Jedro

Tožena stranka ob nastopu dela tožniku ni dala nobenih usmeritev za delo, prav tako pa tudi ni opredelila, kaj od njega pričakuje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je od njega lahko pričakovala le uspešno opravljanje nalog, določenih v 7. členu pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožena stranka dne 22. 8. 2016 podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe z dne 26. 2. 2016 trajalo tudi od dne 30. 8. 2016 do 31. 3. 2017 za poln delovni čas, ter od dne 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 za delovni čas 35 ur tedensko, tožena stranka pa jo je dolžna v roku 8 dni za navedeno obdobje in navedeni obseg delovnega časa prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in druga socialna zavarovanja (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 30. 8. 2016 do 19. 6. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, t.j. tožeči stranki obračunati bruto plače v znesku 5.000,00 EUR mesečno z dodatki in vse druge na podlagi pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe pripadajoče ji dodatke, stroške, nadomestila in pripadke, kot da bi ta delala, pri čemer je tožena stranka dolžna obračunane mesečne bruto plače 5.000,00 EUR znižati za bruto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je tožeča stranka prejela za čas prijave na zavodu za zaposlovanje od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017, ter za bruto denarne zneske, ki jih je v času od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 tožeča stranka prejela pri A. s. p., nato je tožena stranka dolžna od vseh tožeči stranki pripadajočih bruto zneskov odvesti predpisane davke, prispevke in druge javne dajatve v skladu z zakonom, ter ji po odvodu davkov, prispevkov in drugih javnih dajatev izplačati zneske mesečnih neto plač z vsemi dodatki in vse druge neto zneske pripadajočih ji dodatkov, stroškov, nadomestil in pripadkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 19. dne v mesecu za prejemke preteklega meseca dalje do dneva plačila, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku 15.000,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2016; da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 za delovni čas nad 35 ur tedensko (t.j. za polni delovni čas), ter da jo je tožena stranka dolžna za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja za delovni čas nad 35 ur tedensko (t.j. za polni delovni čas); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017 in od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 obračunati mesečne bruto plače v znesku, ki ni znižan za bruto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je tožeča stranka prejela za čas prijave na zavodu od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017, ter za bruto denarne prejemke, ki jih je v času od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 prejela pri A. s. p., ter od mesečnih bruto plač v ne znižanem znesku, t.j. od 5.000,00 EUR bruto mesečno, odvesti predpisane davke, prispevke in druge javne dajatve v skladu z zakonom, ter ji po odvodu davkov, prispevkov in drugih javnih dajatev izplačati zneske mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila; da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja tudi od 20. 6. 2017 dalje, ter da ji je tožena stranka dolžna za čas od 20. 6. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, t.j. jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati mesečne bruto plače v znesku 5.000,00 EUR z dodatki in vse druge na podlagi pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe pripadajoče ji dodatke, stroške, nadomestila in pripadke, kot da bi delala, od vseh takih bruto zneskov odvesti predpisane davke, prispevke in druge javne dajatve v skladu z zakonom, ter po odvodu davkov, prispevkov in drugih javnih dajatev tožeči stranki izplačati zneske mesečnih neto plač z vsemi dodatki in vse druge neto zneske tožeči stranki pripadajočih dodatkov, stroškov, nadomestil in pripadkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače s pripadki in zapadlosti posameznega dodatka, stroška, nadomestila in pripadka, t.j. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od prisojenih ji neto glavnic plačati zakonske zamudne obresti tudi za 18. dan v mesecu glede plačil preteklega meseca, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku 75.000,18 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.108,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke od I. do vključno IV. v celoti zavrne oziroma podredno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženi stranki pa naj se v plačilo naložijo pritožbeni stroški. Navaja, da sodba ni pravilna in zakonita. Izvedeni dokazi so v sodbi samo delno povzeti ter niso vsebinsko in dokazno ustrezno ter celovito ocenjeni. Sodišče ni razčlenilo dokazov, ki so si nasprotujoči, izostala je ocena, katerim dokazom sodišče verjame in katerim ne ter navedbe razlogov za stališče sodišča. Sodišče ni opravilno prepričljive in vsestranske dokazne ocene. Izpodbijana sodba nima celovitih razlogov o odločilnem dejstvu, to je, ali je tožnik v času trajanja poskusnega dela svoje delo opravljal na način, kot se je od njega pričakovalo. Dokazna ocena je površna in pomanjkljiva, kar vzbuja vsaj dvom v pravilnost izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje pomembnih ugotovitev iz mnenja o poskusnem delu ni nikjer obrazložilo, čeprav v obrazložitvi sodbe navaja, da je presojalo utemeljenost vseh očitkov, navedenih v mnenju z dne 16. 8. 2016. V mnenju je navedeno, da mora imeti poslovodja zadruge poleg običajnih znanj in sposobnosti še poudarjeno sposobnost kriznega vodenja, specifična znanja s področja financ in bančništva ter komuniciranja. Navedeno je tudi, da se je od poslovodje zadruge pričakovalo uvajanje ukrepov za izboljšanje učinkovitosti poslovanja, s ciljem, da se finančni kazalniki in stanje zadruge popravijo v pozitivno polje. Navedb in dokazov glede pričakovanih finančnih kazalnikov poslovanja v času mandata tožnika sodišče celo ni dovolilo izvajati, saj je na več mestih zakonitega zastopnika zadruge in pričo C.C. med zaslišanjem ustavilo glede izpovedbe o poslovnih rezultatih poslovanja zadruge. Po oceni tožene stranke tožnik ni zadostil vsem pričakovanjem in pogojem za uspešno vodenje zadruge. Tožena stranka tožniku očita, da njegove aktivnosti zadrugi niso prinesle željenih pozitivnih učinkov, ki bi se morali kazati zlasti na izboljšanju finančnega položaja zadruge. V času opravljanja dela tožnika poslovni prihodki zadruge niso kazali izboljšanja stanja. Postavljeni poslovno finančni cilji poslovanja zadruge niso bili doseženi in glede na ostale ugotovitve v mnenju ni bilo nobenih izgledov, da se bodo finančno poslovni cilji dosegli, če se nadaljuje z zaposlitvijo tožnika. O teh okoliščinah sodba ne vsebuje nobene obrazložitve. Zaradi takšne površne in pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Po vsebini pa je to kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsako posamezno točko mnenja, kar pa odvrača objektivno presojo vseh odločilnih razlogov za negativno mnenje o poskusnem delu. Sodišče bi moralo svojo presojo o tem, ali so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajali utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe, presojati tudi skozi finančne kazalnike poslovanja zadruge. Glede problematiziranega obveščanja predsednika zadruge s strani tožnika, je sodišče komunikacijo tožnika ocenilo kot primerno in ustrezno, kar pa glede na izvedene dokaze ni mogoče oceniti za pravilno dokazno oceno. Sprva, ob nastopu dela, je bila komunikacija dobra, pri uvajanju dela je tožniku pomagal, pomagal mu je tudi zunanji sodelavec. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik posle vodil po predlogu zunanjega sodelavca, da predsednika zadruge o pomembnih poslovnih dogodkih ni obveščal, saj je ta pridobival važne informacije od drugih zaposlenih in celo kmetov.

