Jedro

Če obdolženec v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnika z razlogi, ki jih zatrjuje sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pri uveljavljanju te kršitve v izrednem pravnem sredstvu prekludiran.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojeni R. S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 1. 6. 2011 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 154. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je določilo kazen tri mesece zapora ter ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb po pravnomočnih sodbah Okrožnega sodišča v Kranju K 46/2002 petih mesecev zapora in K 25/2007 dveh mesecev zapora izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 9. 2011 delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se prekliče le pogojna obsodba po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju K 25/2007 ter nato obsojencu ob upoštevanju določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje, ter kazni iz preklicane pogojne obsodbe na podlagi določb o steku, izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev Zakona o kazenskem postopku, bistvenih kršitev Kazenskega zakonika in zaradi drugih kršitev ZKP, ki so odločilno prispevale k izdaji nezakonite in nepravilne sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane. Obsojenec izraža nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe, kar pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Obsojeni R. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona iz 1., 2. in 3. točke 421. člena ZKP, vendar pa z navedbami ne uveljavlja kršitev, ki jih zatrjuje, ali pa kršitev ne obrazloži tako, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

7. Iz obširnih navedb zahteve izhaja, da obsojenec zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njegovi presoji obtožbe ni vložil upravičen tožilec. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 430. člena ZKP, ki določa, da se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. Kot je razumeti navedbe, meni, da je oškodovanec tisti, ki bi moral podati predlog. Ker je bil postopek v zvezi z dejanjema na škodo oškodovanca S. K., ki je tekel pred okrožnim sodiščem, ustavljen, in ker oškodovanka obravnavanega kaznivega dejanja M. H. predloga ni podala in tudi ni vložila obtožnega predloga, je postopek tekel brez upravičenega tožilca.

8. Kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca, ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Določba prvega odstavka 430. člena ZKP navaja upravičene tožilce v skrajšanem postopku. Ta določba ne pomeni, kot si razlaga vložnik zahteve, da se postopek lahko uvede le, če je kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon, podal oškodovanec. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena Kazenskega zakonika se ne preganja na predlog oškodovanca, zato predlog oškodovanca oziroma kazenska ovadba, za katero se tudi šteje, da pomeni, da je oškodovanec podal predlog za pregon, ni potreben. V obravnavanem primeru je bila vložena obtožba državnega tožilca kot upravičenega tožilca in vložnik zahteve ni uspel utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo nakazuje.

9. Enako velja za trditve, ki jih vložnik uveljavlja v okviru bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa pomenijo zatrjevanje procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledice kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP. Obsojenec je v postopku zahteval izločitev okrajne sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, kar poudarja v zahtevi. Zahteva za izločitev je bila s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Radovljici Su 220100/2011 z dne 31. 5. 2011 zavrnjena. Obsojenec v zahtevi ponavlja trditve iz zahteve za izločitev okrajne sodnice B. N., ki so bile v sklepu predsednice sodišča že presojene. Tako izraža le nestrinjanje z razlogi sklepa, ne uveljavlja pa kršitve zakona. Z ostalimi navedbami, s katerimi zatrjuje, da je bila kršena določba 6. točke 39. člena ZKP pa navaja nove razloge, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Obsojenec v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnice prve stopnje z razlogi, ki jih zatrjuje sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Ker v zakonskem roku te pravice ni uveljavil, ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran, uveljavljati zatrjevane procesne kršitve v izrednem pravnem sredstvu – zahtevi za varstvo zakonitosti.

10. Obsojenec nadalje izraža nestrinjanje s presojo sodišč prve in druge stopnje, da so bili podani pogoji, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenca po prvem odstavku 442. člena ZKP. Določba prvega odstavka 442. člena ZKP pomeni izjemo in se glavna obravnava lahko opravi tudi, če obsojenec na glavni obravnavi ni navzoč. Zato vložnik zahteve zmotno zatrjuje, da je prišlo do kršitve 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti. Da so bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, pa je obsojencu pojasnilo že sodišče druge stopnje v točkah 9. do 11. sodbe na straneh 4 in 5. Obsojenec z navedbami, ki se nanašajo na njegovo nestrinjanje s presojo, da so bili podani pogoji, da se mu sodi v nenavzočnosti, v katerih navaja, kateri procesni udeleženci so bili na glavno obravnavo dne 1. 6. vabljeni in katere priče na glavno obravnavo niso bile vabljene, ne uveljavlja razlogov, ki predstavljajo utemeljevanje kršitve prvega odstavka 442. člena ZKP. Ne izpodbija razlogov, da so bili izpolnjeni pogoji, da se mu sodi v nenavzočnosti: da je bil že zaslišan, da mu je bila dana možnost pred sodiščem, da je zaslišan in da se izjavi o dejanju, da je imel možnost aktivnega sodelovanja v postopku, da se izjavi o vseh dokazih ter da mu je bila dana možnost, da se tudi seznani z vsem procesnim gradivom, na katerem je temeljila obtožba. Obsojencu je bila dana tako zadostna možnost, da se izjavi o kaznivem dejanju in da se seznani z vsemi dokazi, vendar svoje pravice da se mu sodi v navzočnosti, kar sta pravilno poudarili sodišči prve in druge stopnje, ni izkoristil in se je tako tudi odpovedal pravici do aktivne obrambe na glavni obravnavi.

11. Obsojenec zatrjuje še bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 4., 6., 7., 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar z navedbami, da se glavne obravnave ni mogla udeležiti splošna in organizirana javnost, ker se mu je sodilo v nenavzočnosti, s spraševanjem, ali je sodišče prve stopnje sploh tisto sodišče, ki bi lahko zoper obdolženca vodilo kazenski postopek in o tem izdalo sodbo (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da je sodišče vodilo skrajšan postopek mimo vseh pravil ZKP in zato ni rešilo predmeta obtožbe (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da se obtožba nanaša tudi na dejanji iz prvotne obtožnice, opisani v točkah 1. in 2., s čimer naj bi bila obtožba prekoračena, ne uveljavlja kršitev, ki jih nakazuje. Gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Obsojenec namreč uveljavlja in navede le zakonski razlog, ki označuje določeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne navede pa okoliščin in ravnanja, ki to kršitev tvorijo. Vrhovno sodišče samo ne more in ne sme glede na dispozitivno naravo zahteve za varstvo zakonitosti preizkušati ali so bile v sodbi storjene kršitve, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008).

12. Pri utemeljevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik zahteve našteva, na katere dokaze je sodišče oprlo sodbo. Za vsakega izmed dokazov, ki jih uvrsti v točke od 1. do 10, navaja razloge, in sicer: zakaj se je, ko je bil zaslišan pri preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Kranju branil z molkom, zatrjuje, da mu dejanje ni dokazano, ker šteje, da dokaz ne more biti izpovedba priče S. K., zatrjuje, da je priči M. H. radovljiški notar grozil, da ni dokazano, da je avtor izpiskov iz internetne strani, da obe notarski listini, na kateri sodišče opira sodbo, dokazujeta nedopustno ravnanje radovljiškega notarja, kar velja tudi za dopis obsojenca v imenu oškodovanke M. H., da v zvezi z dopisi družbe T. nista policija in preiskovalna sodnica ničesar vprašali naročnikov IP naslovov I. B. in S. B., da pooblastilo za priklop bodisi I. B. ali S. B. še ne pomeni, da je obsojenec uporabljal kabelski priključek za internet in še manj, da bi kaj pisal. Z vsemi citiranimi navedbami vložnik zahteve uveljavlja le, da je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno ter da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso popolno in pravilno ugotovljena, s čimer uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, kar je bilo že pojasnjeno. Tako ne uveljavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katere zakonski tekst v tem delu zahteve o absolutnih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka citira.

13. Obsojenec trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami pa ne uveljavlja citirane bistvene kršitve določb postopka. Zatrjuje, da naj bi radovljiški notar S. K. pred zaslišanjem priči M. H. grozil, zaradi česar meni, da je bila njena izjava izsiljena z grožnjo in se na takšno izjavo sodba ne sme opreti. Ker vložnik zahteve svoje trditve ni pojasnil, je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, po vsebini pa se nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na ravni zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja so tudi navedbe vložnika, da se v kazenskem postopku lažno zatrjuje, da je nekaj počel brez pooblastila, čeprav mu je oškodovanka M. H. dala več pooblastil. 14. Vložnik nadalje zatrjuje, da je bil kršen kazenski zakon ter citira zakonski tekst kršitev iz 1., 2. in 3. točke 372. člena ZKP. Z navedbami kršitev, ki jih nakazuje, ne uveljavlja. Navedbe, da kaznivega dejanja ni storil in da M. H. s svojim ravnanjem ni oškodoval, da je imel pooblastilo za njeno zastopanje, ostajajo na ravni zatrjevanja, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Zatrjevane kršitve po 2. točki 372. člena ZKP vložnik zahteve ne obrazloži, ampak se sklicuje le na navedbe o kršitvi po 1. točki 372. člena ZKP. Tudi citat iz zapisnika o izpovedbi priče M. H. ne utemeljuje zatrjevane kršitve zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ampak predstavlja le drugačno videnje ugotovljenega dejanskega stanja. Vložnik zahteve sicer trdi, da naj bi prišlo do zastaranja kazenskega pregona in se sklicuje na 111. člen KZ, vendar pa kršitve citiranega določila podrobneje ne obrazloži, tako da je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. V nadaljevanju pa zatrjuje, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena KZ predlagalni delikt in da predloga oškodovana M. H. ni dala. Da ne gre za predlagalni delikt je bilo vložniku zahteve že odgovorjeno.

15. V delu zahteve pod naslovom druge kršitve ZKP in v delu, v katerem citira drugi odstavek 371. člena, obsojenec zatrjuje, da naj bi bile storjene relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tudi teh kršitev ne utemelji. Pri uveljavljanju relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, oziroma po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, mora vložnik obrazložiti kršitev in utemeljiti vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Z navedbama, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe 430. člena ZKP in da je obsojencu poslalo vabilo na glavno obravnavo v rednem postopku, vložnik ni utemeljil kršitve zakona, saj je ni konkretiziral, niti vpliva kršitve na zakonitost sodbe.

16. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred takšno odločbo, s čimer so mišljena procesna dejanja sodišča, opravljena pred pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero se je kazenski postopek končal, ne pa dejanj drugih organov, na primer policije ali tožilstva, zato z navedbami, ki se nanašajo na kazensko ovadbo, predkazenski postopek, postopek tožilstva do vložitve zahteve za preiskavo, obsojenec ne uveljavlja razlogov relevantnih za zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi z zatrjevanjem, da je bil postopek v preiskavi pred Okrožnim sodiščem v Kranju nezakonit in da obsojencu niso bile zagotovljene z ustavo zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine, da se je bil obsojenec zaradi ravnanja preiskovalne sodnice prisiljen zagovarjati z molkom in da je tudi Okrožno sodišče v Kranju proti obsojencu vodilo nezakonit kazenski postopek, kar izhaja iz kazenskega spisa, obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona, saj gre za nekonkretizirane in posplošene navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

17. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega R. S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.