Jedro

Upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev.

Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Ob prenehanju glavne obveznosti v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, pravna podlaga za zadrževanje varščine odpade. Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine in je materialnopravno napačen zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana.

Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkretizirala, ter ob upoštevanju neprerekanih trditev dolžnikov, da obračunov za vtoževana meseca nista prejela, je napačno stališče sodišča o prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena o stroških, ki so nižji od tistih iz izvršilnega naslova, na dolžnika. Na upnici je primarno breme, da izkaže višino stroškov, ob neseznanjenosti dolžnikov z obračunom pa je prestroga zahteva, da bi morala dolžnika natančno konkretizirati, koliko so znašali stroški, in da bi morala tudi pojasniti, na katerih dokazilih ali izračunih utemeljujeta svoj obračun stroškov. Bistveno je tudi, da upnica ocene višine stroškov ni prerekala.

Izrek

I. Pritožbi dolžnikov se ugodi in se sklep: - v izpodbijanih I. in II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov v celoti ugodi, sklep o izvršbi z dne 14. 5. 2019 se razveljavi, razveljavijo se opravljena izvršilna dejanja in se predlog za izvršbo zavrne, - v izpodbijani III. točki izreka pa spremeni tako, da se stroški, ki jih je upnica dolžna nerazdelno povrniti dolžnikoma, zvišajo za 21,50 EUR (na 204,33 EUR).

Upnica je dolžna dolžnikoma v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

II. Pritožba upnice se zavrne in se sklep v izpodbijani III. točki izreka (glede upničine obveznosti povrnitve 204,33 EUR ugovornih stroškov) potrdi.

Upnica sama krije svoje pritožbene stroške, dolžnika pa sama krijeta svoje stroške odgovora na upničino pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru se delno ugodi in se: a) sklep o izvršbi I 331/2019 z dne 14. 5. 2019 razveljavi v delu izterjave 15,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila (del stroškov za april 2019) ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne; b) izvršba ustavi za 24. 5. 2019 plačanih 900,00 EUR.

II. V preostalem delu se ugovor zavrne.

III. Upnica je dolžna dolžnikoma v 8 dneh plačati 182,83 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti s stroškovno posledico ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica na pritožbo dolžnikov ni odgovorila.

4. Zoper III. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se vsi stroški, vključno s stroški upnice, naložijo v plačilo dolžnikoma. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Dolžnika v odgovoru na pritožbo upnice predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

6. Pritožba dolžnikov je utemeljena, pritožba upnice pa ni utemeljena.

7. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

8. Upnica je zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v obliki notarskega zapisa SV 534/18 z dne 21. 6. 2018 sklenjene najemne pogodbe. Sodišče je predlagano izvršbo zaradi izterjave zneska 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2019 dalje do plačila, zneska 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila, zneska 57,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila, zneska 65,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila in izvršilnih stroškov dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 14. 5. 2019. 9. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

10. Dolžnika sta v pravočasnem ugovoru z dne 24. 5. 2019 navedla, da upnici na podlagi vtoževanih terjatev ne dolgujeta ničesar. Drži, da so imeli sklenjeno najemno pogodbo, vendar je upnica po svoji skrbnici pričela goljufati pri stroških. Že od decembra dalje sta dolžnika v preplačilu elektrike, pojasnila skrbnica ni nikoli podala. Odnosi so postali nevzdržni, skrbnica je dolžnikoma zaprla toplo vodo in ogrevanje ter onemogočila uporabo TV. Vodo in ogrevanje je nazaj priklopila 7. 4. 2019, po izdani začasni odredbi. Vtoževani najemnini 450,00 EUR mesečno sta poravnani z zadržano varščino v višini 900,00 EUR, ki jima je upnica ni vrnila. Najemno razmerje je po volji najemodajalca prenehalo 30. 4. 2019, ko sta se dolžnika izselila iz najemniškega stanovanja zaradi upničinega ustnega preklica najemne pogodbe in ponavljajočih se kršitev le-te. Stroške sta dolžnika poravnavala za tekoči mesec na podlagi ročnega mesečnega obračuna, ki ga nista mogla preveriti, denar sta izročila v roke skrbnici, ki je to potrdila s svojim podpisom. Obračuna stroškov za marec in april 2019 nista prejela, saj so bili goljufivi in protipravni v korist upnice, zato sta upnici za marec nakazala 100,00 EUR, za april pa 60,00 EUR. Aprilski znesek je nižji, ker je bila družina 6 dni brez tople vode in cel mesec brez TV, za kar sta prej prispevala 30,00 EUR, kar je bistveno preveč. Tu se dolžnika nahajata v preplačilu, enako kot pri elektriki in ogrevanju, zato uveljavljata pobotni ugovor zoper zahtevek upnice iz naslova stroškov. Kljub obligacijskemu razmerju imata torej dolžnika upniško-dolžniška razmerja z upnico urejena.

