Jedro

Četudi tožena stranka o nameravani odpovedi ne bi obvestila sindikata (tožnik ni dokazal, da je podal zahtevo, da se obvesti sindikat), ne gre za takšno kršitev, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankam ni prenehalo 12. 3. 2009, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika od 13. 3. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v obvezna zavarovanja, obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska... EUR, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke in mu izplačati neto zneske ter zahtevek na plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR ter povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonitem postopku in da je bila odpoved podana pravočasno. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana dne 12. 12. 2008 v zakonskem roku. Redna odpoved ni bila podana v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pravočasnosti odpovedi tožena stranka ni dokazala. Sama je navedla, da je s sprejetjem Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 7. 2008, bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto – programer 3 in ta datum je po prepričanju tožnika skrajni datum, od katerega bi lahko začel teči 6-mesečni rok za podajo odpovedi (če bi bil poslovni razlog podan), vendar je v konkretnem primeru začel teči že prej, v začetku leta 2008, kar bi sodišče moralo ugotoviti ob pravilni presoji izpovedb prič A.A., A.B., A.C. in tožnika. Tožnik sam je izpovedal, da ni imel dela do projekta A.D. in da so nanj pritiskali, da naj da odpoved. Sicer pa bi moralo sodišče zaključiti, da tožniku redna odpoved ni bila podana 12. 12. 2008, temveč šele 26. 1. 2009, ko mu je bila dejansko vročena. Vročitev odpovedi tudi ni bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka ni prekršila določbe prvega odstavka 84. člena ZDR. Tožnik je zahteval od tožene stranke, da o redni odpovedi obvesti sindikat, tožena stranka tega ni storila, v postopku pa tudi ni dokazala, da je pisno obvestila sindikat, katerega član je delavec, iz samega izreka redne odpovedi pa je razvidno, da je tožnik zahteval obvestilo sindikata o nameravani odpovedi, zato sodišče ne bi smelo slediti zapisom tožene stranke v obrazložitvi redne odpovedi, ki je nasprotna izreku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Če bi bil poslovni razlog podan in bi res zaradi upada naročil in povečanja izgube prenehala potreba po opravljanju dela tožnika na njegovem delovnem mestu, potem tožnika na projektu obrazec M4 ne bi nadomestil študent ekonomije, kot je to izpovedal A.E., vodja sektorja RAR, kjer je delal tožnik. Poudarja, da bi moral obstajati odpovedni razlog v času njegove odpovedi in ne kasneje, zato ni mogoče v okviru obstoja odpovednega razloga presojati števila zaposlenih na dan 31. 3. 2009, torej dva meseca potem, ko je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namenoma ukinila delovno mesto tožnika, da bi se ga znebila. Zaslišane priče so potrdile, da so se pri toženi stranki izvajali določeni projekti, torej tudi v sektorju RAR, kjer je delal tožnik, tako, da je tožena stranka imela delo za tožnika, kar nenazadnje dokazuje njegova zamenjava s študentom. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna uporabiti kriterijev po ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev, saj naj bi šlo za individualno odpoved. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati v skladu z napotili višjega sodišča, ker pa tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, prav tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Prepričan je, da je bilo presežnih več kot 20 delavcev in zato bi tožena stranka morala izdelati program, kot to določa drugi odstavek 96. člena ZDR ter tem delavcem zagotoviti pravice, ki jim gredo v postopku kolektivnega odpusta. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ker jih ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno zaključilo, da se je tožena stranka odločila za odpoved tožniku na podlagi kriterija kvalitete opravljanja dela in da ni šlo za šikano. Kvalitete dela tožnika tudi ni bilo mogoče ocenjevati, saj mu ni bilo odrejeno delo oziroma ni imel in ni dobival primernega dela, da bi se lahko ugotavljala njegova kvaliteta. Navaja, da se je tožena stranka že več mesecev prej odločila, da bo tožniku podala odpoved, imela je delo zanj, vendar mu ga ni dala ter ga je s tem šikanirala. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Zmotno je zaključilo, da zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji na istih delih ni bila mogoča, ker je tožena stranka delovno mesto tožnika ukinila. Ukinitev je bila zgolj formalna, dejansko pa je to delovno mesto še obstajalo in je na njem tožnik opravljal delo do poteka odpovednega roka. Tožena stranka tudi ni dokazala, da tožnika ni mogla zaposliti na kakšnem drugem delovnem mestu oziroma ga prekvalificirati. Dokazno breme je na toženi stranki in ne na tožniku. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da so študenti pri toženi stranki opravljali le občasna dela, ki jih ni mogoče šteti kot ustrezno zaposlitev. Študenti pri toženi stranki ne opravljajo zgolj občasnih in manjših del, temveč opravljajo v povprečju vsak po 40 ur tedensko in sicer delo programerjev. Tožena stranka je kršila tudi določbo 102. člena ZDR, ker na novo razpisano delovno mesto – vodja oddelka – servis opreme ni zaposlila tožnika, ki je izpolnjeval vse zahtevane pogoje. To delovno mesto je obstajalo že v času tožnikove odpovedi in bi morala tožena stranka tožnika prerazporediti na to delovno mesto oziroma ga prekvalificirati ali dokvalificirati, da bi zadostila določbam tretjega odstavka 88. