Jedro

Na vročilnici in obvestilih o prispelem pismu ni zaznamka, da naj bi vročevalec predhodno poizvedel, kdaj in katerem mestu bi lahko našel naslovnika in mu pustil pri kateri od oseb, navedenih v 1. in 2. odst. 140. člena ZPP pisno sporočilo, naj bo določen dan in določeno uro v stanovanju oz. na delovnem mestu, da sprejme sporočilo. To je pogoj za pravilno vročanje sodbe, ki jo je potrebno vročati osebno, v skladu s 142. členom ZPP. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A - Ur.l. RS št. 96/2002) je v novem 4. odst. določil, da se v primeru, če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, obvestilo pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbe v znesku 20.650,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2003 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da navedeni sklep spremeni tako, da tožnici dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da tožnici ni znano, da bi sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku sploh odločalo, saj pooblaščenec tožnice odločbe sodišča ni prejel niti 9.7.2001, niti kasneje. Neresnična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi poštni vročevalec 7.7.2001 in nato še 9.7.2001 na naslovu pooblaščenca pustil obvestilo o prispelem pismu. To ni res, tožnica pa opozarja, da njen pooblaščenec razpolaga s poštnim predalom. Sodišče prve stopnje sicer brez podlage in pavšalno ugotavlja, da je bila sporna vročitev opravljena v skladu s 3. odst. 142. člena ZPP. Neresnične so ugotovitve, da je vročevalec opravil poizvedbe, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel naslovnika pošiljke ter ravnal v skladu z vsebino določbe 142. člena ZPP. Pooblaščenec je bil od 3.7. do 20.8.2001 na letnem dopustu, kar je izhaja tudi iz "naslovnikovega naročila glede dostavljanja poštnih pošiljk" (priloga A 6). Sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavlja, da naj bi podredno vložila še predlog za obnovo postopka za primer, če sodišče ne bi odločalo v okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje. To ne drži, sodišče pa je bilo dolžno odločati tudi o njenem predlogu za obnovo postopka, če je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožnice vročalo sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.5.2001 preko pošte. Iz priloženih vročilnic in obvestila o prispelem pismu izhaja, da vročevalec pooblaščenca tožnice ni našel, zaradi česar mu je pustil obvestilo, da lahko prevzame priporočeno pošiljko na pošti dne 7.7.2001 od 8.00 do 19.00 ure. Ker se pooblaščenec na pošti ni zglasil, mu je bilo puščeno še drugo obvestilo, da lahko pošiljko prevzame v 15 dneh od 10.7.2001 dalje. Na vročilnici in obvestilih o prispelem pismu ni zaznamka, da naj bi vročevalec predhodno poizvedel, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel naslovnika in mu pustil pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. člena ZPP pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Takšne poizvedbe in osebna seznanitev odraslih članov gospodinjstva ali drugih oseb, navedenih v 1. in 2. odst. 140. člena ZPP, pa so pogoj za pravilno vročanje sodbe, saj je takšno sodbo potrebno vročati osebno, v skladu s 142. členom ZPP. Glede na to v konkretni zadevi ni bilo mogoče šteti, da je bila pooblaščencu tožnice sodba pravilno vročena. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A - Ur.l. RS št. 96/2002) je v novem 4. odst. določil, da v primeru, če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih; torej šele od uveljavitve ZPP-A ni več izrecno določeno, da je pri osebni vročitvi sodnih pisanj potrebno najprej pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. člena ZPP, pustiti pisno sporočilo, naj bo oseba, ki se ji osebno vroča pisanje določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje, temveč zadostuje (če vročevalec teh oseb ne najde) vročitev sporočila že v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih.

Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila vročitev sodbe pooblaščencu tožnice pravilno opravljena, sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi procesno napačna. Pooblaščenec tožnice je najprej zahteval vročitev odločbe prvostopenjskega sodišča in šele podrejeno postavil zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje (in razveljavitev klavzule o pravnomočnosti), naknadno pa je podrejeno predlagal še obnovo postopka (in razveljavitev klavzule o pravnomočnosti). Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje najprej odločati o njegovi zahtevi za vročitev odločbe sodišča prve stopnje (ki je bila, kot navedeno, utemeljena), šele za tem (in v primeru negativne odločitve o prvotni zahtevi) odločati o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, po odločitvi o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, pa bi moralo odločiti tudi o naknadno podrednem predlogu za obnovo postopka. Tako je v izpodbijanem sklepu izpadla odločitev o prvotni zahtevi tožnice, če je že sodišče prve stopnje odločilo le o podrednem zahtevku, pa bi ob zavrnitvi tega zahtevka moralo odločati tudi o naknadno podrednem zahtevku za obnovo postopka (česar pa ni storilo). Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o prvotnem predlogu tožnice, v razlogih sklepa pa je navajalo tudi razloge, zakaj ta ni bil utemeljen (češ, da vročitve ni mogoče ponoviti in da je bila odločba že vročena, ...), je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Glede na ugotovljeno bistveno kršitev, pa tudi zmotno materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju moralo pooblaščencu tožnice najprej vročiti izpodbijano sodbo in s klavzulo o pravnomočnosti počakati do poteka pritožbenega roka, oz. v primeru pritožbe zadevo odstopiti pritožbenemu sodišču v reševanje pritožbe tožnice.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o njenih stroških postopka in jih ji priznalo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur.l. RS št. 7/95 - 75/2001). Pri tem je glede na procesni sklep, ki ga izpodbija tožnica, ob analogni uporabi tar.št. 16 OT pooblaščencu tožnice priznalo 187,50 točk po OT, kar glede na vrednost točke (100,00 SIT) znaša 18.750,00 SIT, priznalo pa ji je tudi takso za pritožbo, ki v skladu s 5. odst. tar.št. 3 Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur.l. RS št. št. 1/90 - 77/2002) znaša 100 točk (kar glede na vrednost točke 19,00 SIT znaša 1.900,00 SIT). Skupaj mu je torej priznalo 20.650,00 SIT, brez zahtevanih 100 točk po OT za posvet s stranko in 50 točk po OT za prejem odločbe in poročilo stranki, ker sta ti opravili že zajeti v priznanje stroškov za pritožbo. Tožena stranka je dolžna tožnici navedeni znesek povrniti v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.