Jedro

Stranka je prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila.

Skupna storitev kaznivega dejanja v pomenu sostorilstva (25. člen KZ) se kaže v dveh oblikah: v skupni izvršitvi dejanja ali v drugačnem odločilnem prispevanju h kaznivemu dejanju. Sostorilstvo v obliki skupne izvršitve ne pomeni nujno istočasno izvrševanje dejanja in se lahko kaže tudi na način, da sostorilci eden za drugim ponavljajo ista izvršitvena dejanja, dokler ne nastane prepovedana posledica.

Izrek

Zahteva obsojenih J. in M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, J.T. 200.000,00 SIT, M.T. pa 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolžene J.T., A.T. in M.T. spoznalo za krive: J.T. kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točka I/1, 2 in 3) ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakona (točka III/1, 2 in 3); obsojenega M.T. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ (točka II), in štirih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakona (točke III/1, 2 in 3 in IV); obdolženo A.T. pa je spoznalo za krivo kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v zvezi s 25. členom istega zakonika (točka IV). Vsem trem obdolžencem je izreklo pogojne obsodbe in J. in M.T. določilo enotne kazni, prvemu štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, drugemu pa pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženi A.T. pa je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta.

Višje sodišče je ob reševanju pritožb obdolženih J.T., A.T. in M.T. prvostopenjsko sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolžence za večino kaznivih dejanj, razen zoper obdolženega J.T. za kaznivi dejanji, opisani pod točko I/2 in 3 ter zoper obdolžena J.T. in M.T. zaradi kaznivega dejanja pod točko III/3. Obdolženemu J.T. je ob upoštevanju nespremenjenih posameznih kazni v pogojni obsodbi določilo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta, obdolženemu M.T. pa je v pogojni obsodbi določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo dveh let. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojena J.T. in M.T. dne 1.10.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu določb 1. in 2. točke 372. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlagala sta, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje ali pa sodbo spremeni in o zadevi odloči. Vrhovni državi tožilec A.F. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da z navajanjem različnih procesnih vlog, ki jih opravlja sodišče v razmerju do obrambe, s čimer so vzpostavljena že na podlagi prejšnjih postopkov "določena razmerja nasprotovanja", vložnika zahteve v bistvu zahtevata izločitev sodnikov, ki so v tej zadevi opravljali sodniške dolžnosti. Ne glede, da različnost vlog obrambe, sodišča in državnih tožilcev, ki izhaja zgolj iz njihovega položaja v postopku, ki je rezultat njihovega poklica in dela oziroma funkcije, ki jo dejansko opravljajo, ni razlog, ki bi lahko že sam po sebi narekoval izločitev kateregakoli sodnika, pa mora stranka zahtevati izločitev sodnika najpozneje do konca glavne obravnave (1. odstavek 41. člena ZKP). V zahtevi za varstvo zakonitosti izločitve ni mogoče zahtevati, ne da bi vložnik tudi konkretno navedel, v čem naj bi bil kršen zakon v zvezi z neodvisnim in nepristranim sojenjem. Zahteva ne navaja nobenega razloga, da bi sodišče namenoma ravnalo pristransko v tej zadevi. Sklicevanja na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Ustavo Republiko Slovenije in določbe ZKP so v tej zadevi le pavšalna in nimajo podlage v konkretni argumentaciji. Vse ostale navedbe vložnikov zahteve posegajo v področje dejanskega stanja in zato pomenijo uveljavljanje v tem postopku nedovoljenega razloga (2. odstavek 420. člena ZKP). Sem sodijo navedbe o pomenu posamezne izjave za občutek ogroženosti in nestrinjanje z oceno, da posamezne izjave niso mogle izzvati občutka ogroženosti pri konkretnih oškodovancih, očitek o pomanjkljivem ugotavljanju kazenske odgovornosti ter navedbe, da sodišče ni upoštevalo potrdila srbskega državnega organa. Zato vrhovni državi tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva se v točki I sklicuje na kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in s tem v zvezi navaja, da je J.T. odvetnik, s sedežem v M., da ga sodniki, ki sodijo na prvi stopnji in člani senata pritožbenega sodišča "osebno dobro poznajo", saj je moral v različnih kazenskih postopkih po svoji poklicni dolžnosti očitati razne nepravilnosti pri sojenju, zaradi česar ni dvoma, da so se v tej zadevi "vzpostavila določena razmerja nasprotovanja". Zahteva navaja, da omenjene okoliščine vzbujajo dvom v nepristranskost sodnikov, ki bi zato po mnenju vložnika zahteve morali biti izločeni. Zaradi tesnega sorodstvenega razmerja naj bi enak pomislek obstajal tudi pri obsojenemu M.T., ki je sin J.T. Vložnika zahteve tudi opozarjata, da oškodovanec J.P. z Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru "sodeluje v okviru poravnalnih postopkov", zaradi česar bi moralo biti že po uradni dolžnosti iz postopka izločeno tudi to tožilstvo.

Vložnika zahteve uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP; ta je podana, če je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen iz izločitvenih razlogov, navedenih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da se vložnika ne sklicujeta na nobenega od teh izključitvenih razlogov, pač pa na razlog iz 6. točke 39. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, saj navajata okoliščine, ki po njuni oceni vzbujajo dvom v nepristranskost sodnikov, ki so v zadevi sodili na prvi in drugi stopnji.

Obsojenca, sklicujoč se na ustavne in konvencijske določbe, pravilno izpostavljata pravico do nepristranskega sojenja in pomen instituta izločitve sodnika (39. člen), ki je temeljni pogoj za zagotovitev nepristranskega sojenja. Ne upoštevata pa, da je izločitev sodnika po zakonu omejena na določeno fazo postopka in da stranka v primeru, če zaradi neopravičenih razlogov ne upošteva zakonskih omejitev, po določenem času izločitve sodnika ne more več zahtevati.

Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izdaje izpodbijane pravnomočne sodbe (ZKP-A, ki je začel veljati od 23.1.1999 dalje), mora stranka zahtevati izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP brž, ko zve za razlog, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Z odločbo Ustavnega sodišča (U-I-149/99 z dne 3.4.2003) je bila ta določba razveljavljena in z novelo ZKP-E, ki je sledila tej odločbi, tudi glede tega izločitvenega razloga določeno, da ga sme stranka uveljavljati do konca glavne obravnave. Izločitev sodnika višjega sodišča je lahko stranka zahtevala v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah (na primer opr. št. I Ips 333/2003 z dne 19.2.2004, I Ips 295/2003 z dne 11.3.2004) sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenca v zakonskem roku nista izkoristila pravice zahtevati izločitve ne v postopku na prvi, kot tudi ne na drugi stopnji, čeprav bi to lahko storila, zato smeta še toliko manj takšno kršitev uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu.

V nadaljevanju zahteve pod točko II (razdelki od 1 do 4) se obsojenca sicer sklicujeta na kršitve določb materialnega in procesnega prava, vendar iz obrazložitve izhaja, da pretežno navajata ugovore dejanske in ne pravne narave. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je odpraviti kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo. Tega izrednega pravnega sredstva pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnika v prvi točki zahteve zatrjujeta kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ker opisi izvršitvenih dejanj pod točko I/2 in 3 ter točko III/3 naj ne bi vsebovali vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. V nadaljevanju obrazložitve zanikata resnost groženj in zmožnost, da bi dosegle ogroženost drugega in v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji poudarjata, da so izjave že po vsebini neresne, nesmiselne, da izkustveno ne morejo nikogar prestrašiti, da se doslej oškodovancema še ni nič zgodilo, čeprav živijo v sosedstvu že več kot 10 let in podobno. S tem vložnika ponujata lastno presojo resnosti groženj in hkrati zanikata pravilnost ugotovitev pravnomočne sodbe, da so bile grožnje, ki sta jih obsojenca izrekla oškodovancema, resne in objektivno zmožne, da dosežejo ogroženost drugega. Zato Vrhovno sodišče teh navedb, s katerimi izpodbijata dejansko stanje, ni upoštevalo.

Vložnika zahteve trdita, da iz opisa kaznivega dejanja pod točko III/3 niso razvidni elementi sostorilstva v smislu določb 25. člena KZ in da sodba o tem tudi naj ne bi imela razlogov, s čimer smiselno uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je obsojena J. in M.T. spoznalo za kriva (točka III/3), da sta 17.4.1999 ob 18.30. uri na Š. cesti v M. ogrozila varnost z resno grožnjo, da bosta napadla njegovo življenje, ko sta J.P.-ju grozila in sicer J.T., da je od danes naprej mrtev, da ga ni več, da bo končal v kanti za smeti, M.T. pa, da so z zgornjimi sosedi končali in da je sedaj na vrsti on, da si bo zapomnil dan, ko se je skregal s sosedi, da ga bo ubil in ga spustil v luft, kar vse je močno prestrašilo oškodovanca, saj se je zbal, da bosta svoje grožnje dejansko uresničila.

Skupna storitev kaznivega dejanja v pomenu sostorilstva (25. člen KZ) se kaže v dveh oblikah: v skupni izvršitvi dejanja, ali v drugačnem odločilnem prispevanju h kaznivemu dejanju. Pri skupni izvršitvi kaznivega dejanja (takšen je tudi obravnavani primer) vsak sostorilec skupaj z drugim izpolni znake kaznivega dejanja bodisi v celoti ali deloma na podlagi sprejete delitve vlog. Sostorilstvo v obliki skupne izvršitve ne pomeni nujno istočasno izvrševanje dejanja in se lahko kaže tudi na način, da sostorilci eden za drugim ponavljajo ista izvršitvena dejanja, dokler ne nastane prepovedana posledica.