V zvezi z uvajanjem in izvajanjem ukrepov je tožena stranka očitala tožniku, da je reševanje teh nalog zgolj delegiral svojim sodelavcem, ki pa so, ali pa se niso držali rokov. Posledično so sprejeti ukrepi za izboljšanje poslovanja ostali nerealizirani in mrtva črka na papirju. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik zoper pasivne sodelavce ni ukrepal in izvajanja ukrepov ni prevzel sam, niti ni zoper pasivne sodelavce uvedel kakršnegakoli ukrepa za izpolnjevanje delovnih obveznosti. Tožnik bi se moral bistveno več osebno angažirati in se manj zanašati na sodelavce. Glede sodelovanja in poslovnega odnosa do bank, ki financirajo poslovanje tožene stranke, sodišče meni, da tožena stranka ni izkazala, katerih konkretnih poslov ali razgovorov tožnik ni izvajal, pa bi jih moral. Tožnik je v času opravljanja dela z bankami zelo skopo komuniciral z bankami upnicami, komuniciral pa je izključno s srednjim nivojem bančnih delavcev. Vzdrževanje takih stikov pa zagotovo ne pripomore k bistveno boljšim kreditnim pogojem zadruge pri najemanju kreditov. Glede na dejstvo, da je bila zadruga v fazi finančne sanacije, ki sta jo zaradi danih zavez pozorno spremljali vsaj dve banki, je bila naloga tožnika predvsem to, da se pri vodstvu obeh bank zaupanje do zadruge čim bolj nadgradi in potrjuje. Brez osebnih stikov in verodostojnega poročanja vodstva banke nadgradnje in potrjevanja zaupanja bank do tožene stranke ni bilo mogoče doseči. Glede prestrukturiranja trgovin in ostalih profitnih centrov pritožba izpostavlja, da so te aktivnosti delno tekle že pred prihodom tožnika v zadrugo. Očitek mnenja je, da se prestrukturiranje trgovin in profitnih centrov po prihodu tožnika ni nadaljevalo v želeni dinamiki. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je po prihodu tožnika povsem zastala prenova in prestrukturiranje trgovin v G., H. in I., saj k tej obveznosti tožnik ni resno pristopil. S samo pisno komunikacijo s sodelavci ni mogel doseči načrtovane prenove trgovin. Pozitivnih rezultatov na tem področju ni bilo. Sodišče poskuša tožnika razbremeniti z ugotovitvijo, da nekateri sodelavci očitno niso bili sposobni kvalitetno opravljati dela, kar pa po oceni tožene stranke ne razbremeni tožnika.

