Jedro

Ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, če odvetnik kljub zahtevi strank ne vloži pritožbe zoper sodbo (prvostopnega sodišča), ki mu je pravilno vročena. Na odločitev v stvari ne vpliva dejstvo, da gre za zadevo azila, saj ZAzil glede vrnitve v prejšnje stanje oz. opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje nima posebnih določb, in tudi ne teža pravnih posledic, ki zaradi tega nastanejo. Razmerje med pooblaščencem in stranko je civilnopravno razmerje in zato posledice, ki iz njega nastanejo, niso stvar presoje v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se predlogu tožeče stranke, da se zadeva priznanja azila vrne v prejšnje stanje, ne ugodi. Svojo odločitev je oprlo na 22. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Ugotovilo je, da je bil sicer predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno, vendar pa tožnik ni vsaj verjetno izkazal, da bi bile okoliščine, ki jih navaja v utemeljitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zanje niti ni predložil dokazov, opravičljive. Zgolj sklicevanje tožnika oziroma njegovega dodatnega pooblaščenca na nenamerno pomoto oziroma napako njegovega prvega pooblaščenca ne more predstavljati pravne podlage za odobritev vrnitve v prejšnje stanje.

Tožnik se po svojem pooblaščencu pritožuje zoper sklep prvostopnega sodišča. Navaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje procesna pravica stranke, ne pa njenega pooblaščenca. Če strankin pooblaščenec iz kakršnegakoli razloga ni vložil pritožbe zoper odločitev sodišča, pa bi jo na zahtevo stranke moral, je stranki sicer odgovoren. Ta odgovornost pa v azilnih postopkih ne more sanirati posledic, ki za stranko nastanejo, saj je njena prošnja za azil v takem primeru pravnomočno zavrnjena. Na podlagi tako zavrnjene prošnje je prosilec za azil odstranjen iz Slovenije v svojo izvorno državo, iz katere pa je pred preganjanjem pobegnil. Zato je treba v azilnih postopkih drugače obravnavati posledice zamujenih dejanj za prosilce, ki se zaradi preganjanja v izvorni državi znajdejo v Sloveniji, ne znajo slovenskega jezika in so prava nevešče osebe ter zato v celoti prepuščene delovanju svojega pravnega zastopnika. Prosilec je za to, da gre v postopku nekaj narobe, izvedel šele tedaj, ko je bil prestavljen v center za tujce z namenom odstranitve iz države, in šele tedaj je najel dodatnega pooblaščenca, ki pa je po tem, ko je pregledal upravne spise, ugotovil, in to mu je prvotni pooblaščenec tudi potrdil, da pritožba zoper zavrnilno sodbo ni bila vložena. Navaja, da so okoliščine za odobritev predloga za vrnitev v prejšnje stanje izkazane in da naj se zato izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav ZAzil v 39. členu določa nekatere posebnosti postopka v upravnem sporu, glede vrnitve v prejšnje stanje v upravnem sporu nima posebnih določb. Torej je treba tudi v upravnem sporu v zvezi s pridobitvijo azila uporabljati določbe ZUS. Ta pa pogoje in postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje določa v 22. členu. Eden od pogojev za odobritev vrnitve v prejšnje stanje je tudi obstoj opravičenega vzroka za zamudo. Prav ta pogoj pa tudi po presoji pritožbena sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Res je, da je predlaganje vrnitve v prejšnje stanje pravica stranke, vendar, če je stranka za svoje zastopanje v postopku pooblastila pooblaščenca, v tem primeru prvega pooblaščenca, ki je odvetnik, je nanj v obsegu pooblastila, ki je v tem primeru brez omejitev, prenesla tudi uveljavljanje svojih procesnih pravic, med drugim tudi za vložitev pritožbe v upravnem sporu. Če tega odvetnik ni opravil v skladu s pooblastilom in je zamudil prekluzivni rok za vložitev pritožbe, tega ne more sanirati z inštitutom vrnitve v prejšnje stanje brez opravičljivega razloga. Razlog, ki ga navaja drugi pooblaščenec tožnika, da "je prišlo do napake v odvetnikovi pisarni oziroma pri njem", pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni opravičljiv razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti vrnitev upravnega spora v prejšnje stanje, to je v stanje pred zamudo roka za vložitev pritožbe zoper prvostopno sodbo.

Na drugačno odločitev v tej stvari po presoji pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je treba v azilnih postopkih upoštevati njegove posebnosti ter dejstvo, da je prosilec za azil tujec, ki praviloma ne razume slovenščine in je prava nevešč ter zato v celoti odvisen od svetovalca za begunce - svojega pooblaščenca, ter da so pravne posledice zaradi zamude procesnih dejanj v azilnem postopku drugačne kot v drugih postopkih ter jih z odškodnino ali drugačno obliko zadoščenja ni mogoče sanirati. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe, s katerimi se poskuša uveljaviti posebnosti postopka v upravnem sporu in posebnosti pooblastilnega razmerja med odvetnikom in stranko v azilnih zadevah, ki z zakonom niso določene.

Po 125. členu Ustave RS so namreč sodniki pri opravljanju sodniške funkcije (sojenju) neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Če zakon posebnosti glede pogojev in postopka vrnitve v prejšnje stanje oziroma pooblastilnega razmerja med stranko in pooblaščencem v azilnih zadevah ne ureja, sodišče v ZAzil oziroma ZUS ali drugem zakonu nima pravne podlage, da bi v azilnih zadevah glede vrnitve v prejšnje stanje odločalo drugače, kot odloča v vseh drugih zadevah, v katerih se glede tega pravnega inštituta uporablja ZUS. Razmerje med pooblaščencem (odvetnikom) in stranko je civilno pravno razmerje in zato kot tako ne more biti predmet urejanja oziroma odločanja v upravnem sporu. Prav tako pa pravnih posledic opustitve dolžnosti pooblaščenca v upravnem sporu ni mogoče obravnavati drugače kot v drugih postopkih, ker to z zakonom ni drugače urejeno.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.