Jedro

Sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), temveč mora vsaka stranka pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanja v izmeri 75,40 m2, vpisanega pod številko B-III, na parc.št. 124/2, zemljiškoknjižni vložek E 201 k.o. P., v prvem nadstropju na naslovu D. ter navedeno stanovanje prepustiti v last in posest tožniku, v roku 15 dni pod izvršbo. V točki II izreka izpodbijane sodbe je razsodilo tudi, da je toženec dolžan plačati tožniku posamične znesek kot izhajajo iz točke II izreka izpodbijane sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila, vse do izselitve toženca iz stanovanja. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 197.024,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2006, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Pritožnik navaja, da sodišče ne dvomi, da je med tožencem in nekdaj živečo tožnikovo materjo obstajala večletna izvenzakonska skupnosti, kar pa nujno ne pomeni obstoja lastninske pravice in bi moral skupno premoženje toženec dokazati. Po mnenju pritožnika je sodišče zmotno štelo, da so trditve toženca pavšalne narave, tožnikove trditve kot edine zveličavne pa resnica. Morda res toženec ni bil že v zapuščinskem postopku aktiven v smislu določene zahteve, da se ga proglasi skupaj s tožnikom kot dediča zapuščine, toda sodišče bi ga lahko poučilo o njegovi pravici in tako preprečilo nepotrebna nesoglasja, ki se kasneje rešujejo v pravdi. Če sodišče v zapuščinskem postopku ni našlo možnosti, da se zadeva normalno zaključi, je bilo pravdnemu sodišču naloženo, da reši vprašanje toženčevega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Zato bi moralo to vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje, sicer pa pravdni postopek prekiniti in tožniku naložiti, da vloži ustrezno tožbo. Naloga sodišča je bila, da reši nepotrebna soglasja na način, da ne nastajajo nepotrebni sodni izostanki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Iz pritožbe izhaja, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da je sporno stanovanje sodilo v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev, vendar očita sodišču prve stopnje, da je sledilo tožnikovim trditvam, medtem ko ni sledilo trditvam toženca in ugotavljalo njegov prispevek pri nastanku skupnega premoženja. Pritožniku je potrebno pojasniti, da sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), temveč mora vsaka stranka pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze. Pritožnik ne trdi, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal dokaze v smeri njegove trditve, da je stanovanje sodilo v skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev, zato ne more uspešno očitati sodišču prve stopnje, da je na podlagi izvedenih dokazov sledilo trditvam tožnika, ki je svoje trditve uspel dokazati. Sicer pa je sodišče prve stopnje presodilo izpovedbo toženca, ki je svoj prispevek pri nakupu stanovanja ocenil na 30 % in je takšno izpoved sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno, pri tem pa je dokazno oceno za tak zaključek opravilo v skladu z metodološkimi napotki kot ti izhajajo iz 8. člena ZPP (vestno in skrbno je torej presodilo tako ta dokaz - izpovedbo toženca in vse dokaze skupaj) ter je na podlagi uspeha celotnega postopka, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da toženec (so)lastninske pravice na stanovanju ni uspel dokazati. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o toženčevem prispevku pri nastanku skupnega premoženja odločiti kot o predhodnem vprašanju, ali pa pravdni postopek prekiniti in tožniku naložiti, da vloži ustrezno tožbo. Ker pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v zapuščinskem postopku postal lastnik spornega stanovanja kot edini dedič po svoji umrli materi, pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil toženec v zapuščinskem postopku pasiven, saj ni vložil tožbe na ugotovitev dedne pravice, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku na izselitev iz stanovanja ugodilo in v tej posledici ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine za stanovanje, kar pritožnik niti ne izpodbija.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni zahteval (1. odstavek 163. člena ZPP).