Jedro

Že na podlagi izrecnih in taksativno naštetih ugovornih razlogov je mogoče ugotoviti, da napačno ugotovljeno dejansko stanje ni eden izmed dopustnih razlogov za ugovor zoper plačilni nalog.

Pritožnikovega zatrjevanega razloga slabega premoženjskega stanja tudi ni mogoče opredeliti kot ugovornega razloga napačne odmere sodne takse. Tega razloga namreč ni mogoče razumeti kot napačne ugotovitve dejanske podlage za odmero takse, temveč zgolj napačne odmere same takse, primeroma v smislu napake pri samem izračunu ali denimo uporabe napačne tarifne številke. To izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka 34.a člena ZST-1, po katerih lahko sodišče, če ugotovi, da je ugovor iz razloga, da je sodišče takso napačno odmerilo, utemeljen, spremeni izpodbijani plačilni nalog in z novim plačilnim nalogom določi novo višino takse.

Navedeno potrjuje tudi sistemska razlaga ZST-1 - premoženjsko stanje zavezanca za plačilo sodne takse lahko predstavlja razlog za oprostitev plačila sodne takse (11. in 12. člen ZST-1), ne pa tudi razloga za ugovor zoper plačilni nalog, pri čemer razlogov za ti dve pravni sredstvi ne gre izenačevati. Bistveno je, da lahko predlog za taksno oprostitev za en postopek in ob enakih okoliščinah stranka poda le enkrat. Nasprotna razlaga namreč ne bi bila skladna s prepovedjo o ponovnem odločanju o isti stvari (ne bis in idem), ki nedvomno velja tudi v postopku za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugovor zasebnega tožilca zoper plačilni nalog VI K 2583/2021 z dne 2. 6. 2021 zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, da je zasebni tožilec v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa dolžan plačati z navedenim plačilnim nalogom odmerjeno sodno takso.

2. Zoper sklep se je pritožil zasebni tožilec po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zasebnega tožilca oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugovorni razlogi zoper plačilni nalog po 34.a členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) so, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Tako je že na podlagi izrecnih in taksativno naštetih ugovornih razlogov mogoče ugotoviti, da napačno ugotovljeno dejansko stanje ni eden izmed dopustnih razlogov za ugovor zoper plačilni nalog.

5. Pritožnikovega zatrjevanega razloga slabega premoženjskega stanja tudi ni mogoče opredeliti kot ugovornega razloga napačne odmere sodne takse.1 Tega razloga namreč ni mogoče razumeti kot napačne ugotovitve dejanske podlage za odmero takse, temveč zgolj napačne odmere same takse, primeroma v smislu napake pri samem izračunu ali denimo uporabe napačne tarifne številke. To izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka 34. a člena ZST-1, po katerih lahko sodišče, če ugotovi, da je ugovor iz razloga, da je sodišče takso napačno odmerilo, utemeljen, spremeni izpodbijani plačilni nalog in z novim plačilnim nalogom določi novo višino takse.2

6. Navedeno potrjuje tudi sistemska razlaga ZST-1 – premoženjsko stanje zavezanca za plačilo sodne takse lahko predstavlja razlog za oprostitev plačila sodne takse (11. in 12. člen ZST-1), ne pa tudi razloga za ugovor zoper plačilni nalog, pri čemer razlogov za ti dve pravni sredstvi ne gre izenačevati. Na to nakazuje že različna dolžina rokov za njuno vložitev: predlog za oprostitev plačila sodne takse je upoštevaje prvi odstavek 34. člena ZST-1 mogoče vložiti v splošnem roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga, pri čemer je rok za vložitev ugovora 8 dni od vročitve. Predvsem pa je bistveno, da lahko predlog za taksno oprostitev za en postopek in ob enakih okoliščinah stranka poda le enkrat. Nasprotna razlaga namreč ne bi bila skladna s prepovedjo o ponovnem odločanju o isti stvari (ne bis in idem), ki nedvomno velja tudi v postopku za oprostitev plačila sodne takse.3

7. Ne gre spregledati, da je bil v konkretni zadevi predlog zasebnega tožilca za oprostitev plačila sodne takse s sklepom I K 2583/2021-8 z dne 29. 1. 2021 v zvezi s sklepom II Kp 2583/2021-11 z dne 24. 3. 2021 že pravnomočno zavrnjen, oziroma mu je bilo dovoljeno obročno plačilo. Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (po pravnomočni odločitvi o prvem predlogu) bi tako nasprotovalo prepovedi ne bis in idem in bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki pa jih pritožnik niti ne zatrjuje.

8. Pritožbena navedba glede štirinajstih vloženih zasebnih tožb zoper obdolžene po oceni pritožbenega senata za predmetno presojo ne predstavlja pravno pomembnega dejstva. Pred sodišči Republike Slovenije se takse plačujejo po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (prvi odstavek 1. člena ZST-1). Sodne takse so z zakonom predpisane obvezne dajatve, ki jih mora plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Če ni v ZST-1 ali v taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1).4 Ob tem je skladno z zakonskimi pogoji mogoča oprostitev plačila sodnih taks (II. poglavje ZST-1), pri čemer je bilo v konkretni zadevi pravnomočno ugotovljeno, da zasebni tožilec teh pogojev ne izpolnjuje.

9. Zato je pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa, da pritožbene navedbe glede nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ne predstavljajo dopustnega ugovornega razloga zoper plačilni nalog, zaradi česar sodišče ugovora v tem delu ni vsebinsko presojalo.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi pravilno odmero sodne takse v višini 360,00 EUR (3 x 120,00 EUR skladno s tar. št. 7211 in točko c) opombe 7.2), zato je sklep o zavrnitvi ugovora zasebnega tožilca pravilen in zakonit. 11. Upoštevaje vse navedeno, in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

1 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 349/2012 z dne 18. 7. 2012, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 700/2019 z dne 9. 1. 2020 in I Cp 2787/2016 z dne 29. 11. 2016. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 348/2015 z dne 10. 6. 2015 . 3 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1922/2020 z dne 6. 1. 2021. 4 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2019 z dne 4. 9. 2019.