Glede slabše aktivnosti tožnika v družbi F. d. o. o. mu tožena stranka očita to, da je preveč pasivno čakal na ravnanje in dogovore tretjih oseb. V primeru pasivnosti akterjev je imel tožnik vse možnosti in sposobnosti, da bi razgovore in pogajanja sam začel in jih uspešno zaključil. Od tožnika se je pričakovalo tudi uvajanje novih prodajnih produktov, izostale so nove ideje in v roku skoraj 6 mesecih se na področju uvajanja novih prodajnih programov ni premaknilo nič. Sodišče prve stopnje v tej zvezi neupravičeno pripisuje tožniku dosežek, in sicer podpis pogodbe za zastopstva za semena J. in K.. Tožnik je to pogodbo le podpisal, saj so bila vsa pogajanja in dogovori doseženi že pred prihodom tožnika. Prav tako sodišče tožniku neupravičeno pripisuje avtorstvo sanacijskega programa - faza 2, saj so avtorji tega dokumenta ekipa za sanacijo, v kateri tožnik ni nikoli sodeloval, še manj pa pripravljal vsebino tega programa. Zelo pomembno področje dela poslovodje zadruge je oseben stik z večjimi zadružniki. Pri tem gre za ohranjanje čim boljšega odnosa z najpomembnejšimi partnerji zadruge, torej z zadružniki, ki zadrugi največ prodajo in od nje največ kupijo. Navedba sodišča, da to ni bila primarna delovna naloga tožnika je v nasprotju z namenom poslovanja zadruge. Vsaka zadruga je za zadružnike prodajni in nakupni kanal, ki vsem prinaša koristi. Zato je oseben odnos tako pomemben, to področje pa je tožnik povsem zanemaril. Stališče sodišča prve stopnje, da mnenje tožene stranke o poskusnem delu tožnika ne vsebuje konkretnih očitkov glede upada prihodkov, je po oceni tožene stranke argument, ki ne vzdrži. V konkretnem primeru je bil predsednik zadruge B.B. tista oseba, ki je poskusno delo tožnika najbolj spremljal in ocenjeval. Imel je dolžnost, da je v času poskusnega dela tožnika zbiral mnenja sodelavcev in tretjih oseb, ki so poslovno sodelovali s tožnikom. Na koncu je predsednik zadruge sprejel tudi negativno mnenje v poskusnem delu tožnika, to mnenje pa je dokončno potrdil upravni odbor zadruge. Tako je bila končna odločitev o tem, ali je tožnik uspešno ali neuspešno opravil poskusno delo, v pristojnosti upravnega odbora zadruge. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da je tožniku odpovedala pogodbo iz zakonitih razlogov, da je mnenje v poskusnem delu dovolj argumentirano in obrazloženo, da je nosilni razlog za negativno mnenje dejstvo, da tožnik ni izpolnil pričakovanj. Utemeljena pričakovanja delodajalca so bila izboljšanje poslovnih in finančnih kazalnikov poslovanja zadruge. Pritožba še navaja, da je dosojeni znesek denarnega povračila v višini 15.000,00 EUR bruto previsok, saj primarno poudarja, da pravna podlaga za denarno povračilo ne obstaja. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, na podlagi katerih kriterijev in okoliščin je sodišče določilo znesek denarnega povračila. Znesek denarnega povračila je arbitrarno določen. Tožnik pa ima glede vrste in stopnje izobrazbe zelo široke možnosti za novo zaposlitev, česar sodišče prve stopnje pri presoji kriterijev za denarno povračilo ni upoštevalo.

