Jedro

V postopku v sporu majhne vrednosti je torej sodišče druge stopnje vezano na na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Šteti ga mora za resničnega in pravilnega ter le še preizkusiti, ali je bilo nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S procesnim sklepom, vsebovanim v uvodoma navedeni sodbi, je sodišče prve stopnje odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli (prvi odstavek izreka odločbe). V odločitvi o glavni stvari (drugi odstavek izreka) pa je toženki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožniku 3.977,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.420,19 EUR od 19. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 1.557,28 EUR od 27. 3. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 391,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za njihovo prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna. Graja prvostopni zaključek, da toženka ni izvedla vseh ukrepov za zagotovitev varnega dela delavcev (po 5. členu Zakona varnosti in zdravju pri delu – v nadaljevanju ZVD), ker naj bi opustila dolžnost zagotoviti, da so poti za gibanje delavcev in drugih oseb ter prometne poti dovolj široke, da pešcem in vozilom omogočajo varno gibanje (kot to določa 52. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih – v nadaljevanju Pravilnik). Opisani napačni zaključek naj bi bil po mnenju pritožbe posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru slednjega pritožbenega razloga toženka izpodbija prvostopno dokazno oceno, ki naj je prvostopno sodišče ne bi dovolj pojasnilo, spregledalo pa naj bi pomanjkljivosti izpovedbe oškodovanke ter njeno neverodostojnost zaradi zainteresiranosti za izid predhodnih postopkov za plačilo odškodnine iz nesreče pri delu. Prvostopni zaključki so zato po mnenju pritožbe vsaj zmotni če že ne v nasprotju z ostalimi zbranimi dokazi. Pritožba prvostopnemu sodišču očita, da je z nekritično oceno izpovedbe oškodovanke Pavle Korez kot edine verodostojne izpovedbe pri presoji dokazov ravnalo v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki sodišču nalaga presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (relativna bistvena kršitev procesnih določb). Nejasen in protisloven naj bi bil prvostopni zaključek, da na kraju nesreče ne gre za redno komunikacijsko pot, čeprav je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da se po hodniku vsakodnevno gibljejo delavci in se tam prevažajo ročni viličarji. Toženka nadalje izpostavlja, da ročno vodljivega pripomočka za prevoz blaga, v zvezi s katerim je prišlo do obravnavane nesreče, niti ni mogoče šteti za vozilo in ga ne gre enačiti s „pravim“ električnim viličarjem. Materialnopravno zmoten naj bi bil prvostopni zaključek o podanih vseh elementih civilnega delikta, saj vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov iz področja varstva pri delu in nastalo škodo po prepričanju pritožnice ni podana, poleg tega pa prvostopno sodišče tudi ni presojalo morebitnega soprispevka oškodovane delavke (v kolikšni meri bi lahko le-ta vplivala na preprečitev škode), na katerega se je toženka med postopkom sklicevala. Iz vsebine pritožbene graje ni razbrati, da bi pritožnica izpodbijala tudi v sodbi vsebovani procesni sklep. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter zahteva povrnitev vseh pritožbenih stroškov skupaj s pripadki, vendar jih ne priglaša. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je lahko sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Na procesne posebnostih tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 16, 20 ter vabilo na narok za glavno obravnavo med list. št. 28 in 29 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom istega zakona se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Opisane omejitve pritožbenih razlogov in posledično pritožbenega preizkusa toženka v svoji pritožbi ni upoštevala, zato bo v nadaljevanju odgovorjeno zgolj na v postopku v sporu majhne vrednosti dopustno pritožbeno grajo, v ostalem pa le opozorjeno na prekoračitev dopustnih pritožbenih razlogov.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je za nezgodo oškodovanke – delavke toženke odgovorna toženka, ker ni izvedla vseh ukrepov za zagotovitev varnega dela delavcev. Po presoji sodišča prve stopnje toženka namreč ni poskrbela, da bi bilo pešcem in vozilom omogočeno varno gibanje – na hodniku ni bilo ustreznih označb, ki bi ločevale prehod za delavce in posebej prehod za vozila (kot to določa 52. člen Pravilnika), čeprav se po ugotovitvi prvostopnega sodišča po hodniku, kjer se je zgodila obravnavana nesreča v poslovnih prostorih toženke, delavci vsakodnevno gibljejo in se tam prevažajo ročni viličarji, kar je delavcem tudi dobro znano (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 6). V pritožbi toženke izpostavljeno nasprotje, ki jo ta očita zatrjevanemu prvostopnemu zaključku, da naj pri kraju nesreče ne bi šlo za redno komunikacijsko pot, je zgolj navidezno, saj gre za toženkino interpretacijo pomena tega dela obrazložitve, vzeto iz konteksta. V njem prvostopno sodišče zavrača ugovorne navedbe toženke, da bi morala oškodovanka svojo hojo po hodniku prilagoditi občasnim vožnjam z ročnim paletnim vozičkom, ker je šlo za vsem delavcem poznano redno komunikacijsko pot, kar bi moralo biti znano tudi toženki. Prvostopno zavračanje navedb toženke se tudi po razumevanju sodišča druge stopnje nanaša na zatrjevano nepravilnost (neprilagojenost) hoje oškodovanke (in ne na dejstvo, da je šlo za redno komunikacijsko pot), s čimer je prvostopno sodišče hkrati odgovorilo tudi na uveljavljani soprispevek oškodovanke. Neutemeljena je zato tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje te okoliščine ni raziskalo.

