Jedro

Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe o izvajanju prehranskih storitev (v letu 2001) in prerazporeditvijo delavk prenehala opravljati dejavnost storitev organizirane prehrane za svoje delavce. Šlo je za razporeditev k drugemu delodajalcu (ki je to dejavnost opravljal za toženo stranko), ki je bila trajnejše narave. Ker ni šlo za začasno razporeditev k drugemu delodajalcu z mirovanjem pravic pri toženi stranki, tožnice po prenehanju veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu nimajo pravice do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, ampak le pravice po drugem odstavku 235. člena ZDR; to je pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, razen če se je potreba po opravljanju tega dela spremenila oz. je prenehala iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: - zavrnilo primarni (prej podredni) tožbeni zahtevek tožnic: * da se ugotovi, da so tožeče stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v delovnem razmerju pri prvo toženi (pravilno: toženi) stranki in sicer tožnica S.Z. od 20. 4. 2009 dalje, tožnica A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in tožnica A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009; * da se ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja tožečih strank pri (prvo) toženi stranki ni več mogoče, zato tožnicam preneha delovno razmerje pri prvo toženi (pravilno: toženi) stranki in sicer A.Z. 20. 9. 2009, A.P. 8. 11. 2009 in S.Z. z dnem odločitve sodišča prve stopnje; * da sodišče naloži prvo toženi (pravilno: toženi) stranki, da je dolžna tožeči stranki A.Z. za čas od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009, tožeči stranki A.P. za čas od 20. 4. 2009 do 8. 11. 2009 in tožeči stranki S.Z. za čas od 20.4. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati razliko med pripadajočimi zneski bruto plač, ki bi jih tožnice prejele pri prvo toženi (pravilno: toženi) stranki in nadomestili, ki so jih prejele, plačati davke in prispevke ter tožnicam izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti dalje do plačila, tožeči stranki S.Z. pa od 20. 4. 2010 do prenehanja delovnega razmerja, to je do prejema odločitve sodišča prve stopnje, obračunati celotne pripadajoče zneske bruto plač, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti do plačila; * da sodišče naloži prvo toženi (pravilno: toženi) stranki, da tožečim strankam A.Z. plača denarno odškodnino v višini 10.306,08 EUR, A.P. v višini 7.070,28 EUR in S.Z. 5.778,00 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pod izvršbo, ter da tožnicam povrne stroške postopka; - zavrglo tožbo v preostalem delu (glede primarnega tožbenega zahtevka) – (I. odstavek, 1. do 5. točka izreka sodbe in sklepa); - zavrnilo prvi podredni zahtevek tožnic, ki so zahtevale: * ugotovitev, da imajo tožnice z dnem 20. 4. 2009 pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, pri kateri so v delovnem razmerju in sicer tožnica S.Z. od 20. 4. 2009 dalje za nedoločen čas, tožnica A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas in tožnica A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009 in od poziva na delo dalje za nedoločen čas; * da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnice poklicati na delo in z njimi skleniti ustrezne pogodbe o zaposlitvi, v petih dneh; * da sodišče naloži toženi stranki, da tožnicam obračuna razlike med pripadajočimi zneski bruto plač in nadomestili, ki so jih prejele na Zavodu RS za zaposlovanje, odvede davke in prispevke in tožnicam izplača neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila, in sicer tožnicam S.Z. za obdobje od 20. 4. 2009 do 19. 4. 2010, A.Z. od 20. 4. 2009 do 20. 9. 2009 in A.P. od 20. 4. 2009 do 9. 11. 2009, ter da S.Z. za čas od 19. 4. 2010 dalje obračuna celotne zneske bruto plač, odvede davke in prispevke in ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska plače od dneva zapadlosti do plačila ter da tožnicam povrne stroške postopka (II. odstavek, 1. do 4. točka izreka sodbe in sklepa); - delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: * ugotovilo, da so imele tožeče stranke z dnem 20. 4. 2009 pravico do vrnitve k toženi stranki (v skladu s predpisi, veljavnimi do dneva uveljavitve ZDR), vendar je prenehala potreba po opravljanju dela iz poslovnega razloga, zato nimajo pravice do ponovne sklenitve pogodb o zaposlitvi s toženo stranko; * zavrnilo, kar so tožnice zahtevale več in drugače (to je ugotovitev, da so pri toženi stranki v delovnem razmerju in da je z dnem odločitve sodišča prve stopnje iz poslovnega razloga prenehala potreba po delu in reparacija); * naložilo toženi stranki, da je dolžna: a) tožnici S.Z. plačati odpravnino v znesku 2.330,46 EUR ter ji obračunati nadomestilo plače za čas odpovednega roka v bruto znesku 642,00 EUR, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa (odpravnino in neto znesek nadomestila) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnica zahtevala več (izplačilo bruto zneska nadomestila in zamudne obresti od bruto zneska), pa je zavrnilo; b) tožnici A.Z. plačati odpravnino v znesku 9.447,24 EUR ter ji obračunati nadomestilo plače za čas odpovednega roka v bruto zneska 3.435,36 EUR, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa (odpravnino in neto znesek nadomestila) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnica zahtevala več (izplačilo razlike odpravnine 188,70 EUR in bruto zneska nadomestila in zamudne obresti od bruto zneska), pa je zavrnilo; c) tožnici A.P. plačati odpravnino v znesku 5.638,54 EUR ter ji obračunati nadomestilo plače za čas odpovednega roka v bruto znesku 2.356,54 EUR, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa odpravnino in neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnica zahtevala več (izplačilo bruto zneska nadomestila in zamudne obresti od bruto zneska), pa je zavrnilo (III. odstavek, točke 1, 2, 3a), 3b) in 3c) izreka sodbe in sklepa); - sklenilo, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka (IV. odstavek izreka sodbe in sklepa); Obenem je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 13. 6. 2011. Zoper navedeno sodbo so se pritožile tožnice in tožena stranka – tožnice zoper zavrnilni, tožena pa zoper del ugodilnega dela izreka navedene sodbe (III. odstavek, točke 3a) do 3c izreka). Pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se tožnice zavzemajo za to, da bi sodišče ugodilo tožbenim zahtevkom (primarnemu oz. podrednim), tožena stranka pa za to, da bi sodišče tožnicam poleg nadomestila plače za čas odpovednega roka prisodilo nižjo odpravnino, kot jim je bila prisojena z izpodbijano sodbo, upoštevajoč le trajanje zaposlitve tožnic pri toženi stranki, ne pa tudi zaposlitve pri drugih delodajalcih, ter da bi pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače upoštevalo sklenjeno in potrjeno prisilno poravnavo nad toženo stranko.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 109. in 235. člena ZDR, saj ni upoštevalo, da so tožnicam mirovale pravice iz delovnega razmerja, ko so bile na začasnem delu pri drugem delodajalcu S. d.o.o.. Pri odmeri odpravnin, ki jih je dolžna tožnicam plačati tožena stranka, bi moralo sodišče upoštevati le leta dela, ki so jih tožnice dejansko opravile pri toženi stranki, ne pa tudi tistih časovnih obdobij, ko so svoje delo vršile pri začasnem delodajalcu S. d.o.o.. Upoštevajoč trajanje delovne dobe, datum prenehanja delovnega razmerja (20. 4. 2009) in povprečje zadnjih treh plač tožnic po plačilnih listah, ki so jih predložile tožnice same, bi tožnici A.P. pripadala le odpravnina v višini 3.927,93 EUR (20 let), A.Z. 7.157,00 EUR (25 let), S.Z. pa 1.498,00 EUR (za 14 let delovne dobe). Ni v skladu z zakonom, niti z načelom pravičnosti in enakosti pravnih subjektov - delodajalcev, da bi se obveznosti plačila celotnih odpravnin tožnicam prisodile le v breme tožene stranke.

