Jedro

Tožniku je prenehalo delovno razmerje v javni agenciji in je brez prekinitve sklenil delovno razmerje z ministrstvom. V tožnikovem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, zato tožnik neupravičeno zahteva, da bi mu morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri javni agenciji.

Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišajo z zneska 627,50 EUR na znesek 919,10 EUR.

Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 42,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek: - za ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 3. 12. 2008 in njegovo odpravo, - za ugotovitev, da je tožena stranka kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja s tem, ko mu je pri premestitvi iz Javne agencije za …. v Direkcijo RS za …., nezakonito zmanjšala že pridobljeni količnik, - da se toženi stranki naloži, da tožniku od 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 prizna oziroma določi količnik v višini 7.20, od 1. 10. 2007 do prevedbe po Zakonu o razmerju plač v javnem sektorju pa količnik v višini 8.00, s 1. 8. 2008 pa izvesti na podlagi tega zakona prevedbo upoštevaje količnik 8.00 ter to prevedbo upoštevati pri vseh nadaljnjih napredovanjih, - da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna plačo vse od 1. 8. 2007 dalje do izdaje te sodbe, upoštevaje količnik oziroma prevedbo v skladu s prejšnjo alinejo in sicer, da za vsak mesec ugotovi in obračuna njegovo bruto plačo ter po odštetju dejansko izplačane plače in obračunu ter odvedbi vseh davkov in prispevkov tožniku izplača razliko v plači za vsak posamični mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, od plačilnega dne dalje do plačila, - da tožena stranka tožniku poravna vse stroške postopka v zvezi z zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in pritožbenega postopka (vse točka I izreka).

Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 627,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis ko še štelo, da pri prehodu tožnika od enega delodajalca k drugemu ni šlo za kontinuiteto delovnega razmerja, temveč naj bi tožnik pri toženi stranki sklenil novo pogodbo o zaposliti na podlagi prisilnega predpisa, to je določbe 43. člena Zakona o železniškem prometu (ZZeIP-F, Ur. l. RS, št. 15/2007). Republika Slovenija je v zadnjih letih večkrat spremenila ureditev izvajanja svojih javnih funkcij na področju železniške infrastrukture. Te funkcije so se prenašale med Ministrstvom za..., Agencijo za ... in Direkcijo za …., spremenila pa se je tudi sama organizacijska struktura in ime pristojnega ministrstva. Ves čas pa so javne naloge Republike Slovenije, ne glede na spremembo predpisov, izvajali isti delavci, ki jih je Republika Slovenija s predpisi pač prenašala iz ene organizacijske oblike v drugo. Tožnik ni imel nobenega vpliva na to pri kom bo zaposlen in kako bo organiziran njegov delodajalec, prav tako pa ga tudi nihče ni vprašal o tem, ali se strinja z organizacijskimi spremembami in prisilnimi premestitvami iz ene organizacijske oblike v drugo. Tožnik ni imel nobenega vpliva na svoj delovno-pravni status, razen morebiti na točki, ko ne bi podpisal nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar bi tožnik v tem primeru ostal brez delovnega razmerja in brez sredstev za preživljanje. Tožnik je v spis predložil vrsto dokazil o tem, da sta se s problemom njegovega prenosa in plače ukvarjala tako novi kot prejšnji delodajalec in da je tožena stranka nekaj časa kazala željo po tem, da popravi napako, ki je bila storjena v škodo tožnika. V takšnih razmerah tožnik ni mogel storiti drugega kot to, da je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, računajoč pri tem, da ima delodajalec iskren namen, da popravi napako. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka tožena stranka predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, v kolikor pa sodišče prve stopnje temu predlogu ne bi sledilo, pa zoper to odločitev vlaga pritožbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o priglašenih stroških postopka, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj toženi stranki ni priznalo potrebnih stroškov v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi z določbo 151. člena ZPP oziroma 155. člena ZPP. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila izpodbijana sodba izdana v ponovljenem postopku, kar pomeni novo fazo odločanja, ter da je tožena stranka priglasila tudi stroške za narok v ponovljenem postopku. V skladu z določbo 2. odstavka 14. člena veljavnega Zakona o odvetniški tarifi. (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) gre odvetniku nagrada na vsaki stopnji. V 19. členu ZOdvT pa je določeno, da predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, novo stopnjo. Sodišče prve stopnje je v novem postopku razpisalo narok, na katerem je izvedlo dokaze in ker se ga je udeležila tudi tožena stranka, je upravičena do povračila stroškov za narok v ponovljenem postopku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožniku naloži tudi plačilo stroškov za narok v ponovljenem postopku, kot tudi stroške te pritožbe.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma je potrebno opozoriti, da je pritožbeno sodišče že sodilo v istovrstnih sporih in s sodbo Pdp 863/2010 z dne 17. 3. 2011 ter sodbo in sklepom Pdp 983/2010 z dne 21. 2. 2011 obakrat zavrnilo pritožbi delavcev tožene stranke zoper prvostopenjski sodbi, s katerima sta bila zavrnjena zahtevka tožnikov za plačilo razlike med količnikom, ki so ga delavci imeli pri Javni agenciji za ….in količnikom, ki ga imajo po premestitvi v Direkcijo ... Eden od vidikov ustavnega načela enakosti pred zakonom, kakor ga določa 14. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – I s spremembami) je, da morajo sodišča v enakih zadevah odločati enako. Drugače povedano vse veljavne pravne predpise je potrebno na enak način uporabljati za vse državljane. Seveda to ne pomeni, da ni možen odstop od ustaljene sodne prakse, vendar morajo biti za tak odstop podani utemeljeni razlogi, ki pa jih v tem konkretnem primeru ni.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožnik v pritožbi ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo zmotno.

