Jedro

V času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve iz delovnega razmerja. Če bi se takšna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v zavrnilnem delu točke I/1a glede zneska 571,88 EUR s pp in v točkah II/b, II/c ter IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo pod točko I/1 toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici: a) iz naslova neizplačanih in premalo izplačanih plač za obdobje od januarja 2007 do 6. 8. 2011 izplačati neto znesek 3.870,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov in dnevov dalje do plačila: 145,86 EUR (16. 02. 2007), 145,85 EUR (16. 03. 2007), 145,87 EUR (16. 04. 2007), 145,84 EUR (16. 07. 2007), 157,35 EUR (16. 09. 2007), 157,35 EUR (16. 10. 2007), 273,03 EUR (16. 04. 2010), 523,03 EUR (16. 05. 2010), 323,03 EUR (16. 06. 2010), 325,29 EUR (16. 07. 2010), 325,29 EUR (16. 08. 2010), 325,29 EUR (16. 09. 2010), 100,58 EUR (16. 10. 2010), 494,35 EUR (16. 06. 2011), 282,42 EUR (16. 07. 2011), v 8 dneh (prvi odstavek), kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, to je plačilo 1.983,38 EUR in zakonske zamudne obresti, je zavrnilo (drugi odstavek). V točki I/2 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 2011 v neto znesku 628,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011, v 8 dneh (prvi odstavek), kar je zahtevala tožnica več, to je zakonske zamudne obresti že od 16. 6. 2011, je zavrnilo (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je v točki II izreka zavrnilo: pod b) zahtevek iz naslova regresov za letni dopust za obdobje od 1996 do 2010, v zneskih in glede zakonskih zamudnih obresti, razvidnih iz izreka sodbe, pod c) zahtevek iz naslova regresov za malico za obdobje od julija 1996 do februarja 2011, v zneskih in glede zakonskih zamudnih obresti, razvidnih iz izreka sodbe, pod d) zahtevek iz naslova plačila odpravnine v višini 4.002,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila, ter pod e) zahtevek iz naslova odškodnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.131,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2012 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo zneska 9.980,00 EUR s pp in v IV. točki izreka še odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe (po tožbi) in zavrnilni del sodbe (po nasprotni tožbi) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da zastaranje ni teklo, dokler sta bili pravdni stranki zakonca. S tožnico ni bil poročen „A.A. s. p.“, njen delodajalec, ampak A.A.. Predmet spora niso terjatve med zakoncema, ampak terjatve iz delovnega razmerja, za katere ZDR kot specialni predpis določa petletni zastaralni rok. OZ ne velja v delu, ki se nanaša na pravila o zadržanju zastaranja, saj predmet spora niso terjatve med zakoncema. Tudi ne drži stališče sodišča, da bi plače sodile v skupno premoženje samo v primeru, če bi bile izplačane in da ne sodijo v skupno premoženje, ker niso bile izplačane. Skupno premoženje ni le aktiva, ampak tudi pasiva. Med aktivo spadajo terjatve obeh zakoncev. Ker gre za skupno premoženje tožnice in toženca, to izključuje podlago za utemeljenost tožničinega zahtevka. S sodno poravnavo sta stranki razdelili skupno premoženje, tako da tožnica nima več zahtevka zoper toženca. Sodišče je iz toženčeve izpovedi napačno sklepalo, da tožnici ni mogel izplačati denarja v gotovini, če denarja tudi sicer ni bilo. Njegova izpoved ne pomeni, da denarja sploh ni bilo, ampak da je tožnici izplačal vse, deloma z nakazili, deloma v gotovini. V sodni poravnavi je bilo dogovorjeno, da so s pravočasnim plačilom 92.000,00 EUR poravnane obveznosti iz naslova regresa ter morebitne odpravnine. Četudi ni bilo tako zapisano, sta stranki v postopku skladno navajali, da je šlo za regres za leto 2011, kar je sodišče upoštevalo. Iz navedenega pa je tudi sklepati, da v času sklepanja sodne poravnave ni obstajal noben drug dolg toženca do tožnice iz naslova regresa in ostalega, saj bi bilo to vključeno v poravnavo. To kaže tudi na to, da je toženec tožnici vse poravnal. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi. S tem, ko je tožnica kot delavka dvignila denar v skupni višini 9.980,00 EUR z računa s. p.- ja, kamor se je stekal denar od prodaje pasje hrane, in denar porabila za lastne potrebe, si je denar protipravno prilastila. Sodišče je zmotno zaključilo, da je denar dvigovala z računa z vednostjo toženca, denarja tudi ni porabila za delodajalca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma da razveljavi navedeni del sodbe in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške toženca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper zavrnilni del sodbe v točki I/1 a in zoper točko II ter IV izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, sprejelo napačno dokazno oceno in deloma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so razlogi med seboj v nasprotju. Nasprotje je tudi med tem, kar se navaja o odločilnih dejstvih v listinah in med vsebino samih listin. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011 na podlagi izredne odpovedi z dne 30. 8. 2011 po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Še preden je bila tožnici vročena ta izredna odpoved, je tožencu poslala opomin zaradi kršitve delovnih obveznosti zaradi neizplačanih plač. Dne 8. 9. 2011 je prejel njeno izredno odpoved. To je bilo še preden je bila njej vročena izredna odpoved toženca. Toženec ji je vročal odpoved priporočeno s pošiljko 30. 8. 2011 in 31. 8. 2011 na dva naslova. Tožnici je bila odpoved vročena šele po vročevalcu dne 26. 9. 2011. Sodišče se do tožničinih navedb v zvezi z napačnim vročanjem ni opredelilo. Napačno je ugotovilo, da je bila odpoved toženca pravilno podana že z oddajo pošiljke na pošto. Posledično je napačna odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na plačo za avgust in september 2011. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko izvedenki ni naložilo, naj preveri izračun plače še za avgust in september 2011. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odpravnine in odškodnine. Sodišče je nakazilo 500,00 EUR z dne 24. 2. 2011, glede katerega toženec ni določil, na kateri mesec se nanaša, niti da gre za plačo, upoštevalo kot nakazilo plače in zaradi tega znižalo vtoževano razliko plače za september in oktober 2010. Tako tožnici za oktober 2010 namesto vtoževanih 275,29 EUR ni priznalo nič, za september 2010 pa je od zahtevanega odštelo 224,72 EUR in ji prisodilo le še 100,58 EUR. Prav tako ni podlage za znižanje plače za junij 2011 v višini 71,88 EUR, kolikor je toženec tožnici za julij 2011 nakazal preveč, tega pa ni zahteval nazaj. Napačna je odločitev, da tožnici ne pripada regres za prehrano, ker je kuhala za družino zajtrk, kosilo in večerjo in tudi jedla. Sodišče ni npr. ugotovilo, da bi tožnica kuhala tudi za drugega zaposlenega delavca. Ne drži, da je toženec financiral nakup živil za obrok med delom. Četudi je sin v drugem postopku izpovedal, da je ob prihodu domov mama kuhala kosilo in da je nakupe hrane plačal oče, ni mogoče šteti, da je toženec izpolnil svojo obveznost iz naslova povračila stroškov prehrane med delom. Napačna je tudi odločitev glede regresa za letni dopust. Nerelevantno je poudarjanje, da je tožnica dopust nedvomno koristila, pa čeprav z družino. Nepomembno je, kdo je pokrival stroške dopusta družine. Iz izvedenih dokazov prav tako jasno izhaja, da regres za letni dopust tožnici ni bil nikoli izplačevan. Nerelevanten je zaključek, da je bil denar, ki se je porabil za oddih na morju ali na smučanju, zaslužen iz dejavnosti samostojnega podjetništva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (pod pritožbama je celotna odločitev, razen drugega odstavka točke I/2 izreka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve pravdnega postopka, tudi ne po 14. in 15. točki točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar uveljavlja tožnica. Razlogi sodbe si ne nasprotujejo, kršitev protispisnosti ni storjena, nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi oziroma z dokazno oceno pa ne pomeni, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica utemeljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v posledici zmotne uporabe materialnega prava glede zavrnjenega zahtevka iz naslova regresov za letni dopust, stroškov prehrane in iz naslova razlike v plači za junij 2011, september 2010 in oktober 2010. Glede preostale odločitve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tako da se pritožbeno sodišče v tem delu strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba toženca nerelevantno poudarja, da toženec ni A.A. kot bivši zakonec tožnice, ampak A.A. s. p. kot tožničin nekdanji delodajalec. V obeh primerih gre namreč za fizično osebo, ne glede na to, kako je ta opredeljena. S tem v zvezi toženec neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja, saj v času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, 29/2978 in nasl.) zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, saj gre za splošno veljavno določbo, ki velja tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve, ki se nanašajo na delovna razmerja. Če bi se tovrstna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.), potem bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.

7. V zvezi s pritožbeno navedbo toženca, da je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo o tem, kaj sodi v skupno premoženje, pritožbeno sodišče poudarja, da je že iz samega zapisa sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu v zadevi P 147/2011, razvidno, kaj je bilo predmet sodne poravnave. V I. točki te sodne poravnave sta namreč stranki soglasno ugotovili, kaj sodi v skupno premoženje. Zato je v tem sporu nebistveno navajanje strank o tem, kaj naj bi bilo še zajeto v skupno premoženje po sodni poravnavi. Tako toženec v pritožbi nerelevantno podaja obširne navedbe o tem, da tudi pasiva sodi v skupno premoženje zakoncev. V zvezi s tem se je po nepotrebnem ukvarjalo tudi sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da bi plače sodile v skupno premoženje le v primeru, če bi bile dejansko izplačane. Vendar pa, kot rečeno navedena ugotovitev ni odločilna za pravilno odločitev v tem sporu. Po jasni I. točki sodne poravnave spadajo v skupno premoženje (poleg dveh nepremičnin v k. o. B., pohištva in druge opreme v hiši na naslovu C., D., 13 pasemskih psov, dveh motornih vozil ter pravic in obveznosti iz leasing pogodbe) še sredstva in terjatve, ki spadajo v premoženje samostojnega podjetnika A.A. s. p. V skupno premoženje, ki je bilo predmet delitve po sodni poravnavi, so bile zajete le terjatve toženca kot samostojnega podjetnika, ne pa tudi terjatve tožnice. Ne drži torej pritožbena navedba toženca, da tožnica zaradi sklenjene sodne poravnave ne more imeti do njega nobenih terjatev več iz naslova delovnega razmerja. Podlage za takšno sklepanje ne predstavlja niti VI. točka sodne poravnave, po kateri sta stranki soglašali, da so s toženčevim pravočasnim plačilom zneska 92.000,00 EUR poravnane tudi obveznosti toženca do tožnice iz naslova regresa za letni dopust ter morebitne odpravnine. V II. točki sodne poravnave, ki se nanaša na razdelitev premoženja, je bilo namreč dogovorjeno, da toženec tožnici na račun deleža na skupnem premoženju izplača 92.000,00 EUR do 5. 8. 2011. Med strankama ni sporno, da se je VI. točka sodne poravnave nanašala le na regres za letni dopust za leto 2011. Vendar pa iz navedenega dejstva oziroma iz samega zapisa sodne poravnave vseeno ni mogoče sklepati na dejstvo, da takrat med strankama niso obstajale še kakšne druge terjatve, npr. tožničine terjatve iz delovnega razmerja, ki so predmet tega spora. Prav tako na podlagi sodne poravnave ni mogoče sklepati na izpolnitev tožničinih terjatev, ki so predmet tega spora. Tožena stranka glede načina izpolnitve poudarja možnost toženčevih nakazil na tožničin račun in sodišču prve stopnje očita sklepanje o tem, da (gotovinskega) plačila ni moglo biti, če je bil toženec tudi sicer brez denarja. Vendar pa zgolj sklicevanje na možnost nakazil na račun ne spremeni ključne okoliščine, da toženec izpolnitve teh terjatev ni dokazal. 8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožnici 92.000,00 EUR plačal šele po 5. 8. 2011, je v točki I/2 izreka tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011, pri čemer se je pravilno oprlo na 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). V točki I/1a izreka je sodišče prve stopnje ugodilo tudi zahtevku tožnice iz naslova razlike v plači za obdobje od januarja 2007 do 6. 8. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je pravilno upoštevalo določila pogodbe o zaposlitvi ter tudi izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje torej v zvezi z ugodilnim delom sodbe za priznanje plač in regresa za letni dopust za leto 2011 ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o nasprotni tožbi toženca na povračilo s strani tožnice dvignjenih zneskov z računa s. p. v času od 21. 3. 2008 do 27. 6. 2011 v skupnem znesku 9.980,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženec odprl poseben račun na banki, na katerega se je stekal denar glede dejavnosti, ki se je nanašala na pasjo hrano. Ker tožničino delo v podjetju ni bilo obsežno, je bila ustanovljena ta dodatna dejavnost, ki se je izvajala v okviru s. p. Tudi račun se je odprl v imenu s. p. Tožnica se je z navedeno dejavnostjo ukvarjala z vednostjo toženca, z njegove strani je bila pooblaščena tudi za dvigovanje gotovine, kar je bila torej tudi njena delovna obveznost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ob dvigih denarja kot delavka ni ravnala protipravno, niti ni na takšen način zase pridobila premoženjske koristi. Ključno je, da je s tem računom razpolagala po pooblastilu in v okviru delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi glede dodatne dejavnosti (v zvezi s pasjo hrano) samostojnega podjetnika, pri katerem je bila zaposlena. Ni podlage za vračilo navedenega zneska. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da so v skupno premoženje po sodni poravnavi izrecno sodile terjatve toženca (kot s. p.), kar bi nenazadnje veljalo tudi za predmetno terjatev.

10. Za odločitev o pritožbi tožnice zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine je relevantno dejstvo, da je tožnici delovno razmerje pri tožencu prenehalo na podlagi izredne odpovedi toženca, ne pa na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podala tožnica. Izredna odpoved toženca z dne 30. 8. 2011 je temeljila na tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZDR je začela učinkovati že s prvim dnem neupravičene odsotnosti, to je s 6. 8. 2011. Ker tožnica zoper izredno odpoved ni uveljavljala sodnega varstva, ta odpoved velja, s tem pa učinkuje tudi navedeni datum prenehanja delovnega razmerja na podlagi te odpovedi. Ni pomembno, kdaj ji je bila ta odpoved vročena. Bistveno je, da je tožnici odpoved bila vročena, četudi šele po vročevalcu 26. 9. 2011, po predhodnih poskusih vročitve izredne odpovedi po pošti.

11. Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožencu, še preden je prejela izredno odpoved z dne 30. 8. 2011, poslala opomin zaradi kršitev delovnih obveznosti zaradi neizplačanih plač, ter da mu je nato 8. 9. 2011 vročila izredno odpoved po 112. členu ZDR. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen ugotovljenega dejstva, da je toženec tožnici izredno odpoved poslal priporočeno po pošti s pošiljko že 30. 8. 2011 ter 31. 8. 2011 - na naslova, ki sta mu bila pač znana po tožničini odselitvi z doma. To pomeni, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedal prej, kot je to storila sama. Ker torej tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi njene izredne odpovedi, ne more biti upravičena do odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka po drugem odstavku 112. člena ZDR. Delavec je do teh dveh prejemkov lahko upravičen le v posledici zakonite izredne odpovedi po 112. členu ZDR, kar pa v predmetnem sporu ni bilo ugotovljeno. Glede na datum tožničinega prenehanja delovnega razmerja z dnem 6. 8. 2011 ni podlage za priznanje plače za čas od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011, saj takrat ni bila več zaposlena pri tožencu. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje izvedenki finančne stroke ni naložilo izračuna razlike v plači tudi za navedeno obdobje.

12. Sodišče prve stopnje je, poleg že omenjenih prisojenih razlik v plači, v točki I/1a zahtevek iz naslova razlike v plači delno zavrnilo (za plačilo 1.983,38 EUR s pp). Pritožba tožnice v zvezi z zavrnilno odločitvijo utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nakazilo toženca v višini 500,00 EUR z dne 24. 2. 2011 napačno ali vsaj preuranjeno upoštevalo na način, da je to ''poračunalo'' pri plači za september in oktober 2010, kar je imelo za posledico, da je v celoti zavrnilo zahtevek iz naslova razlike v plači za oktober 2010 v višini 275,29 EUR s pp in za september v višini 224,71 EUR s pp. Pritožba pravilno navaja, da za takšno postopanje sodišča ni podlage, kot tudi ne za zavrnitev zahtevka v višini 71,88 EUR glede plače za junij 2011 v posledici ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici za julij 2011 nakazal previsoko plačo za znesek 71,88 EUR.

13. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova razlike v plači za september in oktober 2010 ter za junij 2011 neutemeljeno zavrnilo, saj ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev, je pritožba tožnice v tem delu utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu točke I/1a glede zneska 571,88 EUR s pp razveljavilo ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj za pravilno ugotovitev relevantnih dejstev upošteva enaka izhodišča, kot jih je upoštevalo pri sprejemu pravilne odločitve o ugoditvi v preostalem delu zahtevka iz naslova razlike v plači. 14. Pritožba tožnice nadalje pravilno navaja, da niso relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kje in s kom je tožnica koristila letni dopust ter kdo je kril njene stroške koriščenja letnega dopusta. Tudi, če tožnica sploh ne bi šla dopust, če letnega dopusta sploh ne bi koristila, to ne bi pomenilo, da ni upravičena do regresa za letni dopust. V primeru spora o odškodnini zaradi neizkoriščenega letnega dopusta bi lahko bilo relevantno, ali je tožnica dopust koristila ali ne, za odločitev o regresu za letni dopust pa to ni pomembno. Bistveno je le, ali je delavec v določenem letu pridobil oziroma imel pravico do regresa za letni dopust in ali mu je delodajalec regres za letni dopust plačal. Tudi s tem v zvezi naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upošteva izhodišča, kot jih je sicer že upoštevalo pri sprejemu pravilne ugodilne odločitve o regresu za letni dopust za leto 2011 (131. člen ZDR). V zvezi z regresi za letni dopust, ki segajo v čas pred uveljavitvijo ZDR, naj glede podlage upošteva 57. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.). V zvezi z višino pa tudi Kolektivno pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 in nasl.) ter Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nasl.).

15. Tožnica v pritožbi tudi pravilno uveljavlja, da za odločitev o povračilu stroškov prehrane med delom ni pomembno dejstvo, da je tožnica za svojo družino kuhala zajtrk, kosilo in večerjo, ter da naj bi hrano za družino, ko je šla družina po nakupih, plačeval toženec. Navedene okoliščine še ne pomenijo izpolnitve pripadajočih zneskov tožnice iz naslova stroškov prehrane med delom. Odločilnega pomena je predvsem dejstvo, da je tožnica delala več kot 4 ure dnevno, zaradi česar ji malica pripada, če so izpolnjeni pogoji po kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo vsebino 56. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki določa, da zasebni delodajalec zagotavlja delavcu prehrano med delom: - v ustreznem obratu prehrane, - pogodbeno s prodajalnami z delikatesnim oddelkom, medtem ko delavcu mesečno nadomestilo za prehrano med delom pripada v višini po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo 49. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, po kateri se delavcu zagotovi topli obrok, če ta ni zagotovljen, pa je delavec upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, če dela vsaj 4 ure na dan. Vendar pa teh določil ni pravilno uporabilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede vtoževanih regresov za letni dopust za čas od leta 1996 do 2010 ter glede povračila stroškov prehrane med delom za čas od julija 1996 do februarja 2011, kar je prav tako razlog za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ob pravilni uporabi materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno dopolniti dokazni postopek za ugotovitev pravno relevantnih dejstev ter tudi o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

17. Glede na to, da je pritožbeno sodišče na podlagi tožničine pritožbe sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka).

18. Ker je pritožbeno sodišče glede preostale tožničine pritožbe ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka II/d in točka II/e izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Prav tako v zvezi s pritožbo toženca niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo z njegove strani izpodbijani del (ugodilni del točke I/1a, točka I/2 in točka III izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).