Jedro

Kritika mora biti v skladu z njenim namenom pravno utemeljena in ne sme biti žaljiva (ne sme sramotiti prizadetega sodnika in izražati prezira do sodišč). Samo navajanje napak pri sojenju sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot so očitek pristranskosti, tendencioznosti in politične pogojenosti pa ni resna in dovoljena kritika dela sodnikov in sodišča. Po oceni tega sodišča bi se pritožnica morala zavedati, da sodnikova pravna stališča, izražena pri opravljanju sodne funkcije, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Lahko bi sicer navedla, da pričakuje, da bo sodnik poročevalec pri odločanju izhajal iz predhodno izoblikovanega mnenja in zato ne bo več odprt za argumente njene stranke, izražene pri ponovljenem sojenju, ter da si je v postopku, v katerem je dvakrat že sodeloval kot sodnik poročevalec o isti zadevi, ustvaril določeno mnenje o spornem predmetu. Njen predlog za izločitev ni utemeljen na ta način, pač pa na način, ki diskvalificira sodnika poročevalca, katerega izločitev je predlagala. Tudi za to sicer dovoljeno procesno dejanje je potreben izkaz okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost, ni pa sprejemljivo zgolj zatrjevanje pristranskosti na več mestih v isti vlogi in v več vlogah, ki je poleg vsega tudi pravno neobrazloženo.

Izjave pritožnice glede politične pogojenosti in nemoralnosti sodbe Vrhovnega sodišča RS nimajo nobene zveze z odločitvijo v konkretni zadevi in k obrambi pravic tožene stranke v ničemer ne morejo pripomoči. Še manj ji koristijo trditve o vrhovnem sodniku, čigar družini naj bi bilo v denacionalizaciji vrnjeno veliko premoženje. Kritika sodne odločbe ni bila podana na pravno argumentiran in dostojen način, temveč na način, ki zmanjšuje ugled sodišča. Pritožnica enak slabšalni pristop, predvsem pri uporabi besedne zveze "nova politika sojenja" uporablja tudi v pritožbi, saj v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 98/2004, ki ji je pripisala politično pogojenost, zatrjuje uvedbo nove politike sojenja, kar pomeni pripisovanje nove usmeritve sojenja glede na spremenjene okoliščine. Pritožnica se mora zavedati, da je nestrinjanje s sodno odločbo vedno mogoče izraziti na dostojen, primeren način brez negativnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

Pri kaznovanju po 109. členu ZPP ne gre za kazenskopravno varstvo, zato ni potrebno ugotavljati pritožničinega namena, pač pa zadošča, da so njene izjave po vsebini žaljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani kaznovalo pooblaščenko tožene stranke odvetnico V. Ž. z denarno kaznijo 1000 EUR. Izrek o denarni kazni je utemeljilo s povzetkom žaljivih navedb v vlogah, ki jih je sestavila pooblaščenka tožene stranke (pripravljalni vlogi z dne 4.10.2005 in 29.11.2005 ter pritožba z dne 16.3.2006).

Zoper ta sklep je pooblaščenka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni šlo za žalitev, pač pa za kritiko in opozorilo na skrb vzbujajoča dejanja, ki povzročajo dvom v pristranskost in strokovnost sodišč. Ni imela namena žaliti niti sodišča niti sodnikov. Njen namen je bil posebej opozoriti sodišče prve stopnje na nedopusten način odločanja sodišča druge stopnje. V zvezi z žalitvijo Vrhovnega sodišča je navedla, da je slednje po 15 letih uvedlo novo politiko sojenja in da omenjena sodba ni v skladu z ustavno določbo o enakosti pred zakonom. Glede očitka, da je ta sodba očitno produkt spremembe politične oblasti, je navedla, da je izrazila osebno mnenje, kritiko in zaskrbljenost zaradi zakonsko neutemeljene spremenjene politike sojenja Vrhovnega sodišča, sodba pa sovpada s političnimi spremembami v družbi. Nova sodna praksa Vrhovnega sodišča je povzročila škodo odvetnikom in strankam. Pooblaščenka je stranki napovedala pozitivno rešitev spora, s spremenjeno politiko sodišča pa je pooblaščenka zlorabila strankino zaupanja, saj lahko stranka utemeljeno dvomi v pooblaščenkino znanje in strokovne sposobnosti. Kritika omenjene sodbe je bila tudi že javno objavljena. V vlogah je šlo le za poudarjeno opozorilo na nepravilnost odločitve VS RS. Glede morebitnih žalitev Višjega sodišča v Ljubljani gre izključno za navedbe v zvezi s predlogom za izključitev sodnika poročevalca na podlagi 6. tč. 70. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 43/06). Smiselno navaja, da je bila uporaba besede tendenciozno nujna, če je želela utemeljiti izključitev. Dvom v nepristranskost je utemeljevala s prekoračitvijo pooblastil iz 350. čl. ZPP. V pripravljalni vlogi z dne 4.10.2006 (pravilno 2005) je imela namen opozoriti, da sklep ni skladen z določbo 350. čl. ZPP, kar je strokovno utemeljila in je zaradi tega štela, da je sodnik pristranski. Uporabila je vse zakonske možnosti, ki jih ima kot odvetnica z namenom ponovno doseči ugodno sodno odločbo. Meni, da Višje sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje na prvi stopnji za kršitve po 109. čl. ZPP, pač pa eventualno le za navedbe v pritožbi. V nadaljevanju se opravičuje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da se po določbi 109. člena ZPP lahko kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP z denarno kaznijo do 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT) tisti, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005, Ur. l. RS št. 69/05, pojasnilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica in kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja.

