Jedro

Ker je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, tožeča stranka pa ni dokazala, da bi med njima obstajal dogovor o solastništvu po enakih delih, ki bi ga prekrivala kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženo stranko kot kupcem in prodajalcem, je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna priznati solastništvo na nepremičnini in mu izdati ustrezno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 60.925,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec L. F. dolžan priznati, da sta tožnika B. in S. P. solastnika nepremičnin vl. št. 1661 k.o. vsak do 1/3 in dolžna izdati ustrezno listino, na podlagi katere bosta tožnika solastnika nepremičnin vl. št. 1661 k.o. , vsak do 1/3, sicer bo listino nadomestila ta sodba. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 130.734,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je glede sporne nepremičnine obstajal dogovor, čeprav sta res tožnika na zaslišanju navedla, da posebnega dogovora ni bilo in da so se vsi strinjali, da se ta nepremičnina vpiše v zemljiški knjigi na toženca. Vendar je bilo to v izogib posledici, da bi jima zaradi tedaj veljavne zakonodaje, ki je predpisovala delavniški maksimum površine do 70 m2, občina odvzela presežek poslovnih prostorov. Logično je zato, da so takrat soglašali z lastninsko pravico toženca in je v tem smislu razumeti izjavi obeh tožnikov, da posebnega dogovora glede lastništva sporne nepremičnine ni bilo. Dogovor med njimi glede lastnine te nepremičnine pa je obstajal in sicer, da so vsi trije solastniki po enakih deležih, da pa je le toženec formalni lastnik, saj sta bila tožnika tedaj že lastnika poslovnih prostorov. To lahko potrdi mati tožnikov, ki je za ta dogovor vedela, pa zaslišana tega ni povedala, ker je bilo govora o drugih ključnih dejstvih. V tem delu je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ponovljenem postopku pa zasliši še mater obeh tožnikov, nato pa odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaznamuje tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži, da njej povrne stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru navaja, da se je tožeča stranka izmislila, da je bila sporna nepremičnina vpisana kot lastnina toženca v izogib preseganja maksimuma poslovnih prostorov. Tedanja zakonodaja je res omejevala možnost opravljanja obrtne dejavnosti na delavniške prostore do 70 m2, vendar pa se le-ta od leta 1970 v praksi ni uporabljala. Sicer pa sporna nepremičnina ni bila kupljena kot poslovni prostor, zato takšna zakonska ovira ni bila podana. Izključni lastnik te nepremičnine, katere površina je 180 m2, je toženec, kar kaže na to, da omejitvena zakonodaja ni bila motiv družabnikov, da namesto treh solastnikov vpišejo le toženca, saj bi bila ob tako velikem presežku delavniškega prostora, kot je odpadel na toženca, nevarnost odvzema veliko večja, kot če bi bili vpisani vsi trije. Hkrati pa bi bilo logično tudi, da bi bila poleg toženca kot solastnica sporne nepremičnine vpisana vsaj žena prvotožnika, ki je tudi imela obrt, ali pa bi bil toženec zaradi teh bojazni lahko vpisan tudi kot solastnik v prostorih na cesti Dolenjskega odreda, s čemer bi bil zmanjšan delavniški maksimum tožnikov, ki zato ni mogel biti problem. Pritožba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in tudi popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. V ponovljenem postopku je ugotovilo vse tiste okoliščine, ki so bile, poleg že preje ugotovljenih, odločilnega pomena v tej zadevi. Po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se lastninska pravica na nepremičnini pridobi na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo ali na drug ustrezen z zakonom določen način. Iz prodajne pogodbe z dne 25.12.1978, ki je pravni naslov za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, in izpiska zemljiške knjige izhaja, da je na sporni nepremičnini kot lastnik vknjižen le toženec. Na strani tožeče stranke je torej bilo, da dokaže, da je med njimi obstajala neka druga pogodba, ki je bila prikrita s to kupoprodajno pogodbo, in ki bi upravičevala oba tožnika, da zahtevata vsak svoj solastninski delež v zahtevani višini. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede lastništva Bresta, to je sporne nepremičnine, ni bilo nobenega posebnega dogovora med njimi in da so se vsi trije strinjali, da se vpiše na toženo stranko, čeprav je bila kupljena s skupnimi sredstvi. Med tožniki in tožencem je namreč ugotovljeno obstajal splošen dogovor, da se dohodek deli po enakih delih in je to veljalo tudi za nakup , ki je bil poslovni prostor, enako kot za nakupe avtomobilov, gradnjo hiš ali nakup strojev. Prvi tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka (list. št. 196), je izpovedal, da ni bilo glede lastnine nepremičnine nobenega posebnega dogovora, kar je tudi sprejemljivo, glede na njegovo razlago, da je bil pač dogovor med njimi tak, da financirajo premičnine in nepremičnine tako, da imajo približno vsi enako, vendar ne v istem trenutku. To je potrdil tudi tožnik S.P., ki je povedal, da se je pač ... pisal na F. zato, ker sta onadva že imela nase napisan poslovni prostor na Cesti. Pritožbene trditve tožeče stranke, da je glede ... obstajal dogovor glede sporne nepremičnine, da so solastniki po enakih delih, da pa je le toženec samo formalni lastnik, je povsem nova. Tudi v tožbi se kot podlaga ne zatrjuje tak dogovor, niti ne izhaja iz zaslišanja bodisi strank ali katerekoli od zaslišanih prič. Pritožnika sicer ponujata, da bi se v dokaz te njune trditve ponovno zaslišala njuna mati, ki naj bi za dogovor vedela, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča to ni potrebno, saj ne bi mogla izpovedati glede dogovorov med tožnikoma in tožencem, bolj prepričljivo od njih samih. Sicer pa je bila mati tožnikov že zaslišana v letu 1993, ko je bilo vse še dosti bolj sveže. Če bi dejansko za tak dogovor vedela, bi prav gotovo o njem povedala. Nedvomno pa bi to tudi tožnika sama navajala kot podlago tožbe, saj bi bila to najkrajša pot do uspeha s tožbenim zahtevkom. Tako pa v tožbi le navajata, da mu priznavata enak solastninski delež na spornih nepremičninah, ker je toženec delal kot obrtnik skupaj z njima, kar naj bi bila za toženca najugodnejša rešitev, ker bi dobil več kot je dal. Pritožbeno sodišče zato šteje, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje prav in popolno ugotovilo in da zaslišanje matere tožnikov glede na preje povedano, ne bi moglo spremeniti izpodbijane odločitve. Tudi pritožbena navedba v zvezi z delavniškim maksimom do 70 m2, ki naj bi bila vzrok za vpis toženca kot izključnega lastnika sporne nepremičnine, ob siceršnjem dogovoru pravdnih strank, da bi bili vsi trije solastniki nepremičnine po enakih deležih, pritožbenega sodišča ni prepričala. Ni namreč logično, da bi bil tedaj kot izključni lastnik 180 m2 poslovnega prostora vknjižen le toženec. Če bi bila omejitvena zakonodaja res vzrok takšne "formalne" vknjižbe, bi bili kot solastniki vpisani vsi trije in morda še njihove žene, ki so tudi imele obrti in bi tako bila zmanjšana možnost, da bi jim občina v skladu s tedaj veljavno zakonodajo odvzela presežek nad delavniškim maksimumom, kar utemeljeno obrazlaga tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Z lastništvom 180 m2 površine je toženec več kot 100 % prekoračil omenjeni maksimum in se s tem vsekakor izpostavil možnosti odvzema bistveno bolj, kot bi se v primeru solastnine. Glede na spisovne podatke je pritožbeno sodišče prepričano, da so tožnika in toženec, ki so bili poslovno in ekonomsko orientirani ljudje, prav dobro vedeli kaj počno in so poslovne odločitve sprejemali po tehtnem premisleku. Zato je prepričano, da tudi takšna poslovna poteza, kot je vknjižba toženca kot izključnega lastnika sporne nepremičnine, ne bi bila izvršena, če ne bi bila takšna tudi volja pravdnih strank. Dejstvo vložitve tožbe šele po več kot petih letih od kar so se družabniki v letu 1983 razšli in izpovedba prvega tožnika, da v kolikor bi bil toženec sodeloval pri adaptaciji delavnice na Cesti ... v letu 1985, ne bi prišlo do te tožbe in bi pustili lastninsko stanje tako kot je v zemljiški knjigi, še dodatno kaže, da kakšnega posebnega dogovora o lastnini sporne nepremičnine ni bilo. Ker uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti pouradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP. Tožeča stranka bo morala toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 125 točk za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi po 87,04 SIT in 50.000,00 SIT takse za odgovor na tožbo, ali skupaj 60.925,00 SIT. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 in je posledica neuspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP Ur. list št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe zveznega zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92).