Jedro

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa v konkretnem primeru tudi sicer tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, saj tožnik v azilnem domu na Hrvaškem sploh še ni bil in se azilni postopek zanj sploh še ni začel in še niso nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti oceno, ali gre na Hrvaškem za nečloveško ali ponižujoče ravnanje pri osebah, ki so že vložile prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 20213 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je še odločila, da se predaja izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v 6 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 18. 10. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen, in sicer 28. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 18. 10. 2023 sprejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor, pri čemer v nadaljevanju obrazložitve sklepa povzema, kaj je tožnik na njem povedal. Povedal je, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ob drugem poskusu prečkanja meje ga je prijela hrvaška policija, slekli so ga in mu odvzeli telefon ter ga uničili. Odpeljali so ga na policijsko postajo, kjer so mu odvzeli prstne odtise, naslednji dan pa so ga odpeljali na železniško postajo, od koder se je z vlakom odpeljal do slovenske meje. Po odvzemu prstnih odtisov je prejel tudi nek papir, ki ga je izgubil ob prečkanju slovenske meje. Ne ve, kaj je pisalo na papirju. Drugi so mu povedali, da napisano na papirju pomeni, da mora zapustiti državo. Razen s policisti ni imel stikov z drugimi uradnimi osebami.

5. Tožena stranka v zvezi z njegovimi izjavami pojasnjuje, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne v okviru policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Bistveno pri presoji konkretnega primera je, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnik še niti ni odšel do azilnega doma, saj po njegovih besedah v Republiki Hrvaški sploh ni bival, tam se je zadržal manj kot en dan. Ves čas je bil le v postopku s hrvaško policijo, v azilnem domu pa sploh ni bil nastanjen. Tožnik razen s policisti ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo ali komurkoli drugim. Njegove navedbe o grdem ravnanju policistov temeljijo zgolj na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Po prihodu bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Sklicujoč se na sodno prakso upravnega sodišča tožena stranka navaja, da je bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik bo vrnjen v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Postopek mednarodne zaščite se zanj praktično še ni začel. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev v Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kot izhaja iz sodne prakse, ki jo tožena stranka citira, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

6. Tožnik v tožbi navaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Tožeča stranka, sklicujoč se na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16, navaja, da je treba 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca za azil mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče. V zadevi Jawo je Sodišče EU navedlo, da se predaja prosilca v državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

