Jedro

Pri ugotavljanju prispevkov k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja ni pomembno, koliko je zapustnikov potomec delal, marveč, v čem konkretno se kaže povečanje oziroma ohranitev premoženja, torej kolikšni so bili konkretni učinki (rezultati) njegovega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se iz zapuščine pokojne A.C. v korist tožnice izloči 1/2 in sicer kot njen prispevek k povečanju ali ohranitvi tega premoženja. Tožnico je zavezalo, da mora tožencem povrniti 81.900,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da zapustnica ni bila sposobna opravljati težjih fizičnih del. V glavnem je opravljala le domača hišna dela. Na kmetiji so bili konji in delo z njimi zahteva več energičnosti in več truda. Tožničina polsestra takšnih lastnosti ni imela, zato je to delo padlo na tožnico. Poleg tega je opravljala tudi druga težaška dela. Zapustnica je bila zgolj formalni gospodar, vse ostalo je bilo na tožnici. Toženci so odšli s kmetije, se zaposlili in poročili. Vsi imajo sedaj svoje stanovanjske hiše. Če bi tudi tožnica tako ravnala, bi morala zapustnica najemati tujo delovno silo, kar bi povzročilo zmanjšanje njenega premoženja.

Tožnica je imela sicer res korist od življenja na kmetiji, vendar je treba upoštevati, da plačilo za delo običajno presega stroške golega preživetja ter omogoča ustvaritev še dodatnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zmotno povzelo izpovedbo tožničine hčerke. Ob smrti pokojnega F.C. je bila stara tri leta. Zdoma je odšla leta 1981, ko se je poročila in je bila stara 20 let. Do tedaj je delala na kmetiji, saj je splošno znano, da morajo otroci na kmetih že zelo zgodaj pomagati pri delu. Tako je tožničina hči M. že v rani mladosti deloma odslužila stroške, ki so nastali z njenim preživljanjem. Ti končno tudi niso bili v posebno breme posestva. Doma so namreč pridelali vso hrano, posebnih izdatkov za oblačenje pa tudi ni bilo.

Četudi so vse tri ženske, ki so ostale na kmetiji, enako prispevale k njeni ohranitvi, to ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Od vseh treh lahko namreč tak zahtevek uveljavlja le tožnica.

Irelevantno je, da je solastnica kmetije tudi tožničina polsestra N..

Ta namreč iz zapuščine ne zahteva ničesar, svojo polovico posestva pa se je zavezala zapustiti M. Zahtevek se tako nanaša le na tisto polovico, ki je bila last zapustnice.

Toženci so odgovorili na pritožbo, pri čemer zanikajo njene trditve in predlagajo, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica (v enaki meri kot zapustnica in druga solastnica N) prispevala k ohranitvi kmetije, a je kljub temu zavrnilo zahtevek, češ da kmetija ni bila izključna last zapustnice, da sta na njej delali tudi N in zapustnica ter da se je z delom na kmetiji (tudi) preživljala. Ti argumenti pa niso prepričljivi. Dejstvo, da je bila zapustnica solastnica kmetije le do 1/2, nikakor ne pomeni, da morebitna vlaganja v to kmetijo in prispevki k njeni ohranitvi ne bi bili v korist kmetije kot celote in s tem tudi zapustničinemu deležu, kajti povečanje ali ohranitev vrednosti predmeta solastnine je v korist vsem solastnikom.

Zgrešeno je tudi stališče, da tožnica nima izločitvenega zahtevka, ter da sta na kmetiji delali tudi N. in zapustnica. Tudi če sta njuna prispevka k ohranitvi kmetije enaka tožničinemu, to ne izključuje njenega izločitvenega zahtevka. V tej pravdi so neposredno pravno relevantni le tožničini prispevki, prispevki ostalih dveh (zapustnice in N. ter morebitni prispevki drugih) pa le posredno, kolikor prispevajo k pravilni ugotovitvi tožničinih prispevkov.

Le tretji argument bi utegnil biti pravilen. Vendar le, če so bile tožničine koristi od kmetije (preživljanje sebe in svoje hčerke) enake ali večje od učinkov njenega dela, ki so odsevali prav v povečanju ali ohranitvi zapustničinega premoženja. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ker je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, v čem konkretno je (oz. naj bi bila) ohranitev kmetije, pri čemer ne bo pomembno, koliko je tožnica delala, ampak kolikšni so bili konkretni učinki (rezultati) njenega dela za ohranitev kmetije. Ni namreč dovolj, da je potomec s svojim delom in pomočjo pri pridobivanju prispeval k skupnosti, ampak tudi, da je imelo njegovo delo za posledico konkretno povečanje ali ohranitev vrednosti zapustnikovega premoženja, kar je treba kvantitativno izraziti (t.j. ugotoviti vrednost tega prispevka). Le tako je namreč mogoče presojati, kolikšen del predstavljalo ti prispevki v razmerju do celotne vrednosti zapustnikovega premoženja, ki jo je treba ugotoviti po času zapustnikove smrti. Sodišče bo moralo vse to (vrednostno razmerje med tožničinimi prispevki k ohranitvi zapustničinega premoženja in samim tem premoženjem) ugotoviti s pomočjo izvedenca. Pri ugotavljanju tožničinega morebitnega prispevka bo treba upoštevati koristi, ki jih je imela od dela na kmetiji (pridobivanje za lastne potrebe t.j. za sebe in otroka) ter tudi moralno dolžnost otrok, da v okviru običajnih okoliščin svojim staršem nudijo pomoč.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.