4. Tožnik se pritožuje zoper 3. in 6. alinejo točke V. izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče glede na sprejete odločitve tožniku določilo neustrezno denarno nadomestilo. Pri tem ni upoštevalo vseh zakonsko določenih kriterijev. Za vsakega od zakonsko določenih kriterijev na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotovilo relevantnih okoliščin in dejstev, določene ugotovljene okoliščine in dejstva pri posameznem od kriterijev je napačno uporabilo oz. jih ni uporabilo in ni upoštevalo drugih okoliščin, kot mu to nalaga sodna praksa in v tej zadevi ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje navaja, da je sodišče v odločitvi o ustreznem denarnem nadomestilu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je sodba v tem delu nepreverljiva in brez razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično pa tožnik graja tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Navaja, da je v zadevi postavil nedenarne in denarne zahtevke. Nedenarni zahtevki se po vložitvi predloga po 118. členu ZDR-1 nanašajo na ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe. Glede teh zahtevkov bi moralo sodišče uporabiti tar. št. 15, točka 1, točka b, 3. alineja in ustrezne tarifne postavke te tarifne vloge in naroke, tega pa ni storilo, saj je za vse denarne in nedenarne zahtevke uporabila eno in edino tarifo, in sicer tarifno št. 15 točka 1, točka b, 3. alineja. Reparacijski zahtevki, kot je tudi nadomestilo po členu 118/1 predstavljajo čiste denarne zahtevke. Posledično je odločitev sodišča o stroških postopka nezakonita. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči o zadevi ter tožniku določilo plačilo ustreznega denarnega nadomestila v višini kot v zahtevku, v okviru reparacijskih zahtevkov le teh ne zmanjša za prejete zneske iz naslova zaposlitve iz skrajne nuje in tožniku prizna stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagata, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uvljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi tožnika zatrjevani kršitvi po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, medtem ko tožena stranka te kršitve uveljavlja le pavšalno. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo mnenje o neuspešno opravljenem poskusnem delu, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku dne 22. 8. 2016 iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi poslovodne osebe, sklenjene za določen čas opravljanja funkcije direktorja zadruge. Opredelilo se je do vseh očitkov iz vseh osmih posameznih sklopov v mnenju z dne 18. 6. 2016 oziroma redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki na tem mnenju temelji, in za vsakega izmed njih ugotovilo, da očitki iz posameznega sklopa ne utemeljujejo odpovednega razloga. Posledično je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2016 nezakonita, zato jo je razveljavilo. Do dneva sodne razveze (19. 6. 2017) je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z reparacijo ob upoštevanju tožnikove mesečne bruto plače v višini 5.000,00 EUR in vsemi dodatki, stroški, nadomestili in pripadki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2016 ob upoštevanju peturne zaposlitve in prejetih bruto zneskov na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu v obdobju od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 ter prejetih zneskov nadomestila za čas brezposelnosti od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je dosodilo tudi denarno povračilo v višini njegovih treh bruto plač, višji tožnikov zahtevek pa je zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Pogodbo o zaposlitvi je tožniku odpovedala tožena stranka, zato je skladno s 1. odstavkom 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je podalo jasno in razumno argumentacijo za svojo odločitev in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih ugovorov tožene stranke. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in se tudi opredelilo, katerim dokazom verjame, zakaj jim verjame in katerim ne. Prav tako je sodišče prve stopnje v sodbi zavzelo jasno stališče, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ugotovitve oziroma očitke iz mnenja z dne 16. 8. 2016, na katerem temelji odpoved, je z jasnimi argumenti zavrnilo in sicer vsak posamezni očitek po sklopih, kot so razvidni iz mnenja. Dokazna ocena je popolna in celovita, tako da je sodišče v celoti spoštovalo določbo 8. člena ZPP, zato sodba nima pomanjkljivosti s tem v zvezi, kot navaja tožena stranka v pritožbi.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do uvodne obrazložitve iz mnenja z dne 16. 8. 2016 (B1), ker naj bi iz tega dela mnenja izhajalo, da tožnik v času poskusnega dela ni izpolnil postavljenih ciljev poslovanja zadruge, pri čemer je bilo znano, da se zadruga do konca leta 2019 nahaja v sanacijskem ciklusu. Tak očitek iz uvodnega dela mnenja ne izhaja, prav tako pa tudi ne izhaja kakšen drug očitek, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Iz uvoda izhaja le, da predsednik upravnega odbora ob upoštevanju "gornjih robnih pogojev za delovno mesto direktorja podaja mnenje oziroma oceno za tožnika v poskusni dobi 6 mesecev". Mnenje je bilo podano po posameznih sklopih in sicer je sklopov osem, v vsakem izmed sklopov pa so navedeni še posamezni očitki. Sodišče prve stopnje je, kot je že navedeno, preizkusilo vse očitke v vsakem izmed sklopov. Pravilno je ugotovilo, da se je tožnikovo poskusno delo raztezalo na vse naloge iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi (A1), pravilna pa je tudi ugotovitev, da tožena stranka pred začetkom opravljanja poskusnega dela tožniku ni dala nobenih usmeritev za izvajanje dela, nobenih pričakovanj in tudi nobenih ciljev ne. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz mnenja izhaja, da se je od tožnika pričakovalo poleg običajnih znanj in sposobnosti še sposobnost kriznega vodenja, specifična znanja s področja financ in bančništva ter komuniciranja.