V dopolnitvi pritožbe z dne 13. 7. 2011 tožena stranka v odprtem pritožbenem roku dopolnjuje svojo pritožbo, posredovano sodišču dne 12. 7. 2011 in navaja, da je prvostopenjsko sodišče tožnicam poleg odpravnin prisodilo tudi nadomestilo plače za čas odpovednega roka – tožnici S.Z. v bruto znesku 642,00 EUR, A.Z. v bruto znesku 3.435,36 EUR ter A.P. v znesku 2.356,54 EUR. Navaja, da je bil nad toženo stranko uveden postopek prisilne poravnave, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. St 7/2011 in da je bil dne 5. 7. 2011 že izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave. Nadomestilo plače za čas odpovednega roka ni priviligirana terjatev v smislu določb ZFPPIPP, zato se bo tožnicam izplačalo v skladu s pogoji prisilne poravnave. Navaja, da je bila potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: 1. terjatve bodo poplačane v višini 100% v obdobju 9 let od dneva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, obrestovane z 0,9% obrestno mero letno; 2. o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, se odloči tako kot je navedeno v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 30. 6. 2011, ki je sestavni del tega izreka in objavljen hkrati z objavo tega sklepa; 3. dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v III. odstavku, točke 3a), 3b), 3c), ter toženo stranko obveže, da mora nadomestila plač izplačati skladno s pogoji prisilne poravnave oz. podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeče stranke v pritožbi zoper zavrnilni del navedene sodbe uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju sodišča prve stopnje ne pride v poštev 1. odstavek 235. člena ZDR, ampak določba 2. odstavka 235. člena ZDR – v tem delu je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje. Iz sklepov o začasni razporeditvi v drugo organizacijo, ki so jih tožeče stranke prejele 26. 6. 2000 od tožene stranke, izhaja, da tožečim strankam v času začasne razporeditve delovno razmerje pri toženi stranki miruje, zato je potrebno uporabiti 1. odstavek 235. člena ZDR in institut mirovanja obrazložiti po tedaj veljavni zakonodaji, ne pa ob upoštevanju 51. člena sedaj veljavnega ZDR. V trenutku, ko se je pogodba o prehranskih storitvah prenehala izvajati, so tožnice pridobile pravico vrniti se k toženi stranki, ki jih na delo ni pozvala, ni pa jim niti preprečila, da bi še tri dni po prenehanju pogodbe delale v prostorih tožene stranke. S svojimi konkludentnimi dejanji je odobrila delo tožečih strank in s tem obstoj delovnega razmerja, v vsakem primeru pa je delovno razmerje s toženo stranko oživelo 20. 4. 2009. Zgolj zaradi načrtovane pasivnosti tožene stranke, ki po prenehanju pogodbe o izvajanju prehranskih storitev ni naredila ničesar glede napotil tožnicam, le-te ne morejo biti prikrajšane pri svoji temeljni pravici do dela. Zato je njihov zahtevek, da so pri toženi stranki v delovnem razmerju od 20. 4. 2009 dalje in da jim za navedeno obdobje pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, utemeljen. Ker pa je bilo tekom postopka ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi poslovnih razlogov ni več možno, so tožnice kot pravni temelj svojega zahtevka pravilno uporabile 118. člen ZDR v povezavi s 1. odstavkom 235. člena ZDR oz. v drugem podrednem zahtevku z 2. odstavkom 235. člena ZDR. Razlikovanje med tako postavljenima zahtevkoma je zgolj v tem, ali tožnicam zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada odškodnina ali zgolj odpravnina in nadomestilo za čas odpovednega roka. Zaradi ugotovitve, da so tožnicam pri toženi stranki pravice iz delovnega razmerja mirovale, zaradi česar so imele pravico do vrnitve k delodajalcu, ni možna uporaba 2. odstavka 235. člena ZDR brez vzpostavitve delovnega razmerja, saj je sodišče istočasno ugotovilo, da je potrebno upoštevati določbe 24. in 66. člena prej veljavnega ZDR. Zato je nepravilna odločitev, da tožeče stranke niso uspele z zahtevki, ki se nanašajo na obstoj delovnega razmerja ter odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da so tožeče stranke imele pravico do vrnitve k toženi stranki in da jim pripada odpravnina in nadomestilo za čas odpovednega roka, kar vse so elementi delovnega razmerja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa pojasnjuje naslednje: K pritožbi tožečih strank: Tožena stranka in družba S. d.o.o sta dne 23. 6. 2000 na podlagi 20. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, s spremembami; ZTPDR), ki se je uporabljal kot predpis RS, sklenili Pogodbo o začasni razporeditvi delavcev na delo v drugo organizacijo, s katero so bili delavci tožene stranke začasno, za čas trajanja pogodbe, razporejeni v S. d.o.o, tožena stranka pa se je v pogodbi zavezala ponovno zaposliti delavce po prenehanju pogodbe in da jim v času trajanja delovnega razmerja pri S. d.o.o. pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki mirujejo. Pogodba o izvajanju prehranskih storitev je v 26. členu določala, da je sklenjena za eno leto, če pa je nobena izmed strank ne odpove v roku enega meseca pred potekom leta, se podaljša še za eno leto. Iz navedene pogodbe nadalje izhaja, da je L. d.d. začasno prenehal izvajati dejavnost storitev organizirane prehrane delavcev in za izvajanje dejavnosti storitve organizirane prehrane izbral S. d.o.o., ki je prevzel pet delavk na delovnih mestih kuhar in kuharski pomočnik za čas trajanja pogodbe, L. d.d. oz. vsak njegov pravni naslednik pa se je med drugim zavezal ponovno zaposliti delavce in jih sprejeti v delovno razmerje, bodisi pri naročniku oz. pri njegovem pravnem nasledniku bodisi pri subjektu, ki bo izvajal prehranske storitve za naročnika.