25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 290/2004 z dne 10. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1514/2001 z dne 18. 4. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 93/95 z dne 6. 4. 2001 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe treh let določilo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Sodišče je pritožniku tudi naložilo delno plačilo premoženjskopravnega zahtevka, in sicer 144.282 SIT s pripadajočimi obrestmi od 31. 10. 1990 do plačila, 186.619 SIT s pripadajočimi obrestmi od 23. 9. 1991 do plačila in 111.848 SIT s pripadajočimi obrestmi od 1. 3. 1990 do plačila. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrnjena.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22., prvega odstavka 23., 25. in prvega odstavka 50. člena Ustave. Navaja, da izvršitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku posega v njegovo pokojnino v tolikšni meri, da je ogroženo normalno upokojensko življenje. Pripadajoče obresti skupaj z glavnico naj bi do 1. 9. 2004 znašale že 21.956.766 SIT in tako za oseminštiridesetkrat presegle višino glavnice. Ker naj bi sodišče z izrekom "pripadajočih" obresti, brez opredelitve višine obrestne mere ali vsaj z napotitvijo na vir uporabe določene metode, povsem prepustilo način izračuna obresti organizaciji, ki v korist oškodovanca po lastni presoji odloča o višini zneska, je s tem poseglo v njegovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker zoper izrek o premoženjsko pravnem zahtevku ni mogel vložiti smiselne pritožbe, saj ni bilo jasno, kaj pripadajoče obresti pomenijo, naj bi mu bil kršen 25. člen Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave, saj naj bi mesečne obresti presegale mesečna poplačila, tako da dolga ne bo mogel nikoli plačati. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja naj bi bila podana, ker je kazenski postopek trajal enajst let in pol, do odločitve Vrhovnega sodišča pa kar štirinajst let in pol. Ustavnemu sodišču predlaga, naj državi naloži plačilo njegovih zakonskih zamudnih obresti.

B.

Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Očitek pritožnika o zatrjevani kršitvi ni utemeljen. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Z izpodbijanimi odločbami je sodišče odločilo tudi o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) je odločilo, da je pritožnik, ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, dolžan oškodovancu povrniti nastalo škodo. Če pa se pritožnik ne strinja z načinom izračuna pripadajočih obresti, bi to lahko uveljavljal v izvršilnem postopku, v katerem je bil izračun "pripadajočih" obresti tudi opravljen. Glede na navedeno ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Vsebinska obravnava pritožnikovega očitka kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni mogoča. Pritožnik je sicer vložil pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitost, vendar v pravnih sredstvih zatrjevane kršitve ni navedel in zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanja kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

Po mnenju pritožnika naj bi z izdajo odločbe o "pripadajočih" obrestih, kjer mesečne obveznosti presegajo mesečna poplačila, prišlo do kršitve pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Pritožnikov očitek ni utemeljen. Kršitve pravice do socialne varnosti pritožnik ne more utemeljiti zgolj s trditvijo o nezmožnosti izpolnitve svoje obveznosti.

Pritožnik očitka, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ni utemeljil, zato Ustavno sodišče morebitne kršitve ni moglo preizkusiti.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem kazenskem postopku. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer