Jedro

Tožnik je vse pogodbe o zaposlitvi sklenil iz razlogov, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1 za isto delovno mesto. Neprekinjen čas trajanja vseh petih pogodb ni bil daljši kot dve leti. Zato s sklepanjem pogodb za določen čas tožena stranka ni kršila določbe drugega odstavka 55. člena ZDR-1. Prav tako tožeča stranka ni ostala na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, zato ni prišlo do posledic, kot jih je za nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas predvideva 56. člen ZDR-1 (transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko ni prenehalo dne 30. 6. 2013 in je trajalo do 8. 6. 2014; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati plačo za ves čas ko ni delala, tj. od 30. 6. 2013 do 8. 6. 2014 in od plače plačati tudi prispevke in davke. Z izpodbijanim sklepom je ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu plačila regresa za letni dopust v znesku 310,00 EUR, zahtevka za poziv nazaj na delo in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in stroškovni del odločitve sklepa vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke z obrazložitvijo, da tožena stranka s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas ni kršila določb drugega odstavka 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo ugotoviti in preverjati njene trditve, da so ob sklepanju pogodb za določen čas obstajali pogoji za sklenitev pogodbe za nedoločen čas, saj je tožeča stranka predložila dokazila, da je tožena stranka v tistem obdobju na novo prijavila 12 delavcev. Ker ob sklepanju pogodbe za določen čas niso bili podani pogoji za sklenitev le-te, bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodišče ni niti zaslišalo pravdnih strank niti ni izvedlo nobenih drugih predlaganih dokazov, zato je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v stroškovnem delu v celoti razveljavi, toženi stranki pa naloži pravdne stroške tožeče stranke, tudi stroške pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere tožeča stranka smiselno opozarja v pritožbi, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbene navedbe o tem, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožeče stranke, je smiselno možno razumeti tudi kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala na to kršitev opozoriti takoj na naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2014 sprejelo dokazni sklep, v katerem je prebralo vse listine, ki sta jih v dokazne namene predložili tožeča in tožena stranka, ostale dokazne predloge pa kot nepotrebne zavrnilo in dokazovanje zaključilo. Tožeča stranka na naroku ni nasprotovala dokaznemu sklepu, da se drugi dokazi kot nepotrebni zavrnejo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Po določbi prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2014) se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, po 1. alineji za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, po 3. alineji pa, kadar gre za začasno povečan obseg dela. Pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se dela v primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena, opravi (prvi odstavek 55. člena ZDR-1). Gre torej zato, da se obseg dela glede na običajen, reden obseg dela poveča in to začasno oziroma gre za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Zakon ne pozna več posebne časovne omejitve pri teh razlogih, velja pa splošna omejitev iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1: delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Povečan obseg dela že po zakonu izgubi naravo začasnosti, če traja neprekinjeno več kot dve leti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila prva pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas od 7. 2. 2012 do 30. 4. 2012 za opravljanja dela v prilagoditvenem obdobju, pridobitve službene izkaznice in opravljanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas; - druga pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 1. 5. 2012 do 30. 9. 2012, zaradi opravljanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas; - tretja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2012 do 30. 11. 2012, tudi zaradi opravljanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas; - četrta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 1. 12. 2012 do 31. 3. 2012 za opravljanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas; - zadnja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 zaradi začasno povečanega obsega dela; - da je bilo vseh pet pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas, za isto delovno mesto - varnostnik, neprekinjen čas trajanja vseh petih pogodb pa je skupaj znašal manj kot 17 mesecev.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi sklenjene iz razlogov, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1 za isto delovno mesto, vendar neprekinjen čas trajanja vseh petih pogodb ni bil daljši kot dve leti, saj je znašal skupaj manj kot 17 mesecev, zato s sklepanjem pogodb za določen čas tožena stranka ni kršila določbe drugega odstavka 55. člena ZDR-1. Prav tako tožeča stranka ni ostala na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, zato ni prišlo do posledic, kot jih je za nezakonito sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas predvideva 56. člen ZDR-1. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Tožeča stranka tako mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, toženec pa navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke (212. člen ZPP).

Tožeča stranka je v tožbi le zatrjevala, da je s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi in ko ji je zadnja pogodba o zaposlitvi potekla, ji je delovno razmerje prenehalo. Navajala je, da je bila od 4. 6. 2013 do 30. 6. 2013 v bolniškem staležu, kar je bilo po njenem mnenju razlog, da ji pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana. S tožbo je le zahtevala, da bi tožena stranka morala z njo skleniti pogodbo za nedoločen čas, pri tem pa ni substancirano dokazovala v čem naj bi bila podana nezakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je odločno zanikala, da bi bolniški stalež vplival na prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala s potekom časa, tožeča stranka pa takšne navedbe tožene stranke ni prerekala in v zvezi s tem tudi ni ponudila nobenega dokaza. Tožeča stranka je na prvem naroku vložila potrdilo ZPIZ-a z dne 25. 11. 2013 iz katerega izhaja, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce po 30. 6. 2013, ko je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa. Iz navedenega dopisa izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 30. 6. 2013 do 30. 8. 2013 prijavila 12 novo zaposlenih delavcev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je ob tem pojasnila, da je nove delavce res zaposlovala, vendar za tožnico ni imela delovnega mesta, kar tožeča stranka ni prerekala in tudi ni zatrjevala, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce ravno na delovnem mestu varnostnik.

V primeru ugotovljenega začasnega povečanja obsega dela ali izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas, ZDR-1 v drugem odstavku 55. člena dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, če povečan obseg dela oziroma neprekinjen čas trajanja take pogodbe o zaposlitvi ni daljši kot dve leti, kar je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo, saj niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).