Jedro

Določilo 488. člena ZPP uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. V skladu z navedeno zakonsko določbo izda sodišče odločbo brez razpisa naroka, če so podane splošne procesne predpostavke za meritorno odločanje in če dejansko stanje med strankama ni sporno, pri čemer ZPP ne določa, da bi moralo sodišče stranke na možnost izdaje odločbe brez oprave naroka stranki opozoriti. Citirana določba sicer izrecno omenja situacijo, ko sodišče na podlagi odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje ni sporno, vendar je uporabna tudi v primeru, če postane dejansko stanje nesporno šele po izmenjavi pripravljalnih vlog.

- V takšni procesni situaciji oz. glede na opisano procesno (ne)aktivnost pravdnih strank so tudi po presoji pritožbenega sodišča nastopili učinki domneve priznanja dejstev (navedb tožnice) iz drugega odstavka 214. člena ZPP, in sicer s potekom roka za izjavo o pripravljalni vlogi tožnice1. Neutemeljeno v tej zvezi pritožba izpostavlja svoje ugovorne navedbe, iz katerih naj bi izhajalo nasprotovanje tožbenemu zahtevku (in trditvam tožnice). Pritožbeno sodišče toženki v tej zvezi pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni zadoščalo njeno ugovorno zanikanje obligacijskega razmerja med strankama (ko tožnica sploh še ni podala nobenih trditev oz. dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom), zlasti zato, ker je tožnica v pripravljalni vlogi argumentirano in dokazno podprto v celoti demantirala prav vse ugovorne navedbe toženke. Na takšne (v bistvu prve) navedbe tožnice v zadevi bi se zato toženka morala odzvati in jim argumentirano nasprotovati, česar pa ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep izvršbi Okrajnega sodišča v, VL 194432/2013 z dne 5. 12. 2013 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plača znesek 6.394,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila in ji povrne 74,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadajočimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 271,00 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 488. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker je dejansko stanje v zadevi v celoti sporno. Izpostavlja, da že iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da ni bila v nikakršnem obligacijskem razmerju s tožnico, temveč je zgolj opravljala dela za investitorja A. S. d.d., s tožnico pa se je dogovarjalo podjetje K. d.o.o., kar pomeni, da je tožnica zgrešila pasivno legitimacijo. Tako ne drži, da toženka v postopku ni zanikala dejstev in se ravno zaradi vsebine njenega ugovora sodišče prve stopnje napačno sklicuje na drugi odstavek 214. člena ZPP. Dodatno v dokazne namene predlaga zaslišanje M. K., direktorja podjetja K. d.o.o. in predračun št. 0210/2013, ki izkazuje višino tožbenega zahtevka in je bil poslan navedenemu podjetju, kar dokazuje poslovni odnos tožnice z le-tem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

5. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine tožnica od toženke zahteva plačilo računa št. 202/13 z dne 26. 8. 2013 (priloga A1 spisa), za opravljena ključavničarska in kleparska dela.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v zadevi razsodilo brez razpisa naroka na podlagi določbe 488. ćlena ZPP, pri čemer je zaključek o nespornosti dejanskega stanja med pravdnima strankama utemeljilo na učinkovanju določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, v skladu s katero je štelo navedbe tožnice za priznane.

7. Določilo 488. člena ZPP uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. V skladu z navedeno zakonsko določbo izda sodišče odločbo brez razpisa naroka, če so podane splošne procesne predpostavke za meritorno odločanje in če dejansko stanje med strankama ni sporno, pri čemer ZPP ne določa, da bi moralo sodišče stranke na možnost izdaje odločbe brez oprave naroka stranki opozoriti. Citirana določba sicer izrecno omenja situacijo, ko sodišče na podlagi odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje ni sporno, vendar je uporabna tudi v primeru, če postane dejansko stanje nesporno šele po izmenjavi pripravljalnih vlog(1).

- Smisel tega določila je v tem, da sodišču v primeru, ko dokazov ni potrebno izvajati, omogoči, da v zadevi odloči brez glavne obravnave. Dokazov ni potrebno izvajati v primeru nespornih dejstev. Nesporna dejstva pa so v skladu z določilom 214. člena ZPP dejstva, ki jih je stranka izrecno priznala, pa tudi dejstva, ki jih ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov.