12. Tožena stranka ob nastopu dela tožniku ni dala nobenih usmeritev za delo, prav tako pa tudi ni opredelila, kaj od njega pričakuje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je od njega lahko pričakovala le uspešno opravljanje nalog, določenih v 7. členu pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba o tem, da v času tožnikovega opravljanja dela poslovni prihodki tožene stranke niso prinesli pozitivnih učinkov in da poslovno finančni cilji niso bili doseženi, ne vsebuje nobenih razlogov. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da se odpovednih razlogov ne sme širiti, to pa tožena stranka poizkuša storiti tudi s pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo že ugotovljeno, pravilno preverilo vse razloge iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma iz mnenja z dne 16. 8. 2016, se o razlogih, ki jih v odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma v mnenju ni bilo, ni bilo dolžno izjasniti.

13. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom, da tožnik ni obveščal oziroma ustrezno komuniciral s predsednikom upravnega odbora tožene stranke. V točkah 15 in 16 obrazložitve je sodišče natančno pojasnilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno dokazno oceno, da je bilo tožnikovo komuniciranje s predsednikom upravnega odbora B.B. ustrezno. Pri tem se je oprlo na listinske dokaze, ki jih je v spis vložil tožnik, in na izpoved B.B. in C.C., saj tožena stranka razen mnenja z dne 16. 8. 2016, sklepa z dne 19. 8. 2016, e-sporočila z dne 19. 8. 2016 in izjave L.L. v spis drugih listin ni vložila.

14. V sklopu sodelovanja z bankami je tožena stranka tožniku očitala, da tožnik ni našel osebnega stika z vodstvi bank upnic (M. in N.), očitano mu je bilo, da je bil na obisku pri predsednici uprave M. enkrat, v N. pa nikoli, čeprav bi moral imeti sestanek z vodstvom uprave banke vsaj enkrat v vsakem kvartalu. V dokaznem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik z M. sodeloval, prav tako je bil na sestanku v N.. Ni pa bilo dokazano, da banke tožniku ne bi zaupale. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki samo en polni kvartal, ob nastopu zaposlitve pa mu ni bilo rečeno, da mora imeti vsaj enkrat na kvartal sestanek z bankami. Za organizacijo sestankov z bankami je bil zadolžen zunanji sodelavec C.C., sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da niti iz izpovedi B.B., predsednika upravnega odbora, ne izhaja, katero konkretno zadevo bi moral tožnik izvesti v okviru sodelovanja z bankami. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Tožnik je za sklop prestrukturiranje trgovin oziroma vsakega profitnega centra posebej prejel pozitivno oceno in sicer zadovoljivo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz mnenja in na njem temelječe odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, kateri so tisti ukrepi, ki jih tožnik ni nadaljeval z ustreznim tempom oziroma je sodelavcem očital nesposobnost za njihovo izvedbo. Šele iz izpovedi B.B. izhaja, kateri ukrepi so bili mišljeni, vendar je tožnik te očitke z ustreznimi listinskimi dokazi in navedbami ovrgel, kar je sodišče ugotovilo v točkah 37, 38 in 39 obrazložitve. Prav tako je v sodbi v zvezi z drugim očitkom iz tega sklopa, in sicer neizvedbo ukrepov zaradi nesposobnosti sodelavcev, sodišče v točki 40 pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega ni konkretizirala, da pa iz izpovedi B.B. izhaja, da so bili nekateri nesposobni delavci pri toženi stranki zaposleni že pred prihodom tožnika, da tožena stranka zoper njih ni ukrepala in tudi tožnika nanje ni opozorila. S tako (pravilno) ugotovitvijo dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje ni poskušalo razbremeniti tožnika, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

16. V zvezi z očitkom, da tožnik kljub največjemu lastninskemu deležu tožene stranke v F. in znanju E. jezika ni uspel pridobiti vidnejše vloge tožene stranke pri odločanju o poslovanju F., predvsem v smislu zmanjšanja stroškov npr. transporta in osebnega stika z vodstvom E. mlekarn, je sodišče prve stopnje v točkah 43, 44, 45 in 46 ugotovilo, da se je tožnik skupaj z B.B. udeležil vseh rednih mesečnih sestankov članic F. in si tudi prizadeval, da bi z direktorjem F. D.D. obiskal kupce v E.. Ker pa je D.D. vodil dogovarjanje za obisk v E., delovanje tožnika na lastno pest ni bilo primerno. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik sicer prevzel iniciativo za znižanje transportnih stroškov, vendar do znižanja ni prišlo iz razloga konkurenčnosti veljavnih cen in ne zaradi pasivnosti tožnika. Tožnik kot direktor tožene stranke pa na posamezne članice v zvezi z odkupnimi cenami ni mogel vplivati, saj so odkupne cene za vse članice določene s pravilnikom. Tožniku ni bila dana naloga, da se mora potruditi za večji lastniški delež tožene stranke pri F., poleg tega pa je na podlagi izpovedi predsednika upravnega odbora tožene stranke moč ugotoviti, da tudi po tožnikovem odhodu tožena stranka svojega lastniškega deleža ni povečala. Prav tako tožena stranka v obdobju enega leta po tožnikovega odhodu, torej v letu dni, ni uvedla nobenega programa, čeprav je bila uvedba novih programov v 6 mesečnem obdobju tožnikove poizkusne dobe zelo nujna.

17. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do očitka nezadostnega sodelovanja tožnika s predsednikom upravnega odbora in nadzornega odbora še v delu sodbe, ki se nanaša na sklop subordinacije, in sicer v točkah 15 in 16 obrazložitve, pa tudi v točkah 55 in 56, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

18. Skladno s 118. členom ZDR-1 je sodišče na predlog obeh strank razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan odločitve sodišče v tem individualnem delovnem sporu in tožniku dosodilo denarno povračilo v višini treh plač. Pri tem je upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (cca 8 mesecev), njegovo starost (51 let), izobrazbo (mag. managmenta, dipl. ing. gradbeništva), šestmesečno prejemanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od zavoda za zaposlovanje, dejstvo, da kljub aktivnemu iskanju zaposlitve ni našel in da je pri ženi, v okviru njenega s. p.-ja zaposlen za nedoločen čas pet ur tedensko, zato da je zavarovan. Upoštevalo je kriterije iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1. Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek primeren, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je znesek določen arbitrarno in da iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerih kriterijev ga je sodišče določilo. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika v zvezi z višino nadomestila, saj ima sodba o tem ustrezne razloge, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju, da pa se jih tudi preveriti, zato ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo s pritožbo uveljavlja tožnik.

19. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač v znesku nad dosojenim za čas od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017 in od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017, saj tožnik za obdobje od 30. 8. 2016 do 27. 2. 2017 ni upravičen do celotne plače po pogodbi o zaposlitvi, ker je prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, za obdobje od 1. 4. 2017 do 19. 6. 2017 pa ne zato, ker je bil zaposlen v ženinem s. p.-ju in je prejemal plačilo za pet ur dela tedensko.

20. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami glede stroškov postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te neutemeljene. V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato v takem primeru hkrati postavljena reparacijski in zahtevek za plačilo denarnega povračila po 1. odstavku 118. člena ZDR nista samostojna denarna zahtevka, saj sta nastala kot posledica prenehanja delovnega razmerja.

21. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, kot izhaja iz gornje obrazložitve, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi kot neutemeljeni potrdilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbo pa k odločitvi o pritožbi tožene stranke ni bistveno pripomogel, zato skladno s 154. in 155. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.