Pritožnica trdi, da gre pri konkretnih izjavah za kritiko in ne za žalitev. Temu ni mogoče pritrditi. Kritika mora biti v skladu z njenim namenom pravno utemeljena in ne sme biti žaljiva (ne sme sramotiti prizadetega sodnika in izražati prezira do sodišč). Samo navajanje napak pri sojenju sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča ni žaljivo, če ostaja v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, izražanje negativnih vrednostnih ocen, kot so očitek pristranskosti, tendencioznosti in politične pogojenosti pa ni resna in dovoljena kritika dela sodnikov in sodišča. Pritožnica tudi trdi, da je šlo pri morebitnih žalitvah Višjega sodišča v Ljubljani za navedbe v zvezi s predlogom za izključitev (pravilno izločitev) sodnika poročevalca na podlagi 6. tč. 70. čl. ZPP. Po oceni tega sodišča bi se pritožnica morala zavedati, da sodnikova pravna stališča, izražena pri opravljanju sodne funkcije, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. tč. 70. čl. ZPP. Lahko bi sicer navedla, da pričakuje, da bo sodnik poročevalec pri odločanju izhajal iz predhodno izoblikovanega mnenja in zato ne bo več odprt za argumente njene stranke, izražene pri ponovljenem sojenju, ter da si je v postopku, v katerem je dvakrat že sodeloval kot sodnik poročevalec o isti zadevi, ustvaril določeno mnenje o spornem predmetu. Njen predlog za izločitev ni utemeljen na ta način, pač pa na način, ki diskvalificira sodnika poročevalca, katerega izločitev je predlagala. Tudi za to sicer dovoljeno procesno dejanje je potreben izkaz okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost, ni pa sprejemljivo zgolj zatrjevanje pristranskosti na več mestih v isti vlogi in v več vlogah, ki je poleg vsega tudi pravno neobrazloženo. Nenazadnje pa sta očitka pristranskosti in tendencioznega razveljavljanja sodb navedena tudi že v vlogah pred vložitvijo predloga za izločitev.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi šlo za kritiko in osebno mnenje glede sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Izjave pritožnice glede politične pogojenosti in nemoralnosti sodbe Vrhovnega sodišča RS nimajo nobene zveze z odločitvijo v konkretni zadevi in k obrambi pravic tožene stranke v ničemer ne morejo pripomoči. Še manj ji koristijo trditve o vrhovnem sodniku, čigar družini naj bi bilo v denacionalizaciji vrnjeno veliko premoženje. Kritika sodne odločbe ni bila podana na pravno argumentiran in dostojen način, temveč na način, ki zmanjšuje ugled sodišča. Pritožnica enak slabšalni pristop, predvsem pri uporabi besedne zveze "nova politika sojenja", uporablja tudi v pritožbi, saj v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 98/2004, ki ji je pripisala politično pogojenost, zatrjuje uvedbo nove politike sojenja, kar pomeni pripisovanje nove usmeritve sojenja glede na spremenjene okoliščine. Pritožnica se mora zavedati, da je nestrinjanje s sodno odločbo vedno mogoče izraziti na dostojen, primeren način brez negativnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

Po oceni tega sodišča je senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, ugotovil vsa pravno odločilna dejstva in tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravno pravilno presodil. Kaj je pritožnica zapisala o sodnikih in o Višjem sodišču v Ljubljani ter Vrhovnem sodišču, izhaja iz njenih pisnih vlog in je povzeto v izpodbijanem sklepu. Pomena zapisanih očitkov o na primer: pristranskosti, tendencioznem razveljavljanju sodb, sodbi kot produktu spremembe politične oblasti, politični pogojenosti sodbe, v pritožbi ne more spremeniti z drugačnimi pritožbenimi poudarki in pojasnjevanji, da je uporabila vse možnosti, ki jih ima kot odvetnica. Pravkar povzeti izrazi ne zahtevajo dodatne utemeljitve, da gre za žalitve. Pritožnica bi lahko in bi morala svoje pripravljalne vloge in svojo pritožbo utemeljevati s tehtnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ne pa z množico žaljivih izrazov, ki so že sami po sebi objektivno žaljivi in poniževalni. Pritožnica je žalila Višje in Vrhovno sodišče na način, ki ga ni mogoče opravičevati niti s potekom konkretnega postopka, ko je Višje sodišče v Ljubljani dvakrat razveljavilo sodbi, s katerima je njena stranka uspela, niti z njenim namenom ponovno doseči ugodno sodno odločbo za svojo stranko, niti z navedbami, da ni imela namena žaliti niti sodišča niti sodnikov. Namen prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP je drugačen kot pri ustreznih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (in tudi drugačen kot pri civilnopravnem varstvu časti in dobrega imena). Gre za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Pri kaznovanju po 109. členu ZPP ne gre za kazenskopravno varstvo, zato ni potrebno ugotavljati pritožničinega namena, pač pa zadošča, da so njene izjave po vsebini žaljive.

Pritožnica v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato Vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom Višjega sodišča za določitev kazni v višini 1000 EUR. Pritožničino izražanje v obeh pripravljalnih vlogah in v pritožbi je res žaljivo za sodnike Višjega in Vrhovnega sodišča ter za sodno vejo oblasti, žalitve je pritožnica v vlogah trdovratno ponavljala, razširja pa jih z izrazi kot so nova politika sojenja tudi v sedanji pritožbi. Glede očitka pritožnice, da Višje sodišče ni odločilo v okviru svojih pristojnosti, Vrhovno sodišče poudarja, da zakon ne predvideva, da bi moralo denarno kazen izreči sodišče prve stopnje, kot zmotno meni pritožnica.

Na druge pritožbene navedbe glede vsebine sporne pravde sodišče ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o denarni kazni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.