8. V obravnavani zadevi je toženka v vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi zahtevku nasprotovala s trditvami o neobstoju obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, pri čemer ji tožnica (upnik) tudi nikoli ni izstavila kakšnega računa. Nadalje je trdila, da je sama kot izvajalec v poslovnem odnosu zgolj z naročnikom A. S. d.d. V tem razmerju je bilo kot podizvajalec imenovano podjetje K. d.o.o. in slednje je s tožnico sklepalo dogovore o izvedbi del in plačilu storitev.

9. Tožnica je na takšne ugovorne navedbe odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2014, pri čemer je argumentirano in dokazno podprto nasprotovala trditvam toženke o neobstoju poslovnega odnosa med strankama in neprejemu vtoževanega računa. Med drugim je tako zatrjevala, da je izvedbo del direktor toženke Iztok Z. naročil ustno M. F., da je na tej podlagi izvedla in dokončala dela na objektu A. S. d.d. in da je po končanih delih direktor toženke prevzel poleg gradbene dokumentacije tudi kopijo vtoževanega računa, kar je potrdil s podpisom vročilnice, ki jo je tožnica vložila v spis.

10. To pripravljalno vlogo je sodišče prve stopnje posredovalo toženki s pozivom, naj se o njej v danem roku 8 dni izjavi, vendar toženka tega ni storila. Načeloma bi lahko v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP toženka na navedbe tožnice odgovorila še na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar le, če ne bi bila v skladu z drugim odstavkom istega člena izrecno pozvana, da na vlogo tožnice obrazloženo odgovori v roku, ki ji ga je določilo sodišče, z opozorilom na posledice po petem odstavku 286.a člena ZPP, če tega ne bo storila.

11. V takšni procesni situaciji oz. glede na opisano procesno (ne)aktivnost pravdnih strank so tudi po presoji pritožbenega sodišča nastopili učinki domneve priznanja dejstev (navedb tožnice) iz drugega odstavka 214. člena ZPP, in sicer s potekom roka za izjavo o pripravljalni vlogi tožnice(2). Neutemeljeno v tej zvezi pritožba izpostavlja svoje ugovorne navedbe, iz katerih naj bi izhajalo nasprotovanje tožbenemu zahtevku (in trditvam tožnice). Pritožbeno sodišče toženki v tej zvezi pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni zadoščalo njeno ugovorno zanikanje obligacijskega razmerja med strankama (ko tožnica sploh še ni podala nobenih trditev oz. dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom), zlasti zato, ker je tožnica v pripravljalni vlogi argumentirano in dokazno podprto v celoti demantirala prav vse ugovorne navedbe toženke. Na takšne (v bistvu prve) navedbe tožnice v zadevi bi se zato toženka morala odzvati in jim argumentirano nasprotovati, česar pa ni storila.

- Toženka bi tudi v dani situaciji (po izteku danega roka za vložitev pripravljalne vloge) lahko navajala dejstva in predlagala dokaze pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati. Vendar v svoji pritožbi niti ne zatrjuje, da bi bila oprava obravnave potrebna zaradi navedbe novih dejstev in dokazov, kot tudi ne zatrjuje, da dejstev in dokazov, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla navesti v vlogi, h kateri je bila pozvana.

12. Glede na obrazloženo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je uporabilo določbo 488. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP.

13. Iz na tej podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica na podlagi ustnega naročila toženke izvedla ključavničarska in kleparska dela in slednji izstavila (in vročila) vtoževani račun, ki pa ga toženka ni poravnala.

14. Pravilno je zato sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, ko je v skladu z določbo 619. člena OZ presodilo, da je toženka naročena in izvedena dela tožnici dolžna poravnati in je posledično predmetni sklep o izvršbi v naložitvenem delu utemeljeno ohranilo v veljavi.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi: sodba VSL I Cpg 681/2012 z dne 18. 9. 2013. Op. št. (2) : Primerjaj: sodba in sklep VSL I Cpg 1452/2012 z dne 18. 6. 2013.