Jedro

Novo dejstvo je mogoče navesti v pritožbi v gospodarskem sporu samo, če pritožitelj izkaže za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostaneta v veljavi sklepa o izvršbi opr.št. II Ig 2246/91 z dne 20.5.1991 in II Ig 3310/91 z dne 28.5.1991 in da mora tožena stranka plačati tožeči še 3.143.367,20 SIT z zamudnimi obrestmi ter jim povrniti 133.392.00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da tožena stranka odvaja odpadne vode po kanalu, ki ga upravlja tožeča stranka. Občinski odlok obvezuje uporabnike, da komunalne storitve obvezno uporabljajo in jih plačujejo. Tožena stranka uporablja kanal od leta 1974, ko ga je prevzela v upravljanje tožeča stranka. Tožena stranka se vrsto let ni protivila plačevanju odvajanja odpadnih vod. V času od 1.8.1990 do 30.8.1991 pa računov ni plačevala in zato dolguje tožeči stranki znesek, ki ga ta uveljavlja v tem sporu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Pritožbene navedbe, da tožena stranka sploh ne odvaja svoje odpadne vode po kanalu, ampak naravnost v potok, je štelo kot novote, ki jih tožena stranka glede na določbo 496 a čl. ZPP ne more uveljavljati v pritožbi, če ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Tožena stranka pa je v postopku na prvi stopnji zanikala le, da bi tožeča stranka odpadno vodo čistila, ni pa zanikala, da jo odvaja po kanalu.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ves čas v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ne odvaja odpadne tehnološke vode po spornem kanalu. V dokaz se je sklicevala na ogled. Sodišče pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo. To dejstvo, ki je odločilno, je tožena stranka ponovno navedla v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa je to nepravilno štelo kot navajanje novih dejstev v pritožbi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je v ugovorih zoper oba sklepa o izvržbi navajala enako, namreč da tožeča stranka za izdajo računov nima pravnega temelja. To je podrobneje obrazložila na glavni obravnavi dne 9.10.1991, ko je navedla, da tožeča stranka industrijske vode ne čisti in je ne spravlja preko čistilnih naprav. Na obravnavi dne 9.6.1992 pa je navedla še, da v kanale odvaja čisto vodo, zato čistilne naprave niso potrebne. V zvezi s tem v postopku na prvi stopnji česa drugega ni zatrjevala. V pritožbi pa je tožena stranka te navedbe spremenila. Navedla je, da odvaja industrijsko vodo, glede katere teče spor, v potok. Glede na to je pravilna ugotovitev drugostopne sodbe, da je pritožbena trditev o tem, da tožena stranka odvaja odpadno industrijsko vodo v potok, nova. Gre za novo dejstvo, ki ga je mogoče navesti v pritožbi v gospodarskem sporu samo, če pritožitelj izkaže za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji (novela ZPP ur.l. SFRJ št. 27/90 - 496 a člen). Tožena stranka pa sploh ne trdi, da tega dejstva ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Nasprotno, vztraja pri tem, da je že tedaj navajala, da odpadne industrijske vode ne odvaja v kanal. To trdi tudi v reviziji. Vendar pa njena trditev ni v skladu z dejstvi, razvidnimi iz spisa. V postopku na prvi stopnji se je branila s trditvijo, da je industrijska odpadna voda čista, zato je ni treba čistiti in ne gre skozi čistilne naprave. Še na zadnji glavni obravnavi je navedla, da v kanal odvaja čisto vodo. Tega, da industrijske vode ne odvaja po kanalu, ni trdila. Zato gre za pritožbene novote, ki so dovoljene samo pod pogoji, določenimi v 496. a čl. ZPP. Ker ti pogoji niso izpolnjeni, je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko pritožbene novote ni upoštevalo. Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan.

Revizijska odločitev temelji na določbi 393. čl. v zvezi s 488. čl. ZPP -u.