Jedro

Mnenje višjega državnega tožilca o obdolženčevi pritožbi za sodišče ni zavezujoče. Če tega sodišče druge stopnje ne sprejme, ampak ga argumentirano zavrne, s tem ne prekrši nobene določbe Zakona o kazenskem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je obsojenega A.S. s sodbo z dne 19.3.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen en mesec in 20 dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca S.G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu A.S. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, prekršilo pa tudi določbe 17. člena, 2. odstavka 329. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP ter določbi 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da "obtožni predlog zavrne in obsojenca oprosti", podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega A.S. z navedbami v zahtevi, da obsojenec ni bil udeležen v dogajanju, ko je skupina petih varnostnikov iz prostorov žage odstranila stavkovno stražo, v kateri je bil tudi oškodovanec S.G., pač pa dve uri pozneje, ko je večja skupina stavkajočih delavcev vdrla v prostore žage in izza komandnega pulta odstranila obsojenega A.S., da sta obe sodišči kljub izrecnim opozorilom obrambe na neskladnost pričevanja prič obtožbe vztrajali, da je ravno obsojenec z uporabo prekomerne sile poškodoval oškodovanca, čeprav je priča B.Z. povedal, da je bil on tisti, ki je oškodovanca, ne da bi mu kdorkoli pomagal, odstranil iz proizvodne hale, ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za vložnikove navedbe, da ni mogoče najti razumne razlage, zakaj bi priča B.Z. pod grožnjo kazenskega postopka izpovedal, da je oškodovanca odstranil sam in s tem prevzel nase krivdo za povzročene poškodbe, če dogodek ne bi potekal tako, kot ga je opisoval, da tako različico poškodovanja oškodovanca dopušča tudi izvedenec medicinske stroke ter da so v izpovedbah prič, ki so potrdile navedbe oškodovanca, podane številne vrzeli, svoje pričevanje pa da so A.O., B.R. in F.B. vseskozi spreminjali in dopolnjevali. Z navedbami, da obsojencu krivda ni nesporno dokazana, zahteva prav tako izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Obsojenčev zagovornik tako v zahtevi izpodbija verodostojnost prič, ki so potrdile oškodovančevo različico dogajanja, po drugi strani pa ponuja drugačno dokazno presojo obsojenčevega zagovora in navedb prič, ki so izpovedale vsebinsko enako kot obsojenec ter na tej podlagi zatrjuje, da obsojencu storitev kaznivega dejanja ni dokazana onstran razumnega dvoma. S tem pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi ko zahteva sklicujoč se na gornje navedbe pravi, da je sodišče prekršilo določbe 1. odstavka 17. člena ZKP, torej da ni po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, drugega odstavka 329. člena ZKP, ki predpisuje, da dokazovanje obsega vsa dejstva, za katere sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo ter 2. odstavka 355. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Na podlagi lastne dokazne presoje, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa vložnik zatrjuje tudi, da je sodišče prekršilo obsojenčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj da bi moralo v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obsojenca oprostiti. Iz take formulacije v zahtevi je razvidno, da obsojenčev zagovornik zavrača ugotovljeno dejansko stanje in razen s temi trditvami z ničemer ne obrazloži, zakaj naj bi bil obsojenec v kazenskem postopku obravnavan neenakopravno in o njegovi zadevi odločeno drugače, kot se sicer redno odloča o vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Prav tako zahteva ne pove, zakaj naj bi ne bila zagotovljena enakopravnost med strankama udeleženima v postopku.

Zatrjevanje kršitve določbe 27. člena Ustave pa je nerazumljivo, saj je domneva nedolžnosti, glede storitve kaznivega dejanja, za obsojenca prenehala z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe. Zahteva je v tem obsegu zato neutemeljena.

Kolikor se vložnik sklicuje na mnenje višjega državnega tožilca, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ker da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je treba povedati, da to mnenje nasprotne stranke za sodišče ni zavezujoče. Če tega sodišče druge stopnje ne sprejme, ampak ga argumentirano zavrne, s tem ne prekrši nobene določbe Zakona o kazenskem postopku.

Z navedbo v zahtevi, da je sklepanje obeh sodišč, da je priča R.S. izjavil, da dogodka ni videl in da ga ni bilo, protispisno, vložnik po vsebini uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisniku o izpovedbi navedene priče v postopku in samim tem zapisnikom. Na enak očitek v pritožbi je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje. Iz zapisnika o zaslišanju priče R.S. na glavni obravnavi (list. št. 62 in 63 in ne na list. št. 61, kot je pomotoma navedeno v drugostopenjski sodbi) je razvidno, da je priča R.S. izpovedal, da dogodka, ki je predmet obtožnega predloga, ni videl in da ga po njegovem tudi ni bilo ter da je opazil, ko je šel skozi halo tovarne, da je varnostnik B.Z. od zadaj objel "preko" telesa oškodovanca G. in ga potiskal proti izhodu. Sodišče prve stopnje je v sodbi izpovedbo varnostnika R.S. povzelo tako, da je navedlo, da je ta povedal, da dogodka ni videl in da ga ni bilo. Nato pa še, da so ta priča ter priče D.M., M.M. in B.Z. trdile, da je odstranitev oškodovanca izvedel Z. sam (1. odstavek na 4. strani sodbe). Iz navedenega je razvidno, da je sodišče sicer jedrnato, vendar pa vsebinsko korektno povzelo ta del izpovedbe priče R.S., zato v zahtevi zatrjevana protispisnost in s tem tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, nista podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da sta sodišči, ne da bi svojo presojo obrazložili, zavrnili skladna pričevanja prič R.S., D.M., M.M. in B.Z., ki so vsi izpovedali enako, da je Z. sam, s pomočjo ključa odstranil oškodovanca iz prostorov žage in da obsojenec S. pri tem ni sodeloval. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani obrazložilo, zakaj takim navedbam obsojenca in navedenih prič ni sledilo, pojasnilo pa tudi, zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanca in prič A.O., A.G., B.R. in F.B. ter mnenje izvedenca medicinske stroke prim. dr. V.J., ki je potrdil možnost nastanka oškodovančeve poškodbe, na način, ki se v celoti ujema z oškodovančevim opisom dogajanja. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, zakaj sprejema dokazno presojo v prvostopenjski sodbi, obrazložilo pa tudi, da nekatere neskladnosti v pričevanjih oškodovančevih sodelavcev niso takšne, da bi bila zaradi tega vprašljiva njihova verodostojnost. Zato je očitno, da ne gre za to, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pač pa zahteva zavrača dokazno presojo, sprejeto v sodbi. S tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega A.S. v svoji zahtevi, niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni A.S. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 120.000 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.