Up-445/01 - 5

3. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. II Pd 203/99 in v postopku pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. VIII Ips 76/99, pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v zadevi št. Pdp 74/98, pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Pd 12/96, pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v zadevi št. Pdp 951/94, pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani v zadevi št. S 3017/93, pred Sodiščem združenega dela Republike Slovenije v zadevi št. Sp 448/93 in pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani v zadevi št. S 1482/92 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica navaja, da je bila leta 1992 odpuščena, da je zoper prenehanje delovnega razmerja vložila tožbo in da je bil postopek pred sodiščem pravnomočno končan v njeno korist leta 2001.

Smiselno zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Navaja, da je sodni postopek trajal devet let, da je medtem podjetje šlo v stečaj in da naj bi njena terjatev bila izplačana nazadnje, če bo ostalo kaj sredstev, oziroma po obvestilu okrožnega sodišča predvidoma v višini 20% terjatve, čeprav ima v rokah odločbo, da ji mora delodajalec povrniti vse, kar ji pripada z obrestmi vred. Sprašuje se, kdo ji bo izplačal odškodnino, ki ji jo je sodišče prisodilo. Pritožnica zatrjuje, da so zaradi dolgega postopka pred sodiščem kršene njene človekove pravice.

2.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116); v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem in sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito, pa je dopustno vložiti ustavno pritožbo (tako npr. v odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996, OdlUS V, 189). Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako npr. v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 309). Zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe.

Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, pa lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave); ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnica še ni izčrpala, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave in prvega odstavka 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vse druge oblike pravnega varstva.

3.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan