija sicer uveljavlja, vendar pa svojega stališča ne obrazloži. Revizijska trditvena podlaga se namreč nanaša le na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Ugotovljeno dejansko stanje pa pogojuje pravno presojo, sprejeto v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka je zahtevo za odkup stanovanja nedvomno podala po poteku prekluzivnega roka iz 123. člena SZ.

Določbe, ki se nanašajo na uveljavljanje in realizacijo privatizacije stanovanj po SZ, ne omogočajo sklepanja o podaljšanju omenjenega roka zaradi okoliščin, ki so ugotovljene. Te pa so v tem, da so proti tožnikoma bili vodeni postopki na izselitev zaradi zatrjevane nezakonite vselitve. Tožnika sta se opredelitvi, da sta se v stanovanje nezakonito vselila, upirala. V zadnjem (sodnem) postopku sta s svojim stališčem uspela. Navedene okoliščine po logični razlagi ne podpirajo revizijske trditve, da za obstoj pogojev za odkup stanovanja po določbah SZ ob njegovi uveljavitvi nista vedela. Za zamudo roka za uveljavljanje odkupa torej tožeča stranka ne uveljavlja pravno relevantnega opravičila. Dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi, tudi ne dopuščajo sklepanja, da bi tožena stranka z zlorabo ali kako drugače izigrala tožečo stranko pri uveljavljanju njenih pravic. Trditev, da je tožena stranka postopala nezakonito in samovoljno, je namreč postavljena v kontekst upravnih in sodnih postopkov, uvedenih proti tožnikoma. Čeprav je bil razplet postopkov za tožečo stranko ugoden, toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v to, da se tožnikoma onemogoči odkup stanovanja po določbah SZ.

Ker sta tožnika že ob uveljavitvi SZ vztrajala pri tem, da stanovanje zasedata zakonito (kar ob logični izpeljavi privede do zatrjevanja imetništva stanovanjske pravice) jima je bila dana možnost, da pravočasno, v okviru roka iz določbe 123. člena SZ, zahtevata odkup stanovanja. Za postavitev take zahteve ob dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi ni bilo ovire. Zato ni utemeljena revizijska trditev, da sta tožnika postavljena v neenakopraven položaj z drugimi imetniki stanovanjske pravice, ki so zahtevo za odkup stanovanja postavili v roku.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.