Jedro

Stranka, ki uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi zamude z izpolnitvijo, tudi kot pobotni ugovor, je dolžna izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, pa mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Kot neutemeljen zavrne ugovor zaradi pobota sodišče le v primeru, da niso izpolnjeni pogoji za pobot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82281/2008 z dne 16. 10. 2008 ostane v 1. odstavku izreka sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, in v tretjem odstavku izreka sklepa, s katerim so odmerjeni izvršilni stroški, v veljavi in sicer v obsegu, da je tožena stranka M. d. o. o., dolžna plačati tožeči stranki A. d. o. o. znesek 27.204,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.2008 do plačila, znesek 445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2008 dalje do plačila, znesek 1.159,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82281/2008 z dne 16.10.2008 se razveljavi v 1. odstavku izreka sklepa, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, v delu obresti od zneska 27.204,00 EUR od 14.6.2008 do 29.6.2008 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. Zavrne se kot neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 27.921,60 EUR, podan s pripravljalno vlogo z dne 24.06.2009. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 2.634,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse v 15 dneh.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej zadevi naprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št. 22/2008 z dne 12. 5. 2008 za znesek 27.204,00 EUR ter računa št. 45/07 z dne 15. 10. 2007 za znesek 5.445,00 EUR. Podlaga prvega računa je pogodba št. 49/07 z dne 18. 8. 2007, ki sta jo pravdni stranki sklenili za izdelavo projektne dokumentacije (PID - projekt izvedenih del in POV - projekt obnavljanja in vzdrževanja) za rekonstrukcijo ceste X. Terjatve iz drugega računa, izdanega za projektantski nadzor, ki ga je tožeča stranka izvedla na podlagi posebnega naročila tožene stranke, tožena stranka ni prerekala ne po temelju ne po višini. Tekom postopka je plačala 5.000,00 EUR, za kar je tožeča stranka zahtevek znižala, zato ji je sodišče prve stopnje prisodilo glavnico v višini 445,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2008 dalje, pa tudi 1.159,22 EUR zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki je bila plačana šele 1. 4. 2011. Zahtevku na podlagi prvega računa je sodišče prve stopnje, razen glede zakonskih zamudnih obresti (kot je navedeno v II. točki izreka izpodbijane sodbe), ugodilo.

6. V zvezi s pogodbo št. 49/07 z dne 18. 8. 2007 je tožena stranka zatrjevala, da jo je tožeča stranka kršila, in sicer da je bila dokumentacija izdelana po rokih, ki jih je določala pogodba, za kar je tožeča stranka poslovno odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi.

7. Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja višje sodišče uvodoma poudarja, da je odgovorilo le na tiste, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Bistvo pritožbenih trditev v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja je sklicevanje na kratek pogodbeni rok iz 6. člena pogodbe, ki je pričel teči s podpisom pogodbe, saj po mnenju tožene stranke iz pogodbe ne izhaja, kaj in kdaj bi moral naročnik posredovati in predati prevzemniku, da bi ta pričel z delom in je tožeča stranka kršila pogodbo z zamudo, pa tudi zato, ker ni zahtevala spremembe roka. Navaja tudi, da pogodba ne določa, da je dolžan naročnik predati geodetski načrt kot osnovo za pričetek izdelave dokumentacije.

8. Vendar med strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožeča stranka dokumentacijo, ki se jo je zavezala po pogodbi pripraviti, izdelala in predala toženi stranki. Storitev je torej opravila, zaradi česar je upravičena do plačila za opravljeno delo. Tožeča stranka je podala trditve in dokaze za presojo možnosti oprostitve njene odgovornosti zaradi zamude (240. člen OZ (1)), tožena stranka pa je bila tista, ki je uveljavljala, da ji je zaradi zamude tožeče stranke, ki med strankama prav tako ni bila sporna, nastala škoda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo tudi, ali je tožena stranka utemeljila svojo nasprotno terjatev iz pobotnega ugovora.

9. Kadar stranka pogodbe ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je druga stranka upravičena zahtevati (tudi) povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ (2)). Stranka, ki tak odškodninski zahtevek uveljavlja (tudi kot pobotni ugovor), je dolžna izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Dejstva, da je tožena stranka šele 19. 12. 2007, torej po poteku obeh pogodbenih rokov, tožeči stranki predala geodetski načrt, brez katerega izdelava projektne dokumentacije ni bila možna, tožena stranka niti ni prerekala. Šele v pritožbi pa uveljavlja, da tega niti ni bila dolžna storiti, saj bi si lahko tožeča stranka geodetski načrt pridobila sama, ker je na objektu izvajala nadzor. Trditev v zvezi z dolžnostjo predaje geodetskega načrta zato iz razloga prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) višje sodišče ni upoštevalo. Ker tudi svojih pavšalnih trditev, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna že samo zato, ker ni poskrbela za podaljšanje pogodbeno dogovorjenih rokov, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni substancirala do te mere, da bi sodišče nanje lahko odgovorilo, tega prav tako ne more uveljavljati v pritožbenem postopku. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanih razlogov za zamudo prvega in drugega pogodbenega roka, pa je prepavšalen, da bi višje sodišče lahko preizkusilo konkretno dejstveno podlago izpodbijane sodbe. V zvezi z dokaznim bremenom strank pa gre le ponoviti, da je bilo trditveno in dokazno breme za škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožeče stranke, na toženi stranki. Tožena stranka je bila tista, ki je uveljavljala nasprotno terjatev, zato je bilo breme izkaza te terjatve na njej.

10. Če je torej do 19. 12. 2007 toženi stranki zaradi dejstva, da objekt ni bil predan, nastala kakršnakoli škoda, zanjo tožeča stranka ne odgovarja. Čeprav je nesporno, da tožeča stranka dokumentacije še ni predala, pa tožena stranka nadalje ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do preklica prevzema objekta na dan 19. 3. 2008 prišlo tudi zato, ker je bilo zaradi razpok na vozišču treba ugotoviti dejansko stanje na objektu, zaradi česar do prevzema v nobenem primeru ne bi prišlo. Neizpodbito je torej, da objekt 19. 3. 2008 ni bil prevzet zaradi drugih razlogov in ne zaradi zamude tožeče stranke. Za odpoved prevzema objekta zato tožeča stranka ni odgovorna. Nerazumljiva pa so pritožbena izvajanja, da razpoke in poškodbe na cestišču zaradi vremenskih razmer ne vplivajo na izdelavo projektne dokumentacije PID in POV. Slednje seveda drži, vendar navedenih dejstev ne spremeni.

11. V zvezi z očitkom, da je tožeča stranka tudi po prejemu geodetskega načrta s predajo dokumentacije zamudila še za tri mesece, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka po zimi 2008 projektno dokumentacijo izdelala, in sicer aprila 2008, a je ni predala do 29. 5. 2008, za kar je res krivda na tožeči stranki. A pri tem tudi višje višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da s tem toženi stranki ni nastala nobena škoda; cesta je bila, kar je bistveno, dokončno predana investitorju šele 28. 8. 2008, česar tožena stranka ne izpodbija.

12. Ker je že glede temelja odškodninske odgovornosti tožeče stranke pritožba tožene stranke neutemeljena, se do pritožbenih trditev v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka višje sodišče ni opredeljevalo, zato pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, ki je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke zavrnilo iz istega razloga. Očitana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki v zvezi z napačno uporabo materialnega prava o poslovni odškodninski odgovornosti pogodbenih strank, na katere je višje sodišče že odgovorilo v 9. točki obrazložitve te sodbe.

13. Za zaključek višje sodišče še dodaja, da je tožena stranka za vse stroške, ki so ji nastali zaradi zamude tožeče stranke z izdelavo projektne dokumentacije, uveljavljala v pobot (Priloga B6, račun z dne 22. 6. 2009). O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, kar izhaja iz določbe tretjega odstavka 319. člena ZPP ter tretjega odstavka 324. člena ZPP, izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, pa mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Kot neutemeljen (kot v tej zadevi) namreč zavrne ugovor zaradi pobota sodišče le v primeru, da niso izpolnjeni pogoji za pobot (npr. nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti). Ker pa se je zoper sodbo pritožila samo tožena stranka, višje sodišče v III. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče pobotni ugovor zavrnilo kot neutemeljen, ni posegalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe toženi stranki v škodo (359. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar ni pripomogla k odločanju o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

(2) Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.