Takšna oblika sostorilstva je zatrjevana tudi v opisu navedenega kaznivega dejanja pod točko III/3, ko sta obsojenca v istih časovnih in krajevnih okoliščinah drug za drugim izrekla oškodovancu resne grožnje, ki so pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti oziroma prestrašenosti. Prvostopenjska sodba ima o tem sprejemljive razloge, saj obrazloženo ugotavlja ravnanje obeh obsojencev in med drugim poudari, da sta obsojenca dejanje storila "takorekoč sinhrono" in "da se je oškodovanec zaradi izrečenih besed čutil ogroženega", kar pomeni, da je tudi sam doživljal dejanje obsojencev kot celoto. Zato očitki o kršitvah zakona tudi v tem delu niso utemeljeni.

Obrazložitev zahteve pod drugo točko v ničemer ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče napačno presodi, da so, oziroma da niso podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, kar se izraža v nepravilni sodbi. Vložnika zahteve sodišču očitata, da ni preverjalo oziroma upoštevalo pravnih in dejanskih okoliščin, ki naj bi bile po njunem mnenju pomembne za presojo njune kazenske odgovornosti, kot so: spor z oškodovancema, psihični pritiski, izzivanja, osebnost obsojenega J.T., njegova invalidnost in podobno. Nestrinjanje z ugotovitvami pravnomočne sodbe, ki ugotavlja kazensko odgovornost obeh obsojencev za storjena kazniva dejanja, predstavlja očitek v smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je iz že navedenih razlogov neupošteven.

V okviru tretje točke zahteve obsojenca uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni izkazana, ker obsojenca kršitve ne konkretizirata, ampak jo uveljavljata na tako posplošen način, da je ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP) ali pa s sklicevanjem na to kršitev v nasprotju z zakonom izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

Tako po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče preizkusiti očitka o nerazumljivosti izreka in da izrek nasprotuje sam sebi, ker je povsem nekonkretiziran, ne pojasnjuje pa ga niti obrazložitev zahteve v točki I/1, na katero se s tem v zvezi sklicujeta obsojenca. Enaka ugotovitev velja glede pavšalnih očitkov: da je sodba prve stopnje "nepregledna"; da za posameznega obsojenca ne ugotavlja krivde oziroma da ne navaja dejstev, ki so bila podlaga za ugotovitev krivde; da ostaja precejšnje nasprotje oziroma takoimenovana "protispisnost", ne da bi zahteva povedala, na kaj se ta trditev nanaša. Podobno Vrhovno sodišče ne more ocenjevati utemeljenost navedb zahteve, da v obrazložitvi prvostopenjske sodbe manjka ocena izpovedb prič, ki so izpovedovale v korist obsojencev, o tem, za kaj jih sodišče ni upoštevalo in kako ocenjuje nasprotujoče si dokaze. Vložnika zahteve s tem v zvezi sicer navajata imena posameznih prič, vendar brez povezave s posameznimi kaznivimi dejanji in dejstvi, na katera naj bi se njune navedbe nanašale. Preverjanje zahteve v navedenih okvirih pokaže, da je prvostopenjska sodba obrazložena glede vsake posamezne točke ter v skladu z določbami 364. člena ZKP.

Vse ostale navedbe iz te točke zahteve, kot so nestrinjanje z oceno izpovedb oškodovancev, očitek, da sodišče ni ovrednotilo dokaznega pomena dnevnika, ki ga je predložila oškodovanka K., da ni upoštevalo in preverjalo uradnega potrdila Centra za javno varnost Srbije ter nestrinjanje z oceno sodbe v zvezi z alibijem - vse te navedbe so usmerjene v izpodbijanje dejanskega stanja in zato neupoštevne.

V četrti točki zahteva smiselno uveljavlja razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar pa pri sklicevanju na kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP ne pove, katere konkretne določbe naj bi bile kršene in ali je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato mora Vrhovno sodišče tudi v zvezi z navedbami, s katerimi obsojenca sodišču prve stopnje očitata pristransko vodenje glavne obravnave, da je sodišče obsojencema prepovedalo vprašanja oškodovanki in da je ravnalo nedopustno, ker je v sodbi zapisalo, da je ravnanje obsojencev "dobivalo obliko terorja", ugotoviti, da ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko presodi, ali je podan razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojencema tudi ni bila kršena pravica do obrambe, ker nižji sodišči nista sledili "navedbam oziroma predlogu, da se glede občutka ogroženosti za oškodovanca P. pritegne izvedenec psihiatrične stroke". Že iz vsebine zahteve izhaja, da v tem primeru ni šlo za formalen dokazni predlog, pač pa zgolj za mnenje oziroma pripombo obsojenca, ki je zato brez pravnega učinka. Sicer pa je višje sodišče na enake pritožbene navedbe pojasnilo (sodba, stran sedem), da so bile grožnje obsojencev takšne, da so povzročile prestrašenost oškodovancev M.K. in J.P. in da za tak zaključek ni potrebovalo mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke.

Ker po navedenem zahteva za varstva zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine, ki jo morata plačati obsojenca, je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.