11. Sodišče je ugovor dolžnikov skladno s 57. členom ZIZ vročilo v odgovor upnici skupaj z opozorilom iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ, torej z opozorilom, da se bodo ugovorne navedbe dolžnikov štele za resnične, če upnica na ugovor v roku ne bo odgovorila ali če v odgovoru ne bo navedla dejstev in predložila dokazov, na katere je opirala predlog za izvršbo. Poziv na odgovor je bil upnici vročen 20. 11. 2020, v postavljenem osemdnevnem roku pa odgovora na ugovor ni podala.

12. Sodišče prve stopnje je nato 24. 1. 2022 izdalo izpodbijani sklep o ugovoru, ki ga dolžnika najprej izpodbijata z navedbami o nedopustnem trajanju postopka (navajata, da je sodišče izven vsakega razumnega roka za odločitev o ugovoru potrebovalo dve leti in pol, čeprav mora po 11. členu ZIZ postopati hitro, medtem ko je vlogo upnice z dne 14. 6. 2019 pristransko obravnavalo že v treh dneh). Gre za smiselne očitke o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki pa za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso pravno odločilni in niti ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku. Pravna sredstva in postopki za zagotavljanje te pravice so namreč določeni v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnikov v zvezi z vtoževanimi najemninami v skupnem znesku 900,00 EUR delno ugodilo na način, da je izvršbo le ustavilo in v sklep o izvršbi ni posegalo. Odločitev je oprlo na stališče, da v skladu z namenom, za katerega je bila varščina dana, upnica neplačanih najemnin ni imela pravice poplačati iz prejete varščine, zato je neutemeljena ugovorna navedba, da so bile najemnine poplačane iz varščine. Ugovorno navedbo o poplačilu najemnin iz varščine je zato obravnavalo kot pobotni ugovor, pri čemer pa je štelo, da so se pogoji za pobot stekli s podajo ugovora (pobotne izjave) dne 24. 5. 2019, kar je po izdaji sklepa o izvršbi 14. 5. 2019, zato sodišče sklepa o izvršbi v tem obsegu ni razveljavilo in ni zavrnilo predloga za izvršbo.

14. Dolžnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je taka odločitev napačna.

15. Kot je bilo že obrazloženo, ima upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Domneva se izrecno razteza le na dejstva in ne velja za ugovore materialnopravne narave ali za materialnopravna pravila, pomembna za presojo utemeljenosti dejanskih trditev dolžnika. Priznanje dejstev zato ne pripelje avtomatično do ugoditve ugovoru, temveč mora sodišče še vedno presoditi, ali iz takih dejstev in v zvezi z njimi predlaganih dokazov izhaja tudi materialnopravna posledica, kot jo zatrjuje dolžnik.1,2

16. Glede najemnine v znesku 900,00 EUR sta dolžnika v ugovoru kot bistveno navedla, da terjatev v tem delu več ne obstoji, saj je bila v trenutku prenehanja najemnega razmerja dne 30. 4. 2019 poplačana oziroma pobotana z varščino v višini 900,00 EUR, ki jima je upnica ni vrnila. Pritrditi je pritožbi, da s takimi navedbami dolžnika nista šele v ugovoru podala pobotne izjave v smislu materialnopravnega pobota, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta uveljavljala, da je terjatev s pobotom z varščino prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo (ki posledično ni bil utemeljeno vložen). Do pogojev za materialnopravni pobot v izvršilnem postopku se zato sodišču prve stopnje ne bi bilo treba opredeljevati, saj tak pobot niti ni bil zatrjevan, tudi na pritožbene navedbe glede nepravilnosti glede pobota zavzetih stališč sodišča prve stopnje pa višje sodišče zato ne odgovarja, saj za presojo utemeljenosti ugovora ta stališča niso pravno pomembna.

17. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, OZ varščine izrecno ne ureja, so pa v poslovni praksi ti dogovori pogosti prav pri najemnih pogodbah. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Če pa ne pride do kršitve pogodbenih obveznosti, s prenehanjem glavne obveznosti stranske pravice ugasnejo, kar pomeni, da ima stranka, ki je v takem primeru varščino dala, pravico do vrnitve danega. Ob prenehanju glavne obveznosti namreč v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, odpade pravna podlaga za zadrževanje varščine.3 Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje, zato je materialnopravno napačen tudi zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana. Res je varščina primarno namenjena poplačilu morebitno povzročene škode na najetem stanovanju, vendar pa navedba dolžnikov, da upnica podlage za zadržanje varščine ni imela, implicitno zajema tudi trditev, da take škode na stanovanju dolžnika nista povzročila. Ker upnica na ugovor dolžnikov ni odgovorila in ni uveljavljala, da je bila varščina porabljena za poplačilo česa drugega4, je torej za resnična šteti uveljavljana dejstva, da sta dolžnika plačala varščino v znesku 900,00 EUR (kar sta tudi listinsko izkazala), da upnica ni imela podlage za zadržanje te varščine in da je terjatev iz naslova plačila najemnine v znesku 900,00 EUR na dan 30. 4. 2019 prenehala s poplačilom (pobotom) iz te varščine. Iz teh dejstev pa nedvomno izhaja tudi materialnopravna posledica, ki jo zatrjujeta dolžnika, to je prenehanje terjatve iz naslova najemnine še pred vložitvijo predloga za izvršbo. To pa hkrati pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru poseči tudi v sklep o izvršbi in ga v tem obsegu razveljaviti ter predlog za izvršbi zavrniti, saj je bil podan neutemeljeno, kot pravilno navajata dolžnika v pritožbi.

18. Glede vtoževanih stroškov je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov ugodilo glede zneska 15,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila (del stroškov za april 2019), v ostalem je ugovor glede stroškov zavrnilo. Zaključilo je, da dolžnika v ugovoru nista uspela izkazati, da bi bili stroški za marec in april 2019 nižji od fiksno določenih v izvršilnem naslovu, zato je štelo, da sta dolžnika za sporno obdobje upniku dolgovala stroške, kakor so bili ti določeni v fiksnem delu izvršilnega naslova, in sicer za marec 2019 v znesku 210,00 EUR in za april 2019 v znesku 110,00 EUR. Uveljavljano plačilo 100,00 EUR za marec 2019 torej ne zadošča za pokritje stroškov, medtem ko upnica za april 2019 terja 15,71 EUR preveč (ob plačilu 60,00 EUR ostane dolgovanih še 50,00 EUR, upnica pa terja 65,71 EUR).

19. V pritožbi dolžnika utemeljeno opozarjata, da je odločitev tudi v tem delu napačna.

20. Iz izvršilnega naslova izhaja, da sta dolžnika dolžna poleg najemnine redno poravnavati tudi stroške, povezane z uporabo stanovanjskih prostorov, in sicer najemodajalcu na roke najkasneje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Res so stroški v izvršilnem naslovu določeni v fiksnem znesku, in sicer za obdobje od oktobra do marca 210,00 EUR in za obdobje od aprila do septembra 110,00 EUR, vendar pa hkrati notarski zapis tudi določa, da se tako opredeljeni stroški lahko spreminjajo glede na porabo. Dolžnika sta glede tega v ugovoru pojasnila in s predloženimi obračuni za prejšnje mesece izkazala, da sta stroške plačevala po dejanski porabi na podlagi vsakomesečnega obračuna, ki ga je pripravila skrbnica upnice. Trdila sta, da obračunov niti nista imela možnosti preveriti, skrbnica pa je pri tem goljufala in stroške zaračunavala v prekomerni višini. Za vtoževano obdobje pa obračunov sploh nista prejela, zato sta upnici za marec nakazala 100,00 EUR, za april pa 60,00 EUR, pri čemer sta tudi pojasnila, zakaj je aprilski znesek nižji (odklop tople vode in ogrevanja ter nezmožnost uporabe TV). Te navedbe so ostale s strani upnice neprerekane in jih je zato po že pojasnjenem šteti za resnične.

21. Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkretizirala, ter ob upoštevanju neprerekanih trditev dolžnikov, da obračunov za vtoževana meseca nista prejela, višje sodišče ocenjuje, da je napačno stališče sodišča prve stopnje o prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena o stroških, ki so nižji od tistih iz izvršilnega naslova, na dolžnika. Na upnici je primarno breme, da izkaže višino stroškov, ob neseznanjenosti dolžnikov z obračunom pa je prestroga zahteva, da bi morala dolžnika natančno konkretizirati, koliko so znašali stroški za vtoževana meseca, in da bi morala tudi pojasniti, na katerih dokazilih ali izračunih utemeljujeta svoj obračun stroškov v višini 100,00 EUR in 60,00 EUR. Bistveno je tudi, da upnica ocene dolžnikov, da so stroški nastali v taki višini, ni prerekala. Ob pojasnjenem je torej za neprerekana in posledično za resnična šteti dejstva, da se stroški niso plačevali v višini, kot so dogovorjeni v izvršilnem naslovu, temveč po dejanski porabi na podlagi obračunov upnice, da upnica dolžnikoma obračuna stroškov za vtoževana meseca ni predložila in da (po oceni dolžnikov) ti stroški znašajo za marec 100,00 EUR, za april pa 60,00 EUR. Ker sta dolžnika predložila tudi listinske dokaze, da sta stroške za ta dva meseca v taki višini upnici dne 17. 4. 2019 plačala, je zaključiti, da so utemeljene njune ugovorne navedbe, da je terjatev tudi v tem delu še pred vložitvijo predloga za izvršbo v celoti prenehala oziroma da tudi iz naslova stroškov upnici ne dolgujeta ničesar več.

22. Po pojasnjenem bi moralo sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov ugoditi v celoti, sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja razveljaviti ter predlog za izvršbo zavrniti, kot utemeljeno v pritožbi navajata dolžnika.

23. Posledično je pritožba utemeljena tudi glede ugovornih stroškov. Dolžnika sta namreč z ugovorom uspela v celoti, zato sta upravičena tudi do celotnih stroškov ugovornega postopka (in ne le do njihovega sorazmernega dela). Ti stroški glede na vrednost spornega predmeta znašajo 200 točk za sestavo ugovora, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV ter 55,00 EUR sodne takse, skupaj 204,33 EUR oziroma za 21,50 EUR več, kot jih jima je priznalo sodišče prve stopnje.

24. Pritožbo glede stroškov ugovornega postopka vlaga tudi upnica, ki meni, da teh stroškov dolžnikoma ni dolžna plačati. Svojo pritožbo temelji na navedbah, da je predlog za izvršbo umaknila 13. 6. 2019 takoj po tem, ko je bila terjatev v celoti poravnana s strani dolžnikovih dolžnikov (prvi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato stroškov ugovora dolžnikoma ni povzročila neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

25. Taka pritožba ni utemeljena. Upničina argumentacija bi bila pravilna, če bi bil sklep o izvršbi izdan utemeljeno in bi bila terjatev poplačana po njegovi izdaji. Ker pa sta dolžnika po zgoraj obrazloženem uspela izkazati, da je vtoževana terjatev v celoti prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo in je bil posledično sklep o izvršbi razveljavljen in predlog v celoti zavrnjen kot neutemeljen, umik predloga po ponovnem, tokrat prisilno v izvršilnem postopku izvedenem poplačilu upnice ne more razbremeniti obveznosti povračila stroškov utemeljenega in uspešnega ugovora dolžnikov.

26. Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbi dolžnikov ugodilo in sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov v celoti ugodilo, sklep o izvršbi z dne 14. 5. 2019 in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, v izpodbijani III. točki izreka pa spremenilo tako, da je stroške, ki jih je upnica nerazdelno dolžna povrniti dolžnikoma, zvišalo za 21,50 EUR (na 204,33 EUR) (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbo upnice pa je višje sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijani III. točki izreka (glede obveznosti povrnitve 204,33 EUR ugovornih stroškov) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

27. Dolžnika sta s pritožbo uspela, zato jima je upnica v roku 15 dni dolžna nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,33 EUR (200 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV, ter sodna taksa za pritožbo v znesku 125,00 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

28. Upnica s svojo pritožbo ni uspela, zato stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnika sama krijeta svoje stroške odgovora na upničino pritožbo, saj z njim nista pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL Sklep I Ip 95/2020 z dne 4. 2. 2020, VSC Sklep I Ip 348/2020 z dne 5. 11. 2020, VSM Sklep I Ip 351/2021 z dne 12. 5. 2021,... 2 Tako tudi Maja Lajevec in Elizabeta Žgajnar, E-paket Izvršba s komentarjem ZIZ, komentar k 57. in 58. členu, dostopen na tax-fin-lex.si. 3 Prim. VSL sodba in sklep I Cpg 1282/2016 z dne 18. 1. 2017. 4 Prim. VSC Sklep II Ip 464/2020 z dne 13. 1. 2021.