7. Tožnik je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanem in poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških organov. Do tožnikovih navedb glede policijske obravnave se tožena stranka ni opredelila. Ravnanje policistov ne kaže na to, da so želeli, da odide v azilni dom, niti da bi ga napotili v azilni dom. Želeli so, da zapusti Republiko Hrvaško. Nadalje tožeča stranka oporeka strogemu ločevanju med policijskim postopkom in azilnim postopkom. Policijski postopek je sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Obstaja velika nevarnost, da tožnikova prošnja ob vračanju na Hrvaško ponovno ne bo obravnavana. To se je zgodilo že prvič, ko je bil vnesen v EURODAC, hkrati pa mu je bilo rečeno, da naj zapusti državo. Poleg tega tožena stranka ni pridobila nobenih informacij o stanju na Hrvaškem glede prosilca za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1759/2023, iz katere izhaja, da ker je imel tožnik zadržke zaradi slabega ravnanja hrvaških policistov, da bi zaradi tega morala tožena stranka zaradi spoštovanja načela nevračanja njegove izjave preverjati tako, da bi po uradni dolžnosti vključila tudi ustrezno posodobljene podatke o stanju v Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema, tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožeča stranka prilaga tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", pridobljene s strani PIC. Iz njih med drugim izhaja, da je bil prosilcem za azil onemogočen dostop do azila, policija je nezakonito vračala ljudi. Regionalno upravno sodišče v Hannovru je prekinilo izvedbo transferja po dublinskem postopku. Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu pa je razveljavilo transfer. V postopku ni izkazano, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka na Hrvaškem. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino ali celo v matično državo. Tožena stranka bi morala aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. To bi pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. 9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da obstajajo tam sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti v državi, ki sprejme tožnika, morajo biti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Navedbe tožnika o slabih osebnih izkušnjah na Hrvaškem same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Tožena stranka šteje za povsem neizkazano dejstvo trditev tožnika, da je na Hraškem prejel papir, na katerem je pisalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti. Povedal je namreč, da naj bi ta dokument izgubil po prečkanju slovenske meje. Iz dokumentacije o predhodnem postopku na policijski postaji Brežice ne izhaja, da bi tožnik posedoval kakršenkoli dokument. Poleg tega je nelogično, da je hrvaška policija evidentirala tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in se s tem zavezala za obravnavo njegove prošnje, nato pa mu odredila, da mora ozemlje Republike Hrvaške zapustiti. Neutemeljena je trditev, da obstaja nevarnost, da tožnikova prošnja na Hrvaškem ne bi bila ponovno obravnavana. Če meritorna odločitev ni bila izdana, prosilec pa ni eksplicitno umaknil svoje prošnje, gre za novo prošnjo in ne za ponovno prošnjo, kar velja tudi v konkretnem primeru. Tudi če so resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem bi bila prav tako Hrvaška odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo ta spoštovala človekove pravice, pa tožena stranka pojasnjuje, da je prejela odgovor, da bo Republika Hrvaška obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, odgovor pa vsebuje tudi zagotovilo, da bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v razumnem roku ter da bo nastanjen v sprejemi center, ki izpolnjuje pogoje v skladu s standardi EU. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški kakorkoli oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo. Tega nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Poleg tega je tožena stranka od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primer prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP, oziroma v 4. členu Listine EU. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 7. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da prvič, ko so jih prijeli policisti na Hrvaškem, so jih vrnili, v drugem poskusu pa mu je uspelo, da so ga odpeljali v Zagreb in vzeli prstne odtise in nato so jih odpeljali na železniško postajo. Dali so jim v roke papir, na katerem piše, da morajo zapustiti državo oziroma naj gredo proti Sloveniji. Zanika, da bi jih policisti napotili v azilni dom v Zagrebu. Pet ur je bil na policijski postaji, potem so ga odpeljali na železniško postajo in rekli, da lahko gre kamorkoli oziroma v Slovenijo, niso pa ga napotili v azilni dom. V postopku ni imel tolmača. S policisti se je sporazumel malo v angleškem jeziku, on ni z njimi nič govoril, ampak so bili v skupini ljudje, ki so razumeli angleško. V Sloveniji pa se je s policisti sporazumeval preko googlovega prevajalnika. Povsod je dajal pravilne osebne podatke. Zanikal je, da bi vedel, da je ob oddaji prstnih odtisov podal prošnjo za mednarodno zaščito. Prav tako zanika, da bi bil v centru za tujce na Hrvaškem. Papir, ki so mu ga dali hrvaški policisti, pa je izgubil hkrati z drugimi stvarmi.

**K točki I izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir, v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

14. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

15. Obravnava zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 216/2023. Del tožbenih navedb se nanaša na to, da so policisti na Hrvaškem s tožnikom grdo ravnali, vendar pa je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jih po prečkanju bosansko-hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predani Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov so tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke glede ravnanja hrvaške policije, za ta primer nerelevantne.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem brez tolmača in da mu nihče ni pojasnil v kakšnem postopku je in zakaj so mu odvzeli prstne odtise, sodišče pojasnjuje, da bo imel tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status. Na Hrvaško bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kjer ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito in če bo vložil namero za to, bo odpeljan v azilni dom in mu bodo tudi zagotovljene vse pravice, ki jih imajo prosilci za azil, vključno s tolmačem, ki ga bo razumel. Poleg tega je bil tožnik na Hrvaškem zelo malo časa in glede na tako kratkotrajno bivanje na Hrvaškem ni mogoče na splošno očitati pristojnim organom na Hrvaškem, da bi mu bila pravica do tolmača in do stika z uradnimi osebami onemogočena, saj se azilni postopek zanj praktično sploh še ni začel. 17. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa v konkretnem primeru tudi sicer tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, saj tožnik v azilnem domu na Hrvaškem sploh še ni bil in se azilni postopek zanj sploh še ni začel in še niso nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti oceno, ali gre na Hrvaškem za nečloveško ali ponižujoče ravnanje pri osebah, ki so že vložile prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

18. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da se tožena stranka do tožnikovih navedb glede policijske obravnave na Hrvaškem ni opredelila. V zvezi s tem je tožena stranka v sklepu na tretji strani navedla, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Navedla je tudi, da je bil tožnik na Hrvaškem le v postopku s hrvaško policijo, v azilnem domu pa sploh ni bil nastanjen. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ravnanje hrvaških policistov ne kaže na to, da so želeli, da tožnik odide v azilni dom niti da bi ga napotili v azilni dom, pa sodišče meni, da niso dovolj izkazane. Tožnik namreč ni predložil dokumenta, ki naj bi mu ga dali hrvaški policisti, da bi se dalo to preveriti, hkrati pa tudi ni logično, zakaj bi bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, če pa ga Hrvaška naj ne bi hotela obravnavati kot prosilca, ampak naj bi mu rekli, naj zapusti Hrvaško. Glede tožbenih navedb, da je tožnika strah, da ga bodo iz Hrvaške vrnili v Bosno in Hercegovino ali pa v matično državo, sodišče pojasnjuje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško po dublinskem postopku ni bila žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. V primeru, če bo tožnik vrnjen v dublinskem postopku, bo imel enake pravice kot v Republiki Sloveniji, torej mu bo zagotovljen tudi tolmač in mu bo omogočeno razumevanje azilnega postopka.

20. Glede tožbenih očitkov, da tožena stranka neutemeljeno ni pridobila nobenih informacij o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku, pa sodišče pojasnjuje, da glede na to, da tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu niti se njegova prošnja za mednarodno zaščito ni začela obravnavati in tako ni imel še nobenih izkušenj kot prosilec za mednarodno zaščito, tožena stranka v upravnem postopku ni imela razloga, da bi dodatno pridobivala informacije o tem, kako so obravnavane osebe po tem, ko že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih informacij o tem, kako so obravnave osebe na Hrvaškem, ko imajo že status prosilca za mednarodno zaščito, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni preverjala relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi. Ker je tožnik te informacije predložil šele v upravnem sporu in prav tako tudi tožena stranka v odgovoru na tožnikove navedbe (mišljeno je splošno zagotovilo), je sodišče navajanje teh novih dejstev in teh novih dokazov s strani obeh strank v tem upravnem sporu tudi upoštevalo in se bo v tej sodbi v nadaljevanju obrazložitve do njih opredelilo.

21. Tožnik v tožbi citira več različnih virov in poročil, ki jih je k tožbi tudi priložil, iz katerih naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški ali neprimeren odnos hrvaških organov do beguncev. Sodišče teh navedb ni štelo kot nedovoljene tožbene novote, saj je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi na sodišču povedala, da na svojem osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca. Sodišče je upoštevalo, da kot prava neuka stranka tedaj ni mogel poznati teh virov, zato jih iz upravičenih razlogov ni mogel citirati že prej. Pooblaščenka tožnika je ta razlog, zakaj teh poročil ni predložil že v upravnem postopku, navedla na glavni obravnavi in sodišče šteje to kot utemeljen razlog. Sodišče se zato tudi do teh virov, citiranih v tožbi, opredeljuje, zaradi enakopravnega obravnavanja obeh strank v postopku pa je sodišče upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki se nanašajo na splošno zagotovilo v nekem drugem primeru, ki je bilo tudi priloženo k odgovoru na tožbo. Tožnik v tožbi in priloženih informacijah citira vire, iz katerih izhajajo informacije o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov. Te informacije po presoji sodišča za ta primer niso relevantne, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status od tistih oseb, ki pridejo v Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ali Srbije, saj bo v primeru vrnitve na Hrvaško tja vrnjen v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopanju do postopka za mednarodno zaščito. Glede citiranja informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči posameznih evropskih držav pa sodišče pojasnjuje, da se te sodbe nanašajo na posamezne primere glede na okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera in jih ni mogoče posploševati na obravnavo vseh prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Prav tako za ta primer niso relevantne informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci, saj je sodišče že pojasnilo, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena presoja, kako ravnajo hrvaški organi z osebami takrat, ko te že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Glede informacij o težavah oseb, ki potrebujejo psihološko obravnavo, pa sodišče ocenjuje, da tudi te informacije niso relevantne za obravnavani primer, saj tožnik tovrstnih problemov ni navajal, ampak je na vprašanje na osebnem razgovoru, ali se dobro počuti in ali lahko odgovarja na vprašanja, odgovoril pritrdilno. K tožbi priloženi izvleček iz sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023 pa prav tako ni povezan z obravnavano zadevo. Pri tej sodbi je ESČP ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hudo poškodbo mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. Kot je razvidno iz vsebine te sodne odločbe, ta ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernostni upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi imela predaja za posledico, da prejšnjega razmerja ne bi bilo več mogoče vzpostaviti, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbah, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

25. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.