Sodišče prve stopnje je pravilo in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - Ministrstvo za ... je od Javne agencije za ... prevzelo naloge, finančna sredstva ter druge pravice in obveznosti s področja investicij v javno železniško infrastrukturo; - tožniku je prenehalo delovno razmerje v Javni agenciji za ... in je na podlagi 43. člena ZZelP-F z 1. 8. 2007 brez prekinitve sklenil delovno razmerje z Ministrstvom za …., Direkcijo RS za ….

- tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2004 zaposlen za nedoločen čas pri Javni agenciji za ... na delovnem mestu vodje projekta v Sektorju za ... ter razvrščen v plačilni razred s količnikom 7.20; - pogodbo z dne 18. 7. 2007 je tožnik sklenil za delovno mesto podsekretarja s količnikom za določitev osnovne plače v višini 6.00; - z aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko z dne 28. 9. 2007 je bil določen nov količnik v višini 6.80; Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da glede na ugotovljena dejstva, v konkretnem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, v smislu določbe 2. odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 s spremembami), na katero se je skliceval tožnik. Že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je v sklepu z dne 3. 12. 2008 zavzela pravilno stališče, da v skladu z 152. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami) delovno razmerje ne preneha le v primeru premestitve iz enega v drug organ pri istem delodajalcu, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Da gre za dva različna delodajalca, je razvidno že iz tega, da je v skladu z 2. odstavkom 3. člena ZJU Republika Slovenija delodajalec le v državnih organih. Kaj so državni organi, je opredeljeno v 6. členu ZJU, to so organi državne uprave (ministrstva, organi v sestavi ministrstev, vladne službe in upravne enote) in drugi državni organi (Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Proračunsko sodišče, Varuh človekovih pravic, pravosodni organi in drugi državni organi, ki niso organi državne uprave). Med druge državne organe ne sodijo javne agencije, v kakršni je bil tožnik zaposlen. Da v konkretnem primeru ni šlo za premestitev javnega uslužbenca v smislu določb 147. do 152. b. člena ZJU, je razvidno tudi iz v konkretnem primeru uporabljene določbe 43. člena ZZelP-F. Prvi odstavek 43. člena ZZelP-F je določal, da javni uslužbenci agencije, ki so do uveljavitve tega zakona opravljali nadzor nad opravljanjem gospodarskih javnih služb, investicijami in trženjem javne železniške infrastrukture, sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom pristojnim za promet oziroma upravljalcem. Iz te določbe povsem jasno izhaja, da gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in ne za nadaljevanje dela pri novem delodajalcu pod pogoji iz pogodbe, ki so jo javni uslužbenci agencije imeli sklenjene z Javno agencijo za ... Iz istih razlogov tudi ne pride v poštev uporaba določbe 20. člena ZSPJS, saj se ta nanaša na premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, razen tega pa je pogoj za ohranitev plačnih razredov napredovanja, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, da ta napredovanja niso bila dosežena v nasprotju z zakonom, kar pa v primeru tožnika ne drži, kakor bo razloženo v nadaljevanju.

Neutemeljenost tožnikovega zahtevka, da obdrži količnik, ki ga je pred zaposlitvijo imel pri Javni agenciji za ..., je razvidna tudi iz nadaljnje določbe 2. odstavka 43. člena ZZelP-F. Ta določa, da so javni uslužbenci agencije, ki glede na vsebino svojega dela, opravljajo javne naloge in bodo v ministrstvu opravljali javne naloge, ob smiselni uporabi 194. člena ZJU z dnem uveljavitve akta o sistematizaciji delovnih mest, prevedejo v ustrezne uradniške nazive in sklenejo pogodbo o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je že zakon izrecno predvidel, da delavci Javne agencije z...ob prehodu v Direkcijo za …. kot organ v sestavi ministrstva za promet sklenejo novo pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da pravice in obveznosti pogodbe, ki so jo imeli sklenjeno z agencijo, ne preidejo avtomatično na novega delodajalca, saj mora ta opraviti prevedbo ob smiselni uporabi določb 194. člena ZJU. Iz 1. odstavka 195. člena ZJU izhaja, da se za uradniške nazive tretje stopnje (sem spada naziv podsekretarja) določi količnik za določitev osnovne plače v višini 6.00, kolikor je bilo tudi določeno v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko.

Tožnikovo pričakovanje, da bi mu tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 43. člena ZZelP-F moralo upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri Javni agenciji za ..., je neutemeljeno tudi glede na ugotovitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v sklepu, ki ga tožnik izpodbija s tožbo. Komisija pravilno ugotavlja, da je bil tožnik na prejšnjem delovnem mestu v Javni agenciji za ... ob sklenitvi delovnega razmerja neupravičeno razvrščen v količnik 7.20, to je za tri plačilne razrede višje od izhodiščnega količnika. Javna agencija ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom ni upoštevala določbe 31. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), ki je določal, da se zaposleni ob prvi zaposlitvi v državni upravi praviloma uvrstijo v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, razen če izpolnjuje pogoje, določene za napredovanje v tem Pravilniku za uvrstitev v višji plačilni razred, o čemer odloča pristojni organ ob sklenitvi delovnega razmerja. Ob tem bi moral biti izveden enak postopek, kot ob rednem napredovanju, pri čemer je novo zaposlenega mogoče uvrstiti le dva in ne tri razrede (kot je bilo v primeru tožnika) višje od izhodiščnega količnika. Glede na to, da tak postopek za tožnika pri Javni agenciji za …. ni bil izveden, tožena stranka nezakonito pridobljenih plačilnih razredov ni mogla upoštevati ob sklenitvi novega delovnega razmerja s tožnikom, saj tega ne bi smela storiti tudi glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 20. člena ZSPJS. S pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnik pri toženi stranki s 1. 8. 2007 sklenil delovno razmerje, je bila tožniku določena plača, kakršno bi moral imeti pri prejšnjemu delodajalcu, če bi bil pri njem na ta dan še zaposlen. Izpolnitev pogojev za napredovanje pa je tožena stranka upoštevala pri sklenitvi aneksa k pogodbi o zaposlitvi.

Tudi za ta spor velja ugotovitev, kakršno je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi in sklepu Pdp 983/2010 z dne 21. 2. 2011, da tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil, zato ni možno šteti, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kakršen je bil dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Razen tega pa je bil ta količnik povsem pravilno določen, kakor je že razloženo zgoraj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih zoper izpodbijano sodbo uveljavlja tožnik, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pač pa se zoper odločitev o stroških postopka utemeljeno pritožuje tožena stranka. Pri tem sicer neutemeljeno uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Napačna odločitev o stroških postopka namreč ni posledica zmotne uporabe določb ZPP in tudi ne posledica zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zmotne uporabe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe 19. člena ZOdvT o tem, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Prav tako ni upoštevalo določbe 2. odstavka 14. člena ZOdvT o tem, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Navedeno pomeni, da je Državno pravobranilstvo RS kot pooblaščenec tožene stranke pravilno priglasilo nagrado za narok po tar. št. 3212 tako za narok v prejšnjem postopku, kot za narok v novem postopku. V tem sporu je namreč sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in takrat tisti del tožbe, ki je predmet izpodbijane sodbe, zavrglo. Pritožbeno sodišče je sklep o zavrženju dela tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je tudi nagrado za postopek priglasila za vsako stopnjo posebej, torej dvakrat, vendar v pritožbi ne zahteva, da ji sodišče prizna nagrado tudi za nov postopek. Do dvojne nagrade za postopek tožena stranka tudi ne bi bila upravičena, saj je v četrtem odstavku opombe 3 k 3. delu tarife izrecno določeno, da se že nastalo nagrado za postopek pred sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z njo že ukvarjalo. Navedeno pomeni, da odvetnik za nov postopek lahko prejme le razliko v nagradi, če je nagrada za nov postopek višja od nagrade, ki je bila že odmerjena za prejšnji postopek. V konkretnem primeru pa je tožena stranka za oba postopka priglasila enako nagrado v višini 315,90 EUR, kar pomeni, da tudi po vštetju nagrade za prejšnji postopek v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, znesek ostane enak.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišalo za 291,60 EUR, tako da je tožnik toženi stranki sedaj dolžan povrniti stroške postopka v višini 919,10 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov, ki znašajo 42,10 EUR (22,10 EUR nagrada za postopek, 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev).