Jedro

V zvezi s trditvijo o zmotni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, da sodišči prve in druge stopnje na podlagi določila 28. člena ZTLR, ki določa roke za priposestvovanje nepremičnine, nista mogli šteti, da je tožnik dokazal ustrezno dobo dobroverne posesti. Zato mu tudi nista mogli nuditi pravnega varstva, ki gre po določilu 37. člena ZTLR lastniku zemljišča. Ker je tožnik navedel kot podlago za tožbo priposestvovanje, je njegovo zatrjevanje o tem, da je bila meja med spornimi parcelami določena leta 1932, da se odtlej ni spreminjala in da bi jo bilo treba samo prenesti iz katastrskega operata v naravo, brez pomena. Če meja ne bi bila sporna in bi jo bilo mogoče prenesti v naravo po določilu 33. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Ur. list SRS, št. 16/74 in 42/86), ne bi bil potreben sodni postopek po pravilih nepravdnega, oziroma kasneje pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik, ki je lastnik parcele št. 2136/2 in 2134/4 k.o..., je v nepravdnem postopku predlagal ureditev meje s parcelama št. 2136/3 in 2134/5 k.o..., ker je ta postala sporna. Ker je nepravdno sodišče v zadevi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu pod opr. št. N 63/92-27 dne 4.2.1994, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 491/94 dne 21.3.1995 določilo mejo med točkama II. do IV. na podlagi močnejše pravice, mejo med točkama I. do II. pa po zadnji mirni posesti, je bila glede na vrednost spora omogočena pravda, ki jo je sprožil tožnik.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v pravdi zavrnilo tožbeni zahtevek, naj ugotovi tožnikovo močnejšo pravico zaradi priposestvovanja zemljišča ob meji, ki obsega površino med točkami A do B (do D) in I. do II. v približni izmeri 800 m2, ki je v nepravdnem postopku pripadla tožencem, in jim naloži, da to priznajo in opustijo vsako posest in poseganje v sporno zemljišče. Tožniku je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, potrdilo izpodbijano sodbo in tožniku naložilo povrnitev pritožbenih stroškov.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da svoji parceli skupaj s pravnimi predniki nemoteno uživa že od leta 1932, da meja ni bila spremenjena in da poteka v ravni liniji. Tedaj so bili zakopani mejniki in danes bi bilo treba katastrsko mejo samo prenesti v naravo. Pri tem opozarja na zemljiškoknjižno izjavo, ki so jo podpisale vse pravdne stranke in govori o nemotenem uživanju parcele št. 2136/2 s strani tožnika.

Dodaja, da je bil v času nakupa na mejniku v točki A posajen domač kostanj, ki označuje mejo med nižje ležečo parcelo št. 2105/9 in tožnikovo parcelo št. 2136/2, ter opozarja, da obstoji meja, ki so jo leta 1932 postavili pravni predniki pravdnih strank J.G., J.K. ter takratni lastnik parcele št. 2105/9 F.J. Tožnik poudarja izjavo M. K., da je treba mejo urediti tako kot pred 200 leti, ker se meje odtlej niso spremenile. Ker revident meni, da sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili, zakaj nista upoštevali teh ugotovitev, v sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Trdi tudi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (37. in 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90).

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s trditvijo o zmotni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, da sodišči prve in druge stopnje na podlagi določila 28. člena ZTLR, ki določa roke za priposestvovanje nepremičnine, nista mogli šteti, da je tožnik dokazal ustrezno dobo dobroverne posesti. Zato mu tudi nista mogli nuditi pravnega varstva, ki gre po določilu 37. člena ZTLR lastniku zemljišča. Ker je tožnik navedel kot podlago za tožbo priposestvovanje, je njegovo zatrjevanje o tem, da je bila meja med spornimi parcelami določena leta 1932, da se odtlej ni spreminjala in da bi jo bilo treba samo prenesti iz katastrskega operata v naravo, brez pomena. Če meja ne bi bila sporna in bi jo bilo mogoče prenesti v naravo po določilu 33. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Ur. list SRS, št. 16/74 in 42/86), ne bi bil potreben sodni postopek po pravilih nepravdnega, oziroma kasneje pravdnega postopka. Ker pa je meja sporna, je tožnik vložil tožbo, toda lastninske pravice na podlagi potrebne priposestvovalne dobe ni dokazal. Poudarjanje posameznih dokazov in interpretacija dejstev, ki po tožnikovem mnenju izhajajo iz njih, v reviziji ni dovoljena, ker ZPP v tretjem odstavku 385. člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izvajanje dokazov in dokazna ocena so pridržani sodišču, ki mora po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj presoditi, katera dejstva je šteti za dokazana. Svojo oceno mora v sodbi obrazložiti in sodišči prve in druge stopnje sta to storili. Prvostopenjsko sodišče je na 2. strani sodbe navedlo vse izvedene dokaze, na 3. do 5. strani sodbe pa je pojasnilo, komu kaj verjame in zakaj ne verjame izpovedim nekaterih prič. Tudi sodišče druge stopnje je potrdilo dokazno oceno prvega sodišča in izrecno pojasnilo, zakaj ni moglo uporabiti zemljiškoknjižne izjave z dne 22.11.1989 in zakaj se tožnik ne more sklicevati na mejnike, ki so bili postavljeni v letu 1932. Če se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišč, ne pomeni, da v sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih, na katera sta sodišči oprli svojo odločitev.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP zavrnilo tudi tožnikov predlog za povrnitev stroškov revizije.