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana pravočasno, v posledici odločitve vodstva tožene stranke o reorganizaciji. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ne gre za individualno odpoved, saj tožena stranka ni izpolnjevala zakonskih pogojev za pripravo programa presežnih delavcev. Tudi če bi tožnik dokazal, da je zahteval obvestitev sindikata po 84. členu ZDR, pa tožena stranka tega ni storila, to ne pomeni kršitve, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločilo in s sklepom opr. št Pdp 1433/2010 z dne 5. 5. 2011 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Ugotovilo je, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podana v roku iz 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je zaradi trenda upadanja naročil sprejela novo organizacijsko strukturo in sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 7. 2008, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika programer 3. V decembru 2008 je tožena stranka sprejela odločitev, da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu programer 3. Ugotovilo je, da tožnik ni predložil dokazila, da je od tožene stranke zahteval, da se obvesti sindikat, katerega član je. Ugotovilo je, da je bil v odpovedi navedeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan, ker je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu programer 3 zaradi ekonomskih razlogov ter da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, vendar teh možnosti ni bilo, ni pa bila možna dokvalifikacija. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev po ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev, ker je šlo za individualno odpoved.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni pisno obvestila sindikata, katerega član je tožnik (prvi odstavek 84. člena ZDR). Po oceni pritožbenega sodišča tudi če tožena stranka ni obvestila sindikat (če bi tožnik to zahteval, česar pa ni dokazal) ne gre za takšno bistveno kršitev, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka odpovedi ni podala pravočasno. Po določbi 6. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pričetek teka roka je vezan na prenehanje potreb po delu delavca iz pogodbe o zaposlitvi, kdaj pa ta trenutek nastopi, je dejansko vprašanje. Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da prenehanje potreb po delu delavca ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec sprejme dokončno odločitev o prenehanju potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 podana tožniku pravočasno. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 26. 1. 2009, ker se je tožnik vročitvi izogibal, odpoved pa učinkuje šele z vročitvijo delavcu.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delo tožnika na delovnem mestu programer 3 ni bilo več potrebno, kar pomeni, da je potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Tožena stranka je v letu 2008 beležila močan upad naročil novih projektov, zato je delovno mesto programer 3 z novo sistemizacijo ukinila. To pa je resen in utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma možnost dokvalifikacije za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalifikacije za drugo delo. To obveznost delodajalcu nalaga tretji odstavek 88. člena ZDR in če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da možnosti za prerazporeditev tožnika ni bilo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da odločitev tožene stranke ni bila šikanozna ter da je poslovni razlog obstajal. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka postopati v skladu z 96. členom ZDR, ki določa postopek v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bila v spornem času podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le petim delavcem. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi, ali je v konkretnem primeru tožena stranka podala odpoved večjemu številu delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se med večje število delavcev iz 96. člena ZDR lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Tako so tudi v program razreševanja presežnih delavcev iz 99. člena ZDR lahko uvrščeni le delavci, ki jim bodo iz tega razloga odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Delavci, ki jim pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev preneha delovno razmerje na drugih podlagah, ne morejo sodelovati v krogu izbire presežnih delavcev, niti ne morejo biti neposredno vključeni v ta program (VIII Ips 70/2010 z dne 21. 6. 2011). Ob ugotovitvi, da gre v konkretnem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka kršila obveznost po 102. členu ZDR. Citirana določba se ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj se glede na njeno umestitev v zakonu povezuje le z določbami, ki predstavljajo tudi posebno zakonsko ureditev odpovedi iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo. Posledično je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja ter zahtevke, ki se nanašajo na 118. člen ZDR (ker tožnik ne želi nadaljevanje delovnega razmerja).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne (360. člen ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).