Jedro

Delodajalec mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Če ta možnost obstaja, mu je dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi - vendar le v primeru, če ima zanj ustrezno delo za nedoločen čas. Pri presoji ustreznosti drugega dela je poleg zakonsko določenih kriterijih potrebno upoštevati kriterije iz kolektivnih pogodb, ki veljajo za razporejanje delavcev iz kraja v kraj. Ker je tožena stranka razpolagala le z delom, ki je bilo glede na prebivališče tožnika oddaljeno toliko, da bi pot na delo in z dela trajala več kot dve uri, mu nove pogodbe o zaposlitvi za to delno ni bila dolžna ponuditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 23.3.2004 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, jo s tem dnem prijaviti v socialno zavarovanje na osnovi plače po pogodbi o zaposlitvi št. 7 (1274/00-JL) po VII. tarifnem razredu, izhodiščni tarifni količnik 4,83, ji vpisati s tem dnem delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve o njih pa dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.3.2004 nezakonita, da je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje na podlagi dosedanje pogodbe o zaposlitvi po VII. tarifnem razredu s količnikom 4,83, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu povrniti stroške postopka v znesku 218.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in deloma v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga in ni ugotovilo nobene postopkovne pomanjkljivosti oz. opustitve formalnih zahtev. Prav tako ni ugotovljeno, da bi tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz katerega od razlogov, ki jih Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) našteva kot neutemeljene. Tožnikovo delovno mesto v Murski Soboti je bilo ukinjeno, zato bi moralo sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da tožniku ni bila ponujena zaposlitev pod spremenjenimi pogoji, ohraniti v veljavi prvo točko odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa je razveljaviti v celoti. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo na dokaz, ki toženi stranki ni bil nikoli vročen in ji je bila tako vzeta možnost, da se o tem dokazu izreče. Ker prej ni imela možnosti, v pritožbi pojasnjuje, da računalniški izpis potreb po delavcih izkazuje le prijavljeno potrebo na Zavodu za zaposlovanje, ne dokazuje pa dejanskega zaposlovanja. Na podlagi te objave ni bil zaposlen nihče, tožena stranka je s prijavo le ugotavljala ponudbo na trgu dela. Dne 9.7.2004 je bilo objavljeno prosto delovno mesto pomočnika direktorja za tržno komuniciranje. Na podlagi objave je bila dne 9.7.2004 zaposlena diplomirana novinarka kot primernejši profil od diplomiranega ekonomista. Delo se opravlja na sedežu v Ljubljani. V Ljubljani opravlja delo tudi novozaposlena delavka po objavi z dne 26.7.2004. Vse delavce je tožena stranka potrebovala na sedežu v Ljubljani, zato zaradi racionalizacije poslovanja (ki je bila tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku) to za tožnika ni bila ustrezna možnost. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 23.3.2004. Njegovo delo na delovnem mestu samostojni analitik pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnika obvestila o nameravani odpovedi in v obvestilu navedla, da ne obstaja možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Glede slednjega je po izvedenih dokazih prišlo do zaključka, da bi tožena stranka tožniku lahko ponudila zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Dne 5.3.2004 je namreč prijavila potrebo po delu pripravnika - samostojnega analitika za določen čas 12 mesecev, kasneje pa še po več delavcih.

Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje vzdržati v veljavi vsaj del redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je že ugotovilo, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan. Za zakonitost namreč ne zadostuje le obstoj ekonomskega, organizacijskega, tehnološkega, strukturnega in podobnega razloga, ampak je poleg formalnih zahtev, ki jih določa ZDR v členih 83 do 87, pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi preverjena možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. možnost dokvalifikacije za delo, ki ga delavec opravlja oz. prekvalifikacije za drugo delo.

Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka z vpogledom v računalniški izpis prijavljenih potreb po delavcih (priloga C1). Listine je sodišče pridobilo na tožnikov predlog, na naroku za glavno obravnavo z dne 9.6.2005, na katerem sta bili prisotni obe stranki, pa se je dokumentacija prebrala. Dokaz je bil torej neposredno izveden na glavni obravnavi, tako da se je tožena stranka imela možnost z dokazom seznaniti in se o njem izjasniti. Ni pa mogoče tudi mimo dejstva, da so bile listine sicer res pridobljene od Zavoda za zaposlovanje, v bistvu pa je šlo za podatke, s katerimi razpolaga prav tožena stranka sama.

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je utemeljen, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (1. odstavek 82. člena ZDR). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka dokazala obstoj razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi kadrovske reorganizacije ukinila zadolžitve samostojnega analitika za Pomurje v Murski Soboti in spremenila način dela v sektorju kreditnih tveganj tako, da so se določena dela naprej opravljala le na sedežu v Ljubljani zaradi zahtev po boljših kontaktih z lastnikom, višji stopnji timskega dela v sektorju in na splošno zaradi lažjega komuniciranja (izpoved priče B.T.). Način dela se je spremenil, sektor je prešel na novo divizijo tveganj, ki jo vodi predstavnik lastnika, potrebna je sprotna neposredna komunikacija z vodjo divizije, zato dislocirano opravljanje del ni bilo več predvideno, zmanjšalo se je tudi število zaposlenih (izpoved priče T.P.). Iz navedenega izhaja, da je prenehala potreba po opravljanju dela samostojnega analitika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki v 9. členu določa kot kraj opravljanja dela Mursko Soboto.

Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88.člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR). Obveznost delodajalca obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo za nedoločen čas. Delodajalec ni dolžan ponuditi delavcu neustreznega dela. Pri presoji ustreznosti zaposlitve - če ima delodajalec na voljo delo v drugem kraju - je potrebno uporabiti poleg zakonsko določenih kriterijev iz 3. odstavka 90. člena ZDR tudi kriterije iz kolektivnih pogodb, ki veljajo za razporejanje delavcev iz kraja v kraj (podobno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo, npr. v zadevi opr. št. Pdp 296/2005). Delo, ki zahteva potovanje delavca iz kraja v kraj na relaciji Murska Sobota - Ljubljana je neustrezno tako z vidika delavca, kot z vidika delodajalca. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti določa (Ur. l. RS, št. 34/93), da delavca ni mogoče brez soglasja razporediti iz kraja v kraj, če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah več kot dve uri, podobno pa tudi Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v Sloveniji (Ur. l. RS, št. 23/96) določa mejo treh ur. Za delodajalca bi bila taka ponudba - poleg tega, da je za delavca neustrezna - povezana s stroški, ki bi izničili racionalizacijo dela.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da je bilo za tožnika ustrezno delo na delovnih mestih tržni komunikator, bančni komercialist in višji samostojni bančni komercialist, kar vse pa so dela, ki se opravljajo v Ljubljani. To izhaja iz računalniškega izpisa prijavljenih potreb po delavcih. Za tožnika, ki ima bivališče v Murski Soboti, to niso bila ustrezna dela, zato jih tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava, konkretno 3. odstavka 88. člena ZDR, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške krije tožena stranka sama, saj v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).