Jedro

Priči X in Y je tožeča stranka predlagala na enem od kasnejših narokov, takoj po zaslišanju A in B. Prvega je sodišče zaslišalo kot direktorja podjetja. Izpovedal je, da je bil direktor v letih 1990-2003, pred njim pa je bil direktor A. Drugi pa je izpovedal, da je bil direktor gostinstva v podjetju v letih 1989-1993, pred njim pa je bil to B. Pritožbeno sodišče sodi, da tožeča stranka brez svoje krivde teh dveh prič ni predlagala že na prvem naroku, saj ni mogla vedeti, od kdaj sta bili sicer pravočasno predlagani priči na direktorskih mestih v podjetju - lastninskemu predniku tožeče stranke. Morda bi to res lahko zvedela že pred pravdo oziroma pred prvim narokom, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da poizvedovanje pri osebah, ki so predlagane za priče o tem, kdo vse bi lahko še pričal, presega normalno skrbnost stranke, ki jo mora ta sicer vložiti v pravočasno predlaganje dokazov, saj bi ji to narekovalo več kot le zbiranje dokazov. Pri navedeni presoji je treba upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera. Tožeča stranka namreč zatrjuje priposestvovanje določenega dela zemljišča. Za priposestvovanje nepremičnine se zahteva razmeroma dolga doba, poleg tega mora biti posest, da privede do pridobitve lastninske pravice, posebej kvalificirana. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje direktorja kot predstavnika lastniškega prednika, zelo težko pa bi bilo od nje pričakovati, da bo vedela tudi za vse predhodne direktorje za ves čas, ki je potreben za priposestvovanje. Sodišče prve stopnje pa bo moralo pred nadaljevanjem postopka pozvati tožečo stranko tudi na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnik namreč zahteva od tožencev ugotovitev njegove solastninske pravice v deležu 1/6 in izstavitev listine za takšen vpis njegove pravice. Ni pa jasno, v kakšnem deležu toženci ostajajo solastniki nepremičnine.

Ker so toženci kot sedanji solastniki vpisani v različnih solastniških deležih, enako pa zahteva tudi tožnik s tožbenim zahtevkom, seveda ni na mestu domneva o enakih deležih (2. odstavek

13. člena ZTLR oziroma 2. odstavek 65. člena sedaj veljavnega SPZ).

Tožbeni zahtevek bo zato moral tožnik v nadaljevanju oblikovati tako, da bodo iz njega razvidni solastniški deleži vsakega posameznega solastnika na delu parcele, na katerem uveljavlja pridobitev solastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu (2. in 5. točka izreka sodbe) ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo pravdni postopek v delu, ki se nanaša na določitev solastniškega deleža na skupnih delih stavbe in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa postopek v tem delu nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka (1. točka izreka). Sicer pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavljata dela parcel št. 41/1 in št. 40 k.o. S. v obsegu, kot bo določil izvedenec geodetske stroke, funkcionalno zemljišče k obstoječi zgradbi, stoječi na parceli št. 41/4 k.o. S. in da pripada tožniku lastninska pravica na njem do 1/6, pri čemer so toženci dolžni naročiti tako geometrsko odmero in izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri novi parceli tožnik vpisal kot lastnik do 1/6 (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencem prepovedal kakršenkoli gradbeni poseg in spreminjanje obstoječega stanja na opisno določenem funkcionalnem zemljišču k obstoječi stavbi (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 416.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper 2. in 5. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče nepravilno uporabilo 2. odstavek 286. člena ZPP, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič X, Y ter opravo poizvedb na KS S.. Tožeča stranka je šele na glavni obravnavi dne 2.3.2004 ob zaslišanju prič A in B zvedela, da sta bila pred njima na vodilnih mestih predlagani priči in da se je dostopna pot do objekta asfaltirala preko KS S.. Tožeča stranka je vedela, da je bil direktor A., v listinah pa ni bilo zaznati drugega direktorja. Tožeči stranki tako niti ni moglo biti znano, od kdaj je bil direktor A. in kdo je bil direktor pred njim. Za to je zvedela šele na glavni obravnavi in je zato pravočasno predlagala dokaze v smislu 2. odstavka 286. člena ZPP. Z zavrnitvijo teh dokazov je sodišče nepravilno uporabilo 2. odstavek 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je predvsem posledica opustitve izvedbe vseh predlaganih dokazov. Poslovni prostor je bil nacionaliziran, ves čas pa je bil v funkciji gostinske dejavnosti. Lastnik oziroma imetnik pravice uporabe tega poslovnega prostora je ves čas koristil tudi funkcionalno zemljišče k stavbi in dostopno pot. Od podržavljenja poslovnega prostora dalje je šlo za takšen način uporabe funkcionalnega zemljišča okoli stavbe s strani lastnika oziroma imetnika pravice uporabe poslovnega prostora, da je na tem zemljišču pridobljeno stvarnopravno upravičenje solastniškega deleža, kot to vtožuje tožeča stranka. Enak režim je bil tudi na dovozni poti k stavbi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so toženci šele v zadnjem obdobju začeli z uveljavljanjem svojih pravic na parc. št. 40 in 41/1 k.o. S., kar pa se je začelo pojavljati šele po tistem, ko je bila v korist lastnika poslovnega prostora že pridobljena solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču, ki pa kasneje na noben pravno veljavni način ni bila izgubljena. Sklenjene najemne pogodbe in aneksi k najemnim pogodbam se dejansko ne nanašajo na funkcionalno zemljišče, ki je predmet tožbenega zahtevka, pač pa na druge površine in prostore. Iz aneksa z dne 13.3.1990 jasno izhaja, da se ta zapis nanaša na dostop do vrtnega prostora, sanitarij in pomožnih prostorov, ne pa na dostop do stavbe, v kateri leži poslovni prostor.

Funkcionalno zemljišče ob stavbi, ki je predmet tožbenega zahtevka, in glavni dostop s ceste do stavbe niso bili nikoli predmet najemne pogodbe, pač pa vedno v souporabi lastnika oziroma imetnika pravice uporabe poslovnega prostora, ves čas v prepričanju, da to pripada poslovnemu prostoru. Ravno ta dejstva bi za preteklo obdobje od podržavljenja dalje lahko potrdili obe predlagani priči. Ker ju sodišče ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz izpovedbe B. izhaja, naj bi asfaltiranje dovozne poti do objekta financirala KS S.. To dejstvo le potrjuje trditev tožeče stranke, da je šlo za skupno pot, ne pa za lastnino tožencev oziroma njihovih prednikov. KS namreč nikoli niso financirale asfaltiranja privatnih dostopov, tožeča stranka pa predvideva, da je to financirala ABC T., ne pa KS S.. To bi tudi potrdilo, da je šlo za uporabo poti v dobri veri, da pripada tudi lastniku lokala v objektu, torej za dobroverno posest tožnikovega lastninskega prednika, kar je eden od pogojev za priposestvovanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v 2. in 5. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožbe, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo določilo 286. člena ZPP. Po tem določilu mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kasneje smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Priči X in Y je tožeča stranka predlagala na enem od kasnejših narokov, takoj po zaslišanju A in B. Prvega je sodišče zaslišalo kot direktorja ABC PT. Izpovedal je, da je bil direktor v letih 1990-2003, pred njim pa je bil direktor J.K.. Drugi pa je izpovedal, da je bil direktor gostinstva v ABC PT v letih 1989-1993, pred njim pa je bil to I.M.. Pritožbeno sodišče sodi, da tožeča stranka vendarle brez svoje krivde teh dveh prič ni predlagala že na prvem naroku, saj ni mogla vedeti, od kdaj sta bili sicer pravočasno predlagani priči na direktorskih mestih pri ABC PT - lastninskemu predniku tožeče stranke. Morda bi to res lahko zvedela že pred pravdo oziroma pred prvim narokom, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da poizvedovanje pri osebah, ki so predlagane za priče o tem, kdo vse bi lahko še pričal, presega normalno skrbnost stranke, ki jo mora ta sicer vložiti v pravočasno predlaganje dokazov, saj bi ji to narekovalo več kot le zbiranje dokazov.

Pri navedeni presoji je treba upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera. Tožeča stranka namreč zatrjuje priposestvovanje določenega dela zemljišča, ki naj bi predstavljalo funkcionalno zemljišče k stavbi, stoječi na parceli 41/4 k.o. S.. Za priposestvovanje nepremičnine se zahteva razmeroma dolga doba, poleg tega mora biti posest, da privede do pridobitve lastninske pravice, posebej kvalificirana. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje direktorja ABC PT kot predstavnika lastniškega prednika, zelo težko pa bi bilo od nje pričakovati, da bo vedela tudi za vse predhodne direktorje za ves čas, ki je potreben za priposestvovanje in jih tako v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP predlagala kot priče. Pritožbeno sodišče torej sodi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 286. člen ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost sodbe.

Doslej zaslišani priči sta bili namreč direktorja pri ABC PT v času, ko naj bi potrditvah tožeče stranke ABC PT že priposestvovala lastninsko pravico na spornem funkcionalnem zemljišču, za čas pred tem, torej o okoliščinah, relevantnih za odločitev v zadevi, pa niti nista vedela izpovedati. Zaradi navedenega tožeča stranka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 286. členom ZPP), kar je pritožbenemu sodišču narekovalo razveljavitev sodbe prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje upošteva, da je tožeča stranka dokazni predlog na glavni obravnavi dne 2.3.2004 podala pravočasno. Vse navedeno velja tudi za predlagane poizvedbe o asfaltiranju dovozne poti ? tudi za to dejstvo je tožeča stranka zvedela šele po zaslišanju direktorjev. Zavrnitev dokazov zato, ker naj bi bili podani prepozno, po obrazloženem ni bila pravilna.

Pravilno pa je sicer izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede pridobitve lastninske pravice na tožeči stranki, in sicer glede vseh okoliščin, potrebnih za priposestvovanje (posebej kvalificirana posest vso priposestvovalno dobo). Naj bo na koncu še opozorjeno na to, da bo moralo sodišče prve stopnje pred nadaljevanjem postopka pozvati tožečo stranko tudi na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnik namreč zahteva od tožencev ugotovitev njegove solastninske pravice v deležu 1/6 in izstavitev listine za takšen vpis njegove pravice. Ni pa jasno, v kakšnem deležu toženci ostajajo solastniki nepremičnine. Ker so toženci kot sedanji solastniki vpisani v različnih solastniških deležih (razvidno iz zemljiškoknjižnih podatkov), enako pa zahteva tudi tožnik s tožbenim zahtevkom, seveda ni na mestu domneva o enakih deležih (2. odstavek

13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma 2. odstavek 65. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika).

Tožbeni zahtevek bo zato moral tožnik v nadaljevanju oblikovati tako, da bodo iz njega razvidni solastniški deleži vsakega posameznega solastnika na delu parcele, na katerem uveljavlja pridobitev solastninske pravice.