8. Sicer pa pritožnica z zadnje navedenimi pritožbenimi navedbami posega že na področje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po že zgoraj obrazloženem v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih graja pravilnost prvostopne dokazne ocene, zato pritožnica ne more uspeti in nanje sodišču druge stopnje, ker ne gre za dopustne in s tem upoštevne pritožbene razloge, tudi ni bilo treba odgovarjati. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno kršitev načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ki predstavlja zgolj v postopku v sporu majhne vrednosti nedopustno relativno bistveno kršitev procesnih določb. Tudi smiselni pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bil posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v tem posebnem pravdnem postopku ne more biti uspešen. V skladu z drugim odstavkom 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom istega zakona namreč sodišče druge stopnje razveljavi prvostopno odločbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ne pa tudi v primeru, če bi bila zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je pritožbeno zatrjevano v konkretnem primeru.

9. V postopku v sporu majhne vrednosti je torej sodišče druge stopnje vezano na na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Šteti ga mora za resničnega in pravilnega ter le še preizkusiti, ali je bilo nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Tako je ravnalo sodišče druge stopnje tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je nesreča, pri kateri se je poškodovala delavka toženke, zgodila v poslovnih prostorih toženke, na hodniku, kjer se delavci vsakodnevno gibljejo, tam pa se prevažajo tudi ročni viličarji. Navedeno je bilo sicer delavcem po ugotovitvi prvostopnega sodišča dobro znano, vendar pa na hodniku v času nesreče ni bilo označb, kje se lahko gibljejo pešci in kje ročni viličarji (za označbe je bilo kasneje poskrbljeno). Ko je oškodovanka stopala po hodniku, jo je v nogo zadel ročni viličar, ki ga je od zadaj pripeljala druga delavka S.L.. Po presoji sodišča druge stopnje je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da je vzrok za obravnavano nesrečo in posledično škodo v opustitvi toženke, ki ni poskrbela za ustrezne označbe na hodniku, da bi bile poti za gibanje delavcev in prometne poti jasno prepoznavne in predpisano označene, tako da bi omogočale varno gibanje v skladu s prvim odstavkom 52. člena Pravilnika. Širina poti, ki jo uporabljajo pešci ali vozila, ter njihov razpored, bi morala ustrezati številu uporabnikov in njihovim aktivnostim pri delu. Opozoriti je še na nadaljnjo vsebino drugega odstavka istega določila Pravilnika, v skladu s katerim mora biti v primeru, če vozila vozijo na isti poti, ki jo uporabljajo tudi pešci, na obeh straneh pot za pešce minimalne širine 0,5 m. Sodišče druge stopnje po obrazloženem kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 7. točki obrazložitve svoje odločitve. Neutemeljeno je pritožbeno naziranje, da naj vzročna zveza med toženkino opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ne bi bila podana. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da v kolikor bi toženka pred obravnavano nezgodo poskrbela za ustrezne označbe na hodniku, ki bi ločevale prehod za delavce in za vozila, do obravnavane nezgode ne bi prišlo (obrazložitev v točki 6).

10. V zvezi s pritožbeno grajo kvalifikacije ročnega viličarja kot vozila je dodati, da je taka opredelitev glede na smisel omenjenega določila Pravilnika (ločitev poti za gibanje delavcev od drugih prometnih poti zaradi varnosti delavcev) povsem pravilna. Utemeljen je tudi smiselni prvostopni zaključek, da ni mogoče očitati delavki toženke, da bi morala svojo hojo po hodniku prilagoditi takemu nepravilnemu prometu na hodniku, za katerega je vedela, kakor tudi ne ostalih zgolj pavšalno nakazanih opustitev skrbi za lastno varnost. Ob tem je dodati, da toženka niti ni konkretno navedla, kaj bi delavka v skrbi za lastno varnost sploh lahko storila. Prispevka oškodovanke sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem povsem pravilno ni ugotovilo.

11. Višine prisojenega zneska toženka v pritožbi ni grajala, zato je v tem delu zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki je pokazal, da je bila odškodnina v skladu z drugim odstavkom 274. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) prisojena v pravilni višini nastalih stroškov in celotnih zneskov pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8).

12. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona).

13. Ker toženka v pritožbi ni določno opredelila pritožbenih stroškov, temveč je zgolj navedla, da terja njihovo plačilo od tožnika, sodišču druge stopnje o njih ni bilo treba odločati (prvi odstavek 163. člena ZPP).