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je S. d.o.o. prenehala opravljati storitve po sklenjeni pogodbi dne 19. 4. 2009, tožnicam pa je družba S. d.o.o. Ljubljana posredovala obvestila z dne 18. 4. 2009, da jim z datumom 19. 4. 2009 preneha delovno razmerje pri tej družbi in da z dnem 20. 4. 2009 preidejo pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja na delodajalca L. d.d.. Po prejemu obvestila so tožnice vložile zahtevo za odpravo kršitve pri družbi S. d.o.o. in zahtevale nadaljevanje delovnega razmerja pri tej družbi, ker z zahtevo niso uspele, pa so vložile tudi zahtevo za izpolnitev obveznosti po 1. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) pri L. d.d. in zahtevale vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas z 20. 4. 2009. ZDR v 1. odstavku 235. člena določa, da se imajo delavci, ki jim mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi do dneva, ko se začne uporabljati ta zakon, pravico vrniti k delodajalcu na delo, ki so ga prej opravljali, v roku petih dni po prenehanju razlogov za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan obvestiti delavca o roku, v katerem se mora vrniti na delo. Po 2. odstavku 235. člena ZDR imajo delavci, ki po tem zakonu nimajo pravice do vrnitve na delo in imajo pravico do vrnitve k delodajalcu v skladu z veljavnimi predpisi do dneva uveljavitve tega zakona, pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, razen če je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. Če delodajalec ne sklene ponovne pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov, mora delavcu izplačati nadomestilo plače za čas odpovednega roka in odpravnino, če so za to izpolnjeni pogoji v skladu s tem zakonom.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev 1. odstavek 235. člena ZDR, ampak da je treba uporabiti določbo 2. odstavka 235. člena ZDR. Pritožbeno sodišče s takšno materialnopravno presojo soglaša. Zlasti zato, ker v primeru tožnic očitno ne gre za primer začasne razporeditve v smislu 20. člena ZTPDR in 24. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami in dopolnitvami - ZDR/90), čeprav se je tožena stranka v izdanih sklepih sklicevala na to pravno podlago. Upoštevati je namreč treba trajanje zaposlitve pri S. d.o.o. (več kot osem let), kar zagotovo ne ustreza pojmu začasnosti v smislu citiranih določb prej veljavnih predpisov (20. člen ZTPDR namreč omogoča začasno razporeditev delavca v drugo organizacijo najdlje za šest mesecev oz. dokler ni končano delo, zaradi katerega je začasno razporejen!). Pomembno pa je tudi dejstvo, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o izvajanju prehranskih storitev in prerazporeditvijo delavk sama prenehala opravljati dejavnost storitev organizirane prehrane za svoje delavce. Po vsebini gre torej v obravnavanem primeru za razporeditev k drugemu delodajalcu, ki je trajnejše narave, ki bolj ustreza določbam o prevzemu delavcev v smislu 15. člena ZTPDR, vendar le za določen čas, s pravico vrnitve k prvemu delodajalcu (toženi stranki) v smislu 66. člena ZDR/90, ne pa za začasno razporeditev delavcev k drugemu delodajalcu z mirovanjem pravic pri prvem delodajalcu (ki je po ZDR/90 in ZTPDR predvideno le pri začasni razporeditvi k drugemu delodajalcu).

Za takšne primere, kot je obravnavani, ko je bil izveden prehod delavcev v delovno razmerje za določen čas k drugemu delodajalcu, ZDR (iz l. 2002) ne ureja pravice do vrnitve na delo, saj je zmotno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje instituta mirovanja ne bi smelo presojati ob upoštevanju 51. člena sedaj veljavnega ZDR. Prvostopenjsko sodišče je namreč zavzelo pravilno stališče, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbo 2. odstavka 235. člena ZDR, ne pa 1. odstavka istega člena, pa tudi pogoji za uporabo 118. člena ZDR v obravnavanem primeru niso izpolnjeni (iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu). Določba 118. člena ZDR (sodna razveza, odškodnina kot nadomestilo za odpoved pravici do reintegracije) namreč pride v poštev le v primerih, kadar sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v obravnavani zadevi pa ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi (s strani tožene stranke). Zato pritožbene navedbe tožnic s tem v zvezi niso utemeljene, stališče tožnic, da bi jim moralo sodišče priznati obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki vsaj za čas do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter odškodnino namesto reintegracije, pa je zmotno.

