Jedro

Ker gre za isti historični dogodek in se obdolžencu tako v postopku o prekršku, kot tudi v kazenskem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola, ki je zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, ni dvoma, da mora biti tak storilec primerno procesuiran po večji kriminalni količini. Zato je treba postopek o prekršku, če se je že začel, prekiniti, ne pa zavrniti obdolžilni predlog. Redni postopek o prekršku se je namreč začel z vložitvijo obdolžilnega predloga.

Izrek

Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in se odločitev v izpodbijani sodbi v točki I) izreka spremeni tako, da poslej glasi: “Postopek o prekršku zoper obdolženega G. T., EMŠO: ..., s stalnim prebivališčem Z. ..., N. C., zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP se na podlagi določbe tretjega odstavka člena 11. a Zakona o prekrških (ZP-1) prekine do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka.”

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo (točka I izreka) obdolžilni predlog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP na podlagi tretjega odstavka člena 11. a ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom in 5. alinejo četrtega odstavka člena 106 ZP-1 zavrnilo. Nato je pod točko II) sklenilo, da ni pristojno za odločanje o prekrških po tretjem odstavku člena 50 ZPrCP, dveh prekrškov po petem odstavku člena 37 ZPrCP, za prekršek po sedmem odstavku člena 26 ZMV in četrtem odstavku člena 42 ZMV, ker je za odločanje o teh prekrških pristojni prekrškovni organ Policijska postaja C. 2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasni pritožbi s svojimi navedbami smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnih določb ZP-1 (člen 11 a ZP-1) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v delu glede zavrnitve obdolžilnega predloga zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP (točka I izreka), medtem ko pritožba odločitve prvostopnega sodišča pod točko II) in III) (sklep) ne problematizira.

3.Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 2) izhaja, da je prvostopno sodišče ob prejemu obdolžilnega predloga prekrškovnega organa (ta je bil vložen 1. 6. 2015) najprej opravilo preizkus tako vloženega obdolžilnega predloga v skladu z določbo tretjega odstavka člena 106 ZP-1 in sprejelo odločitev, da ni pogojev za začetek postopka o prekršku zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP, kajti vožnja pod vplivom alkohola, ki se obdolžencu očita je istočasno tudi zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, zaradi katerega je že bila vložena kazenska ovadba, zato je ocena prvostopnega sodišča, da se za ta prekršek postopek o prekršku v skladu z določbo tretjega odstavka člena 11 a ZP-1 ne more začeti.

5. Pregled spisovnega gradiva pokaže da je prvostopno sodišče preverjalo opravičenost vložitve obdolžilnega predloga, iz katerega izhaja tudi zapis o tem, da je zoper istega obdolženca podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po določbi tretjega odstavka člena 324 KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka tega istega zakonitega določila, ko, je prekrškovni organ zaradi istega historičnega dogodka vložil kazensko ovadbo, hkrati pa pri prvostopnem sodišču vložil tudi obdolžilni predlog zoper obdolženca zaradi vožnje pod vplivom alkohola (0,75 mg/l). Zato je povsem pravilno prekrškovni organ (dopis na list. št. 11) pozvalo k predložitvi navedene kazenske ovadbe, kar je prekrškovni organ storil že z dopisom z dne 29. 6. 2015 (list. št. 12), ko je sodišču posredoval kazensko ovadbo z vsemi prilogami (priloga A 4). Iz poslane kazenske ovadbe nedvomno izhaja, da je bila zoper istega obdolženca na podlagi člena 148 ZKP vložena kazenska ovadba zaradi dogodka dne 22. 5. 2015 ob 12.15 uri, ko je obdolženec zaradi vožnje v cestnem prometu, ko naj bi bil hkrati tudi alkoholiziran (najmanj 0,75 mg/l), povzročil prometno nesrečo, pri kateri je nastala materialna škoda, ena oseba pa je utrpela tudi lahko telesno poškodbo. Ni dvoma, da gre za isti historični dogodek, kot tudi, da se obdolžencu tako v postopku o prekršku, kot tudi v kazenskem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola, ki je istočasno tudi zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja. V konkretnem primeru gre torej za spoštovanje načela “ne bis in idem”, ko se torej zakonski znaki prekrška in kaznivega dejanja (deloma) prekrivajo in ko ni dvoma o tem, da mora biti takšen storilec, ki se mu očita tako storitev prekrška, kot tudi storitev kaznivega dejanja, primarno procesuiran po večji kriminalni količini, torej na način, ki ga je zakonodajalec jasno opredelil v določbi tretjega odstavka člena 11. a ZP-1, ko je zapisal, da v primeru, če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, se postopek o prekršku ne more začeti, če pa se je začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. Prvostopno sodišče je pri odločitvi v zvezi z vloženim obdolžilnim predlogom sicer sočasno izhajalo iz določbe tretjega odstavka člena 11 a ZP-1, vendar je nepravilno ravnalo, ko je v skladu s 5. alinejo četrtega odstavka člena 106 ZP-1 vložen obdolžilni predlog zavrnilo iz razloga, ker je podan drug razlog (vložitev kazenske ovadbe), zaradi katere postopka o prekršku ni mogoče začeti.

6. Pritožba ima torej prav, ko sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo določbe tretjega odstavka člena 11 a ZP-1, pri čemer izpostavlja tudi sodbo VS RS II Ips 16245/2013-54 z dne 15. 5. 2015, ki ni povsem primerljiva z obravnavano zadevo in ki v svojem jedru izpostavlja obstoječo sodno prakso, da so lahko dejstva, ki jih ugotovita prekrškovni organ in sodišče glede istega historičnega dogodka bistveno različna, kajti kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestne prometu obsega še druga dejstva (ogrozitev življenja oziroma telesne integritete drugih), kar, kot pravilno ugotavlja pritožba, ni zakonski znak prekrška. Ni pa dvoma, da se je z vložitvijo obdolžilnega predloga predlagatelja (določba prvega odstavka člena 103 ZP-1) že začel redni postopek o prekršku, zato bi ob pravilnem razumevanju določbe tretjega odstavka člena 11. a ZP-1 moralo prvostopno sodišče postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZP-1 prekiniti do pravnomočno končanega kazenskega postopka, ne pa zavrniti obdolžilni predlog na podlagi 5. alineje četrtega odstavka člena 106 ZP-1, kar je storilo v povezavi tudi z določbo tretjega odstavka člena 11. a ZP-1, ki določa način obravnavanja v primeru, ko sta hkrati začeta prekrškovni in kazenski postopek.

7. Ker je torej prvostopno sodišče tako, kot pravilno opozarja pritožba, nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka člena 11. a ZP-1 in posledično nepravilno zavrnilo že vložen obdolžilni predlog prekrškovnega organa, je pritožba utemeljena, zaradi česar ji je bilo potrebno ugoditi in ob smiselni uporabi določbe osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje (izrek pod točko I) spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer, da se postopek o prekršku zoper obdolženca po vloženem obdolžilnem predlogu prekrškovnega organa z dne 1. 6. 2015 zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP prekine do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka. Takšna odločitev pritožbenega sodišča pa v ničemer ne vpliva na odločitev prvostopnega sodišča pod točko II) in III) sklepa sodišča prve stopnje, kar pritožbeno tudi ni bilo problematizirano.