Jedro

Kljub opredelitvi v tožbi, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, po presoji sodišča, tožnik po vsebini zahteva izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Takšno začasno odredbo pa je možno zahtevati le v primeru, če na tožnikovo zahtevo izvršitev spornega akta ne bi odložil pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) zoper odločbo tožene stranke. Tožnik predlaga, da sodišče izda sodbo s katero ugotovi, da je tožena stranka protiustavno izdala izpodbijano odločbo in kršila v tožbi navedene ustavne pravice tožnika. Prav tako predlaga, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške rehabilitacije, ki so posledica protiustavno izrečene odločbe. Tožnik pa hkrati predlaga, da se izda začasna odredba po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj se le na tak način lahko odvrne nastanek hujših škodljivih posledic, ki jih trpi ob tem, ko je na prestajanju kazni zapora dlje, kot bi bilo to nujno potrebno. Sodišču predlaga izdajo sklepa o zadržanju izvrševanja kazni zapora do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

Tožena stranka je odgovorila, da predlaga zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je zavrnila prošnjo za pogojni odpust. Tožnik v tožbi zahteva izdajo začasne odredbe o zadržanju izvrševanja kazni zapora do izdaje pravnomočne sodne odločbe in da se s tem odvrne nastanek hujših škodljivih posledic, ki jih trpi, ker je na prestajanju kazni zapora dlje kot bi bilo to nujno potrebno.

Kljub opredelitvi v tožbi, da tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, po presoji sodišča, tožnik po vsebini zahteva izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Takšno začasno odredbo pa je možno zahtevati le v primeru, če na tožnikovo zahtevo izvršitev spornega akta ne bi odložil pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. Po 1. odstavku 69. člena ZUS lahko namreč, če pristojni organ v primerih in pod pogoji 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Stranka, ki pri sodišču zahteva odložitev izvršitve spornega akta, mora sama izkazati, da je predhodno vložila zahtevo za odložitev izvršbe pri pristojnem organu po 2. odstavku 30. člena ZUS, kar je procesna predpostavka. Tožnik pa niti v tožbi niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne zatrjuje in tudi ne izkazuje, da bi ta pogoj izpolnil. Tudi tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tega ne omenja.

Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.