Tožnice imajo glede na zavezo tožene stranke v pogodbi, sklenjeni s S. d.o.o., ter po prehodni določbi 235. člena ZDR iz razloga, ker imajo pravico do vrnitve k toženi stranki na podlagi prej veljavnega 66. člena ZDR/90, pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, razen če je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da že v času, ko so jim pogodbe o zaposlitvi pri S. d.o.o. prenehale (zaradi odpovedi pogodbe o prehranskih storitvah, sklenjene med S. d.o.o. in L. d.d.), ponovna sklenitev pogodb o zaposlitvi s toženo stranko ni bila možna. Že tedaj, to je z 20. 4. 2009, je namreč prenehala potreba po opravljanju njihovega dela pri toženi stranki iz poslovnega razloga, ker tedaj ni bilo pogojev, da bi tožena stranka začela sama ponovno opravljati dejavnost storitev organizirane prehrane za svoje delavce, to je dejavnost, ki jo je začasno prenehala opravljati v letu 2000 zaradi sklenitve pogodbe s S. d.o.o. Pri tem ni odločilno, da so tožnice nekaj dni po 19. 4. 2009, to je po prenehanju pogodb o zaposlitvi, ki so jih tožnice imele sklenjene s S. d.o.o., še delale v kuhinji pri toženi stranki (do zaprtja kuhinje). Izvedeni dokazi namreč potrjujejo obstoj poslovnega razloga, to je prenehanja potreb po opravljanju dela tožnic zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Pri tem je potrebno izpostaviti zlasti izpoved priče A.Z., direktorice tožene stranke v spornem obdobju, iz katere izhaja, da v letu 2009 ni bilo dovolj dela in so delavcem že od aprila 2009 izdajali sklepe o čakanju na delo doma, da se je število delavcev v letu 2009 zmanjšalo za okoli 90 delavcev ter da je bil izveden prehod delavcev v družbo L.R. v avgustu 2009, ki pa je nato šla v likvidacijo. A.Z. je tudi izpovedala, da v N. v prostorih tožene stranke ne opravlja dela noben delavec več in potrdila, da so v kuhinji tožene stranke tožnice sicer delale tri ali štiri dni po prekinitvi pogodbe s S. d.o.o., nato pa je kuhinja prenehala obratovati. Iz navedenega izhaja, da po prekinitvi pogodb o prehranskih storitvah s S. d.o.o. ni bilo nobenih možnosti, da bi tožnice sprejeli nazaj na delo.

Dokazan je torej poslovni razlog za prenehanje potrebe po opravljanju dela tožnic, ki bi se po odpovedi pogodbe o opravljanju prehranskih storitev iz družbe S. d.o.o. morale vrniti k toženi stranki, ker je kuhinja, v kateri so pri toženi stranki zagotavljali organizirano prehrano delavcev, prenehala obratovati zaradi zmanjševanja števila delavcev. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da so imele tožeče stranke z dnem 20. 4. 2009 sicer pravico do vrnitve k toženi stranki v skladu z veljavnimi predpisi do dneva uveljavitve ZDR, vendar je prenehala potreba po opravljanju njihovega dela iz poslovnega razloga, zato nimajo pravice do ponovne sklenitve pogodb o zaposlitvi s toženo stranko (III. odstavek, 1. točka izreka sodbe in sklepa). Utemeljeno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožeče stranke pri toženi stranki v delovnem razmerju od 20. 4. 2009 dalje in da jim preneha delovno razmerje z dnem odločitve sodišča prve stopnje zaradi prenehanja potreb po delu tožnic iz poslovnega razloga ter s tem zahtevkom povezan reparacijski zahtevek (III. odstavek, 2. točka izreka sodbe in sklepa), kakor tudi primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek tožnic (I. in II. odstavek izreka sodbe in sklepa).

Neutemeljena je pritožba tožnic zoper odločitev o stroških postopka. Dejstvo je, da tožnice s pretežnim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja, reparacijo in reintegracijo, niso uspele, delno pa so uspele le z denarnim zahtevkom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, skladna z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje odpravnine, prisojene z izpodbijano sodbo, z utemeljitvijo, da ni mogoče upoštevati delovne dobe tožnic, dosežene pri S. d.o.o.. Sklicuje se na določbe 109. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri izračunu pripadajoče odpravnine pravilno upoštevalo delovno dobo tožnic, doseženo pri obeh delodajalcih, ker je bilo v pogodbi o začasni razporeditvi delavcev na delo v drugo organizacijo (C3) določeno, da se pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja šteje, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Ni pomembno, da med delodajalcema tožnic ni pravnega nasledstva, saj gre v obravnavanem primeru za razporeditev tožnic oz. zaposlitev pri drugem delodajalcu v času veljavnosti ZTPDR ter ZDR/90. 15. člen ZTPDR je določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom (v konkretnem primeru je šlo za prehod k drugemu delodajalcu za določen čas). Določba 15. člena ZTPDR pa je zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu, isto pa velja za primer začasnih razporeditev v smislu 20. člena ZTPDR. Institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu na podlagi odločitve delodajalcev se v sodni praksi obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, saj bi v primeru, da bi se upoštevalo le pravno nasledstvo, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe 109. člena ZDR iz leta 2002 v škodo delavca, čeprav je delavec zaposlitev (trajno ali začasno) spremenil neodvisno od svoje volje. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS (npr. v odločbi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 in drugih). Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca. Tako v primeru razporeditve na drugo delo v okviru istega delodajalca kot v primeru prehoda delavca k drugemu delodajalcu na podlagi (enostranske) odločitve delodajalca je delavec moral odločitev delodajalca spoštovati, saj bi mu sicer prenehalo delovno razmerje. To pa pomeni, da je treba tudi v primeru tožnic prevzem na delo oz. prerazporeditev k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja in šteti, kot da tožnice niso spremenile zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo pravilno, ko je upoštevalo celotno delovno dobo tožnic pri toženi stranki in družbi S. d.o.o. tako za izračun pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR kot tudi za določitev trajanja odpovednega roka in izračun nadomestila plače za čas odpovednega roka.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, v katerem se sklicuje na sklep o prisilni poravnavi z dne 5. 7. 2011 in predlaga, da jo pritožbeno sodišče upošteva ter spremeni izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o nadomestilih plače za čas odpovednega roka. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami in dopolnitvami, ZFPPIPP) v določbah 212. do 218. člena ureja pravne učinke potrjene prisilne poravnave. Pritožba pravilno opozarja, da terjatev iz naslova nadomestila plače za čas odpovednega roka ne spada med prednostne terjatve, ki jih opredeljuje 21. člen navedenega zakona, in da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali 3. odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno (1. odstavek 212. člena ZFPPIPP). Navedeni zakon v 214. členu določa učinke potrjene prisilne poravnave za navadne in podrejene terjatve, ki nastanejo s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v 217. členu pa nalaga sodišču, kako mora odločati o terjatvah po potrditvi prisilne poravnave, kadar odloča o terjatvah, za katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, ki niso bile ugotovljene v postopku prisilne poravnave, po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku.

V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 23. 6. 2011, sklep o potrditvi prisilne poravnave pa je okrožno sodišče v Novem mestu izdalo dne 5. 7. 2011 (B14). V pritožbenem postopku pritožbeno sodišče odloča po stanju na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbenega preizkusa. Prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni moglo upoštevati potrjene prisilne poravnave, ker tedaj sklep o potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko še ni bil izdan, v času vložitve pritožbe tožene stranke pa tudi pravnomočnost tega sklepa še ni nastopila. Zato se tožena stranka (v dopolnitvi pritožbe) neutemeljeno zavzema za to, da naj bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da bi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnicam nadomestilo za čas odpovednega roka pod pogoji prisilne poravnave. Ne glede na to, pa bodo že po samem zakonu nastopili učinki potrjene prisilne poravnave v (morebitnem) nadaljnjem postopku izvršbe, v skladu z določbo 1. odstavka 215. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodna odločba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po 1. odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo. V 2. odstavku 215. člena istega zakona pa je določeno, da na podlagi izvršilnega naslova iz 1. odstavka tega člena izvršilno sodišče dovoli in opravi izvršbo za prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

Ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnice in tožena stranka s pritožbama niso uspele, same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).